Bližajo se olimpijske igre, ki tudi v naših nekdanjih tekmovalcih prebudijo spomine na pretekla tekmovanja. Z lepimi občutki se svojih uspehov spominja veslač Luka Špik, dobitnik zlate medalje iz Sydneyja, ki je na zadnjih poletnih igrah dosegel bronasto kolajno. Danes Luka živi v Londonu, ki ga je s poslovnimi priložnostmi pozitivno presenetil.
Story: Avgusta bodo oči vsega sveta usmerjene proti Riu, kjer bodo potekale že 31. olimpijske igre. Kakšni so vaši spomini na ta veliki športni dogodek?
Zelo lepi, saj sem nastopil kar na petih olimpijadah. Na treh so bili rezultati resnično odlični, saj sem domov prinesel kolajne, medtem ko je slika pekinških iger že meglena. Prav pri slednjih je bilo razočaranje največje, saj sem pričakoval medaljo, vendar se ni vse izšlo, kot bi se moralo. Z leti spoznaš, da so tudi porazi del športa, in se učiš iz napak, ki so pripeljale do tega.
Story: Torej so spomini na zlate olimpijske igre v Sydneyju še posebej lepi?
Seveda, težko bi posplošil vse skupaj, vendar mi je Sydney ostal v najlepšem spominu. Vsaka tekma v življenju je namreč po mojem mnenju pogojena z izpolnitvijo pričakovanj. Če jih izpolniš, si bolj zadovoljen in tudi celostni vtis je lepši.
Story: Tudi javnost je v primeru stopničk veliko bolj zadovoljna. Ste bili med igrami zadovoljni s podporo Slovencev? Smo dovolj močno stiskali pesti?
Uh, kaj pa vem. Mislim, da je Slovenija zelo športno orientirana država, zato je podpora zelo velika. Na tako majhni površini je veliko uspešnih vrhunskih športnikov, seveda pa je v nekaterih športih podpora močnejša, drugje pa nekoliko manj.
Story: So olimpijske igre po vašem mnenju še vedno dovolj cenjene?
Globalno so morda začele izgubljati pomen, saj je šport postal velik 'biznis'. Športniki in njihova ekipa so pripravljeni za zmago narediti marsikaj, saj so v igri vrtoglavi zneski. Eden izmed sponzorjev letošnjih iger je tudi McDonald. To zagotovo ni najbolj zdravo sporočilo oz. zgled. Saj si tudi kdaj privoščim ocvrt krompirček in hamburger, vendar ob tem pomislim, da bo morda čez nekaj let olimpijske igre podpirala celo tobačna industrija.
Story: Jeseni ste naznanili slovo od tekmovalne kariere. Ali morda po vsem tem času že kaj pogrešate tekmovanja?
Ah, niti ne. Lani sem med pavzo ugotovil, da nimam več želje po tekmovanju. V Angliji se zdaj skupaj še s tremi fanti pripravljamo na Henley Royal Regatto, ki bo že čez dobra dva meseca. V ekipi sem z dvakratnim olimpijskim prejemnikom zlatih medalj, študentom iz Oxforda in uspešnim podjetnikom, nekdanjim veslačem.
Story: Kako dobro pa ste pripravljeni na regato? V kakšni formi ste?
Če bi bil še vedno tako dober, kot sem bil, bi seveda še vedno tekmoval. Zato pa je treba trenirati in veliko časa vložiti v treninge.
Story: Bi bili morda ob vsem tem znanju pripravljeni ponuditi pomoč slovenski reprezentanci?
Seveda, vendar sem trenutno v Londonu, zato to verjetno ni najbolj optimalna rešitev. Morda v prihodnosti, za zdaj pa o tem nisem razmišljal, seveda pa sem odprt za ideje in vprašanja ter prošnje.
Story: V angleško prestolnico ste se preselili pred dobrim letom in pol. Zakaj ste se odločili za selitev v metropolo, kot je London?
Hm, misliš, da bi moral kam drugam, da je kje kaj bolje. (smeh) Všeč mi je, ker je vse na dosegu roke, kljub temu pa sem še vedno le letalski polet stran od doma. Tudi moja zadnja olimpijada je bila v Londonu, kjer sem spoznal kar nekaj ljudi. Nekajkrat smo v Angliji tudi tekmovali, in ko sem začel deželo bolje spoznavati, se mi je zazdela priročna, saj nimaš težav z jezikom in pridobivanjem vizuma. Če bi se o tem pogovarjala pred petimi leti, bi imel povsem drugačno mnenje, morda se ne bi odločil za London.
Story: Kakšni pa so bili vaši prvi vtisi o Otoku?
