Po besedah založnika, publicista, prevajalca, pisatelja in predsednika Upravnega odbora nagrade za knjigo leta znotraj Upravnega odbora Slovenskega knjižnega sejma, Luka Novaka, je to edino priznanje za knjigo, ki združuje strokovnost in priljubljenost ter knjigo ocenjuje kot celoto, saj so v izbor vključeni strokovna žirija in bralci.
Story: Se vam zdi, da se je od lanskega knjižnega sejma kaj spremenilo v odnosu do knjige?
Branža se dinamizira, kar se pozna tudi na sejmu. Že lanski sejem je bil mednaroden, saj smo imeli 10 tujih gostov, letos pa 40, obenem je sejem ponudil približno 280 dogodkov. Slovenija je izredno zanimiva za goste, navsezadnje imamo prvo damo, Aleksandra Čeferina v UEFI, interes je izjemen. Tu je bila Ecova založnica iz Italije, Elisabetta Sgarbi, in posnela film o Sloveniji. Ljudi zanima slovenska kultura, mogoče bolj kot dunajska. Tudi dunajski sejem knjig v primerjavi s slovenskim ni več tako močan. Navsezadnje smo letos gostili 38 pisateljev iz Italije. Tu so bila največja imena italijanske literature, vključno s Paolom Rumizom, Antoniem Scuratijem in Susanno Tamaro. Po simbolnem kapitalu je naš sejem primerljiv s pariškim. Branža pa ima težave, ker se kljub močni gospodarski rasti še vedno krči. Upam, da je tega konec, saj vemo, da so ljudje dali 800 milijonov evrov v depozite na banke, torej bi jih lahko vsaj delno investirali v knjige.
Story: Se pravi, da je denarja več?
Je, ampak ljudje so ga dali bankam, niso ga vložili v kakovostnejše življenje, se pravi v izobraževanje, kulturo. Založniki si želimo, da bi sprostili svoje rezerve in jih vložili v knjige, v duhovno rast, se pravi vase. Knjigotrštvu se gospodarska rast nič ne pozna, ampak sejem je vedno nekakšna prelomnica in upam, da bo tudi odmeval še naprej in finančno okrepil branžo, da bo lahko izdajala dovolj kvalitetnih del.
Story: Se mora knjiga boriti za svojo pozornost z ostalo ponudbo?
Mora se boriti in se je tudi vedno morala. Knjiga je že v osemdesetih, devetdesetih letih postala del 'enterteinmenta' in se je morala spopadati s konkurenco filmov, zdaj pa se je morala spoprijeti predvsem še s konkurenco, ki ji jo predstavlja internet. Zato tudi takšen sejem, da opozorimo nase, in mislim, da smo zdaj res opozorili na to, da je založništvo majhna branža, ki pa je še kako pomembna za razvoj naroda. Moramo vedeti, da se pri nas skoraj vse banke in lastniki kapitala obnašajo preveč mačehovsko do založništva in knjig. Precej jih ne zna ceniti tega, kar so Italijani razvili že v renesansi, ko je vse bilo sponzorirano oziroma pod bančnimi meceni. Elisabetta Sgarbi, založnica Umberta Eca, 25 let založnica Paula Coelha, ki je bila častna gostja sejma, je ustanovila svojo založbo, za katero je Umberto Eco prispeval dva milijona, banke pa tri. Upamo na še kakšnega slovenskega bankirja, ki bo vložil v založništvo in knjige, da bo lahko letno sproducirala vrhunska dela, recimo Umberta Eca, veliko slovenskih pisateljev in močnih avtorjev.
Story: Pri nas še vedno velja, da se morajo založbe znajti, da se pretolčejo in izdajajo čim boljše knjige?
Seveda, drži tudi, da je v Italiji finančna klima bistveno boljša, ker imajo tam lastniki kapitala boljši odnos do kulture. Težko je brez državne, gospodarske, kakršnekoli pomoči, ker je knjigotrštvo v upadu. Ljudje v knjigarno, razen tistih prepričanih, ki kupujejo knjige, praktično ne hodijo več oziroma hodijo le na dogodke. Zato je tudi na sejmu toliko dogodkov in tudi mi jih organiziramo v naši knjigarni KulKul, da pritegnemo ljudi. Upam, da bodo tudi tisti mimoidoči, ki sicer gredo samo mimo, vstopili v knjigarno, ali tisti, ki vstopijo in si potem v knjigarni le ogledujejo, na koncu pa rečejo: "Hvala lepa," in gredo ven, začeli knjige tudi kupovati. Medtem ko vsak tujec, ki vstopi noter, kupi eno ali dve knjigi.
