O pevcu Magnificu se govori veliko, o njegovi ženi Barbari precej manj, o njiju pa skoraj nič. Svoje zgodbe, ki sta jo začela, ko Robert še ni bil polnoleten, nista razkrivala medijem. Tokrat sta naredila izjemo. Za Story. Natanko četrt stoletja zatem, ko sta se zaljubila.
Bil je eden tistih zadnjih septembrskih dni, ki še nosijo vonj po poletju in ki iz omare privlečejo kratke rokave. Tudi Barbara in Robert sta stavila na kratko in tako že v prvem kadru ponudila vtis usklajenosti. Kot bi bili stari prijatelji, sta ob stisku roke zahtevala, da se tikamo, čeprav sem njo videla prvič. S tem sta 'teti Sproščenosti’ pogrnila rdečo preprogo, Magnifico pa se je v ženinem prostorsko skromnem, a življenja polnem ateljeju v centru prestolnice, kjer smo se sešli, takoj javil za kuhanje kave. Še preden je skodelica romala na mizo, je po sobi zavel cigaretni dim.
Kadita oba. Ona tanke, on debele, in ko imata vsak svojo nikotinsko 'cevko’ v ustih, se njuna zgodba ponudi sama od sebe … To leto je za zakonca Pešut prelomno. Njuna ljubezen praznuje 25. rojstni dan, za kar pa se jima – v nasprotju z drugimi – ne zdi vredno zganjati pompa. “Navajena sva, da sva skupaj, zato ne razmišljava, kakšno srečo imava,” s tistim začudenim pogledom spregovori gospod, ki nadaljuje družinsko tradicijo. Tudi njegova starša sta namreč še vedno skupaj.
Romantiko in vse, kar pride v paketu s podivjanimi hormoni, sta z leto starejšo Barbaro začela zganjati, ko jih ona sploh še ni imela 19, v vsej tej skupni kilometrini pa jima ni bilo vedno lepo. In kadar je grdo, nastopi mučna tišina. Tiho sta oba, a ker ne zdržita dolgo brez komunikacije, je za premik s točke napetosti dovolj že banalno vprašanje za dobro jutro: “Boš kavo?”
'Tiha maša’ se jima je včasih vlekla veliko dlje kot danes. Kadar se spreta, trpi ne samo bančni račun (po vsakem prepiru gresta namreč na večerjo), ampak se to opazi na vseh področjih, saj prav iz odnosa črpata večino energije. On, recimo, priznava, da izgubi vso voljo, kadar med njima ni tako, kot bi moralo biti. To ga najbolj zlomi. Njuna ljubezen, za katero pravita, da je danes sestavljena iz občutka pripadnosti in iz občutka ljubezni, je skozi različna obdobja spreminjala podobe.
Ko se ozirata nazaj in vidita, kaj je z njo naredil čas, sta hvaležna, da je bila močna že na samem začetku, saj je po Robertovem prepričanju prav od začetne intenzivnosti odvisen njen rok trajanja. Ko to izreče, je pepelnik pred njima že precej poln, kava skorajda mrzla. V prostorih ateljeja, ki ga krasita dve veliki živobarvni sliki, se oba počutita domače, še toliko bolj seveda ona, ki tu preživi skorajda ves svoj delovnik.
V ustvarjalni kotiček se iz Šiške, kjer stanujejo, pripelje po 9. uri, takoj ko doma z možem popije kavo in v steni enega od ljubljanskih hribov konča s polurnim plezanjem ali s sprehodom. Oboje pripomore k njeni psihofizični kondiciji, da bi se za jutranjo rekreacijo odločil tudi 42-letnik (43 jih bo dopolnil 1. decembra, na dan ustanovitve Kraljevine SHS in svetovni dan boja proti aidsu, op. p.), pa – 'jok brate, odpade’.