Bil sem presenečen. Poslovna kultura je na spodbudnem nivoju, kar se precej razlikuje od stanja v Sloveniji. Če želiš predstaviti posel ali idejo, imaš v Londonu več možnosti kot pri nas. Tu ljudje vidijo potencial in so te pripravljeni podpreti ter ti pomagati. Doma je sicer super, v deželi na sončni strani Alp pa je visoka tudi kvaliteta življenja. Tu se hitro lahko zavleče, na operaterja za internet lahko čakaš ves mesec, saj je pred tabo na vrsti masa ljudi.
Story: Kateri pa je bil največji šok ob selitvi?
Ga ni bilo. (smeh) Velika prednost športnikov je tudi ta, da že v karieri ogromno prepotuješ, zato nisem pretirano objokoval tega, da nisem več v Sloveniji. Zelo hitro sem se tudi tu dobro počutil.
Story: Ali vam ustreza način življenja v Londonu? Bi se morda raje kaj kmalu preselili na zeleno podeželje?
V tem trenutku mi mestni utrip povsem ustreza. Seveda pa se je fino vrniti nazaj na Bled, takrat se šele zavem, kako je lepo in sproščujoče. Kvaliteta hrane, možnost gibanja, zdravega življenja so pri nas veliko boljše. Kulturna in glasbena ponudba pa sta v Londonu večji in bolj raznovrstni.
Story: Tu se ukvarjate s treniranjem veslanja, tako na prostem kot tudi v telovadnici.
Vsak športnik proti koncu kariere začne razmišljati, kaj in kako naprej. Pred leti ne bi nikoli zaplaval v trenerske vode, sčasoma pa sem postal bolj objektiven in racionalen. Če imaš rezultate, kot so olimpijske medalje, je škoda, da tega ne bi izkoristil sebi v prid. Že prej sem pomagal v blejskem klubu, kjer sem ugotovil, da mi vodenje dobro dene.
Story: Kdo izmed vaših učencev pa se najbolje znajde na vodi?
Hm ... Mlajši so morda boljši, ker si več upajo, vendar nekega splošnega pravila ni. Ženske so morda precej bolj spretne in imajo z ritmom manj težav. Moški pa na silo poskušajo in vlečejo kot nori, medtem ko se ženske veslanja lotijo z občutkom. Včasih je večji izziv umiriti moške kot naučiti ženske.
Story: S čim pa se poleg z veslanjem še ukvarjate?
Veliko se dogaja, saj ti metropola, kot je London, ponuja ogromno možnosti. S časoma sem začel spoznavati nove prijatelje, sicer pa je življenje precej podobno tistemu doma, le veslanje sem zamenjal z delom. V prostem času se rad udeležim dobrih koncertov in dogodkov. Včasih sem oboževal skejtanje, zdaj pa so se spremenili tudi moji hobiji.
Story: Vaša partnerica Polona Kasal je odlična pevka. Ste razmišljali, da bi kdaj zaplavali v glasbene vode?
Ne, mislim, da sem v vseh teh letih ugotovil, da petje ni zame. (smeh) Če pa bi že moral, bi se osredotočil na rap glasbo. Prej pa bi seveda nekoga povprašal po objektivnem mnenju o mojem talentu.
Story: Mislite, da Polona ni dovolj objektivna?
Ja, vendar se ona ukvarja s povsem drugačnimi glasbenimi zvrstmi. Raje bi se obrnil na nekoga, ki ima z rap glasbo več izkušenj. Kot da bi mene nekdo povprašal, ali bo postal dober nogometaš. Nekaj bi že znal povedati, vsekakor pa bi bolj konkreten odgovor dobil od nogometnega trenerja.
Story: Kako pa je selitev vplivala na vajino zvezo? Kaj prinaša sprememba kraja bivanja?
Seveda se spopadeš z dodatnim izzivom, iz mirne vode zaveslaš v razburkano morje. Verjetno je zelo podobno kot takrat, ko dobiš otroka.
Story: Ali sami že razmišljate o otroškem joku, ki bi napolnil stanovanje?
Ne vem, kaj bi rekel. Slišal sem različne informacije v medijih, vendar je to bolje preveriti pri virih, sam sem namreč prebral že vse 'sorte' stvari.
Story: Kaj pa vrnitev v Slovenijo? Ste razmišljali tudi o tem?
Uf, ne vem. Za zdaj nimam določenih temeljev, do kdaj bom ostal tu. Četudi bom ostal v Londonu, bom še vedno v stiku s Slovenijo. Ne znam natančno povedati, kje bom živel. Zdi se mi, da se stvari v življenju tako obračajo, da si ne bi upal tega trditi. Morda se na stara leta vrnem v Slovenijo, kjer je mirno in lahko uživaš starost, obdržal sem namreč svoje blejsko stanovanje.