Story: To ne pomeni, da založniki ne ponujate različnih in zanimivih knjig.
V Sloveniji se zelo veliko knjig prevede, tudi produkcija je ogromna. Izdamo 4.500 naslovov na leto, Italijani pa 40 tisoč, pa jih je 30-krat več. Produkcija je ogromna, imamo vse, tudi slovenske avtorje, ki pišejo v angleščini. Zato smo tudi prevedli Žižka iz angleščine v slovenščino, saj je bil večinoma napisan v angleščini. Tudi mi smo prevajani v tuje jezike. Če so zadeve zanimive, potem tuji založniki zelo hitro reagirajo. Nimamo več tega problema, da ne bi bili prevajani: Lojze Kovačič je prevajan, izšel je v Ameriki, Miha Mazzini je prevajan, slovenski avtorji kar prodiramo v tujino, tudi meni zdaj izide knjiga o Metroju kot urbanem nezavednem pri dobri pariški založbi Léo Scheer. Manj imamo težav s tujim bralcem in kupcem kot s Slovenci. Težava je z mentaliteto, ki je preveč stiskaška. Sicer si ljudje želijo intelektualnih dogodkov, so izobraženi, znajo ceniti, ampak niso vedno pripravljeni tega podpreti z denarjem. V eni knjigi pa je ogromno intelektualne lastnine vseh vrst. Vsak misli, da gre le za majhno knjižico, ampak v njej je tri mesece uredniškega dela, pol leta prevajanja, avtor pa je tako ali tako vedno zadnji, skoraj nikoli ni plačan. Vedno je najprej plačan tiskar pa potem še oblikovalec in fotograf, potem prevajalec in na koncu, če kaj ostane, avtor. Ponavadi ne ostane nič oziroma potem avtor pokriva zgubo. Tako je povsod, ampak drugje prodajo več knjig, s čimer se vse to pokrije, in dobi tudi avtor svoje avtorske pravice, ki ponavadi znašajo pet do šest odstotkov od prodajne cene knjig.
Story: Kaj se zgodi s knjigo, ki jo na sejmu razglasite za knjigo leta?
Različno, zdaj je šele tretje leto, odkar strokovna žirija in bralci knjigo ocenjujejo kot celoto. Prvo leto je bila za knjigo leta razglašena knjiga, ki jo je izdala velika založba, pa od založnika ni bilo čutiti kakšnega posebnega angažmaja. Za drugo knjigo, ki je izšla v samozaložništvu, prav tako lepo zadevo, so se s samozaložniki kar potrudili, ampak njim je malo težje, ker imajo omejena sredstva.
Story: Kako pa je z vašo založbo Totaliteta?
Delimo isto usodo malih in velikih založb, predvsem malih. Imamo kar težavo v smislu, da je knjigarna KulKul bolj prostor za dogodke in ne generira dovolj naključnih kupcev, da bi se lahko pokrivala. Na srečo nas je podprl JAK, tako da upamo, da bomo obstali. Vsak mora narediti svoje in tako mora tudi posamezen kupec prispevati svoje, če želimo, da knjiga preživi. Sicer delamo ogromno in imamo močno produkcijo, izdajamo veliko različnih naslovov letno, tako da s Totaliteto nadaljujemo žlahten program 30-letne tradicije, ki smo jo ustvarili z založbo Vale-Novak.
Story: Si ne pomagate s tem, da v knjigarni ponujate še drugo vsebino?
Začeli smo s kombinacijo živil in knjig, da bi pospešili prodajo knjig, a smo zdaj ohranili zgolj knjige, saj bi sicer ljudje kupovali samo čokoladice. Bilo je uspešno, a konec koncev nismo v živilski branži, smo založniki in knjigotržci, in to je naš 'core business' (temeljni posel, op. a.), ki ga kot strokovnjaki najbolje obvladamo, in tega se bomo držali.
Napisala Suzana Golubov
Fotografije Primož Predalič