Čeprav je v mladosti brcal žogo, treniral judo in bil tri mesece celo smučarski skakalec, sploh ni (več) športen tip. Zdaj je bolj 'kafanski’ človek. “Vem, da Barbari ni všeč, da nimam hobijev in se ne ukvarjam s športom, a tak pač sem. V prostem času grem raje s prijatelji na pivo, res pa je, da takšnih druženj ni več toliko kot včasih. Pravzaprav imam malo prijateljev, saj v mojem srcu ni prostora za veliko ljudi.” S tistimi, ki so med izbrano elito in so moškega spola, rad zavije, kot je že dejal, v gostilno na 'enega’. To, da se ta 'eden’ rad zavleče na več, pa ženo, ki ga čaka doma, vedno znova razburi, njena nejevolja pa posledično rodi njegovo.
Kljub vsej modrosti in izkušnjam namreč še kar ne more razumeti, zakaj ona ne razume, da je – ker je bilo tako zelo fino – ostal še na enem pirčku. Poznata se tako zelo dobro, da se jima večkrat zazdi, da sta en organizem. Če eden od njiju nekaj potrebuje, drugi natanko ve, kaj to je. Magnifico temu pravi, da si 'navlečen’ drug na drugega. Najbolj uživa, kadar jo vidi zadovoljno, saj če je Barbara srečna, je srečen tudi on in nasprotno – če je ona sesuta, se slaba energija prenese nanj. V močno oporo sta si, a ne v smislu, da je Magnifico uspešen moški, Barbara pa še uspešnejša ženska, ki stoji za njim. Ne. Tovrstne opore močne ženske, ki bi pazila na njegovo kariero, ne potrebuje; za take 'stebre’ ima poslovne partnerje, pravi.
Njun odnos je veliko bolj poglobljen, zelo čustven, brez vmešavanja v posle drugega, je pa res, da si rada kažeta stvari, ki jih naredita. “Včasih, ko pišem, pa nisem zadovoljna, ga prosim, ali lahko čisto malo prebere. Ko reče, da je kul, sem pomirjena,” prizna pisateljica, ki med drugim piše tudi erotične tekste in jih pod psevdonimom objavlja na spletu. V tem trenutku, ko se začuti uvod v erotiko, naredimo kratek premor. Magnifico opravi nekaj telefonskih klicev, Barbara pokuka na fotografijo, ki jo je Robertu, ki na njej pozira v trenirki, prinesel naš fotograf.
Gleda ga in globoko iz sebe reče: “Samo poglej ga; le kdo ga ne bi imel rad?!” Lepo? Predvsem močno! In dokaz več, zakaj sodišču še vedno nista dala možnosti zaslužiti v njunem boju za ločitvene papirje in višino preživnine. Da, imata sina. Peter šteje 15 let in je dijak ene od ljubljanskih srednjih šol. Starša pravita, da postaja odgovoren, da je samostojen, da zna razmišljati s svojo glavo in stati za svojim mnenjem. Da je tak, sta seveda ponosna, da bi se preveč vtikala v njegov svet, pa jima še na misel ne pride. “Meni se zdi, da zanj največ narediš s tem, da ga imaš rad. Da mu ne težiš že vnaprej, in da čeprav naredi kaj narobe, ve, da ima doma starše, ki ga imajo radi in jim lahko pove, kaj se je zgodilo,” razloži foter, čigar delo ta mali le redko pokomentira.
Tu pa tam navrže samo kakšen 'okej’ ali pa 'ni okej’, da bi se poglabljal v izdelek, pa niti slučajno, česar mu Robert ne zameri. Kot mulcu se mu je početje njegovih staršev zdelo sila dolgočasno in zato sklepa, da se zdaj Petru dogaja isto. Ko je bil sine še mali, je bil pogosto na očetovih nastopih, zdaj pa gre nanje samo, če zraven kaj zasluži; tako je šel med poletnimi počitnicami z njim na turnejo. Ko ni v šoli, rad snema filmčke, ki jih nato objavlja na YouTubu, dela grafite, rad repa, komponira in 'šlata’ vse, kar mu je všeč.
