Ko je pred 15 leti niti ne deset let stari Luka Božič v Mostu na Soči prvič sedel v kajak, je nevede določil pot svojega življenja. Reka Soča je postala njegova vsakodnevna spremljevalka, vikendi rezervirani za tekmovanja, police v sobi pa so že od nekdaj namenjene nagradam in medaljam z največjih tekem na divjih vodah sveta.
Šest let po začetku samostojne kariere se je na mladinskem svetovnem prvenstvu prvič preiskusil v kanuju dvojcu s sokrajanom Sašem Taljatom, s katerim sta pred dvema tednoma znova dosegla svojevrsten uspeh ...
Story: Luka, pred kratkim sta si s Sašem na tekmi v Londonu prislužila vstopnico za olimpijske igre v Riu. Čestitke! Vprašanje ste verjetno slišali že stokrat, pa vendar - kakšni so občutki?
Občutki so super, čeprav sem si globoko v sebi želel višjega mesta na svetovnem prvenstvu. Cilj tekme v Londonu je bila seveda uvrstitev na olimpijske igre, ampak na koncu je četrto mesto vedno nehvaležno in lagal bi, če bi rekel, da si nisem želel stopničk. Na koncu sem kljub vsemu zelo vesel in komaj čakam, da se celoten proces OI spet začne.
Story: Sicer pa na igrah ne bosta nastopila prvič, kajne?
Ja, res je, da imam že izkušnje z nastopom na olimpijskih igrah, vendar je prvič še vedno nekaj posebnega. In če sem popolnoma iskren, se olimpijskih iger prihodnje leto še veliko bolj veselim, ker se zdaj tja odpravljam z veliko več izkušnjami. V enem letu, ki je še ostalo do začetka, bom predvsem užival v procesu, trema pa verjamem, da bo prišla sama.
Story: Morda je zdaj zagona za nastop še več, ker se vama je na prejšnjih v Londonu finale za las izmuznil?
Mislim, da sva zdaj na toliko višji ravni, o kateri takrat nisva mogla niti razmišljati. Prepričan pa sem, da tudi tokrat ne bo lahko. Treba bo iti po stopnicah proti vrhu, vsak tek posebej, in upam, da nama bo uspelo.
Story: Je pa sodelovanje na OI največ, kar si lahko športnik želi, ali se motim? Sama sta sicer dosegla že številne uspehe na svetovnih prvenstvih ...
OI so prav gotovo tekma zase, vse skupaj se zelo razlikuje od drugih tekmovanj. Za vsak nastop na OI gradiva pravzaprav celotno štiriletno obdobje. Vse je podrejeno le temu, preostale tekme so le vmesne postaje na poti do najinega največjega cilja ...
Story: Sicer se je vajina športna pot začela že zelo zgodaj. Kaj vaju je takrat predstavilo prav temu športu?
S kajakom na divjih vodah sem se začel ukvarjati leta 2000. Na prvem mestu me je pritegnila družba, nato pa še stik z naravo, reka Soča ...
Story: Kako pa sta prav vidva pristala skupaj v dvojcu?
Leta 2006 je v Solkanu potekalo mladinsko svetovno prvenstvo, klub pa je hotel imeti na tekmovanju pokrite vse discipline. Midva sva bila takrat zelo obetavna mladinca, tako da so se takoj odločili, da bodo v čolnu združili prav naju. Takrat se je začela najina zgodba zelo hitro dogajati.
Story: Predstavljam si, da je tekmovanje v dvojcu tudi osebnostno kar zahtevno, ker moraš delovati kot eno, kajne?
Ja, verjetno je prav to še najbolj zahtevno od vsega. Na začetku nisva imela problemov, je pa stvari kar težko usklajevati po tem, ko nastopi odraščanje. Takrat je na plan prišlo več razlik ... Ampak med nama nekako vse deluje, naučila sva se, da moraš vedno povedati vse, kar si misliš. Velikokrat pa nama seveda pri pomiritvi sporov pomaga najin trener.
Story: Torej morata biti za dobre uspehe na tekmovanjih najprej prijatelja in potem sotekmovalca ali obratno?
Prijatelja sva vedno, tudi kadar uspehi niso najbolj optimalni. Drugače pa je to kar pravi vrstni red. (smeh)
Story: Verjetno pa morata tudi podobno razmišljati. Bi lahko našla kakšne podobnosti v vajinih ambicijah, razmišljanjih, pogledih?
Na športni ravni imava podobne ambicije, sicer niti ne bi šlo. Kar se tiče razmišljanja in nekega osebnostnega pogleda, pa se mi zdi, da sva si kar različna.
Story: Obenem pa vaju isti trener spremlja že vse od vajinih začetkov?
Tako je. Že od začetka je najin trener Dejan Testen in misliva, da bo ostal tudi do konca najine kariere.
Story: Kar je prav tako precej pomembno, če želiš dosegati vrhunske rezultate kot vidva?
Je, Dejan je kot neki koordinator vsega. Kadar ga potrebujeva, se vedno obrneva nanj. Sicer pa je celotna ekipa sestavljena iz veliko več ljudi kot le iz trenerja. Z nama delajo le ljudje, ki so v svoji stroki najboljši.
Story: Torej ste že kot posebna družina? Vajin trener je verjetno prisoten tudi pri vajinih osebnih obletnicah, kajne?
Ja, v resnici bi po vseh teh letih, skupnih dogodkih in času, ki ga na dan preživimo skupaj, lahko naši družbi že rekel družina.
Story: Koliko časa na dan pa posvetite veslanju?
Tako bom rekel, to je zame služba za poln delovni čas. Ne morem opredeliti, koliko ur na dan namenim treningu, ker je tudi odvisno od obdobja, lahko pa rečem, da je moje celotno življenje podrejeno športu, s katerim se ukvarjam. Če samo pogledam naslednjo sezono, lahko z gotovostjo rečem, da bom doma bolj malo. Potovanj bo veliko, predvsem zaradi Ria, brez dvoma ne bomo zaobšli vsakoletnih 'zimskih' priprav v toplih krajih in seveda so tu še druge tekme.
Story: Kako pa punce komentirajo toliko odsotnosti? Se vam zdi, da je urnik kdaj vplival na vajino ljubezensko življenje?
Ah ne, na začetku se je bilo prav gotovo težko navaditi, ampak zdaj ni več problema. (smeh) Oba sva našla pravi dekleti. (smeh) Sicer z njima ne preživiva ravno toliko časa kot drugi fantje s svojimi dekleti, ampak vse skupaj nekako deluje ...
Story: Verjetno si potem najdeš dekle, ki se zaveda tvojega 'poklica', kajne?
Ja, se mora pač sprijazniti s tem. (smeh) Takšna sta pač moje življenje in moj urnik, je pravzaprav del mene.
Story: Kot omenjeno, imata oba že dlje časa resni dekleti. Sta tudi onidve kako vključeni v vajin šport?
S punco sva vsak v svoji stroki, tako da ona pravzaprav ni vpeta v veslanje. Vključena pa je tako, da je moja največja navijačica.
Story: Kar pa vam verjetno veliko pomeni ...
Veliko, zelo veliko mi pomeni to, da me podpira. Ne samo doma, ampak tudi na tekmah, ko se jih lahko udeleži.
Story: Zdaj sta v svoji karieri postavila nov mejnik. Kakšne so želje za prihodnost?
Načrti so narejeni do konca naslednje sezone, kjer bo vse podrejeno projektu Rio 2016. Tudi po tem bom brez dvoma ostal v tem športu, saj mislim, da imam pred seboj še kar nekaj sezon, v katerih bom sposoben poseči po najvišjih mestih. Predvsem pa si želim, da bi še dolgo užival v tem, kar počnem.
Napisal Kaja Milanič
Fotografije Osebni arhiv
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