Da bi prijemal punce, oče ne ve, kakor tudi ne, ali ima kakšno ogledano. Za zdaj domov ni pripeljal še nobene, Robert pa si odsotnost vonja po mladi ženski v njihovem stanovanju razlaga s tem, da je Peter trenutno pač še v tisti fazi, ko ga bolj kot babe zanima tehnika. Starejši Pešut prebrisano združuje oboje – tehniko in ženska telesa, Barbare pa njegovo gledanje pornofilmov sploh ne moti. Celo nasprotno: rada si jih ogledata tudi v dvoje, iz čiste zabave, mož, za katerega je bilo zbiranje takih filmov pred leti fetiš in je imel doma ogromno zbirko, ki je ni nikoli skrival pred sinom, pa ob tem priznava, da se je s spletom vse spremenilo.
Da je to zdaj čisto brezzvezno, saj je mogoče porniče dobiti vsepovsod. In ko smo že ravno v vročih sferah: njegov prijatelj, pornofotograf in snemalec Gregor Hvastja bo na Češkem, kjer dela, samo za Magnificov komad Bosangero nero posnel pornofilm, ki bo dostopen na pevčevi spletni strani, na kateri vsak lastnik njegove zadnje zgoščenke s kodo že zdaj lahko pride do vsebin za odrasle.
Barbara svojega moža med našim pogovorom večkrat pokliče, a ne po imenu, kot bi pričakovali, ampak po priimku. Naziva ga s Pešut, na trenutke pa ga pokliče tudi Roberto. Dragi vsem njenim besedam sledi, ob tem pa vsake toliko časa z roko poseže po neobritem predelu okoli svojih ust.
In prav v pozi modrecev začne razlagati o temelju njunega trajnega odnosa. “Najbolj od vsega se mi zdi pomembno, da imava z Barbaro partnerski odnos, v katerem ji lahko zaupam; pa ne v smislu zvestobe. V resnici je skok čez plot še najmanjša težava v zakonih. Gre bolj za pripadnost, za to, da vem, da me ne bo namočila … To se mi zdi največ, kar imava. Zase lahko rečem, da ji popolnoma zaupam, in mislim, da tudi ona meni. Pomirja me že samo misel na to, da se mi doma ni treba izmišljevati različnih zgodbic in ji lagati, saj nihče od naju ne prenaša 'mučk’, laganja, izmišljevanja.
Tudi če je kaj močno narobe, lahko rečem: 'Jebi ga’, zajebal sem’, pa je.” Da vse to ni zraslo samo na njegovem zelniku, potrdi tudi gospa žena, ki ob izrazitem pogledu v njegove oči prizna, da mu ne more lagati, niti se ji ne da. “To mi je tako odveč. No, ne rečem, da se kdaj ne zlažem, a le takrat, ko laž uporabim kot potegavščino, ki ji sledi presenečenje.”
Pri njenem moškem ji odtehta občutek, da se lahko kadarkoli zanese nanj, na to, da je ob njej, ko ga potrebuje, in da mu lahko zaupa. Ljubosumje, da je njen umetnik javno izpostavljen ženskim pogledom, je ne gloda in ji v lase ne dodaja sivih pramenov. Tako kot je njemu všeč, da je všeč ženskam, je tudi njej to všeč. “To pač mora biti pri tem poslu,” pravi zrelo, Pešut pa jo dopolni: “Nikoli se ni zgodilo, da bi bila kakšna zagata s tem. Ženske se ne vtikajo vame in tudi sam se ne obnašam tako, da bi jim dal pobudo. Moja izpostavljenost ali pa Barbarina manjša izpostavljenost za najin odnos ni nikakršna težava.”
Za konec klepeta sta odgrnila še rjuho. Zgolj metaforično, seveda. Brez pogledov v tla ali zardelih lic ali dolgih premorov ali motečega pokašljevanja, ki izdaja sram, sta spregovorila o seksu, še prej pa o prebujanju. Uspe jima, da se po vseh teh letih še vedno zbujata z mislijo, da je pred njima nov dan, kar je pravi dragulj. Misel na nov dan namreč vliva optimizem, možnost novega začetka in izboljšav.
Zadnje v njunem spolnem življenju niso potrebne, saj spadata med tiste srečneže, pardon, Srečneže, ki se po 25 skupnih letih še vedno veselijo intime s partnerjem in za katere seks v odnosu še vedno − pri obeh − igra zelo pomembno vlogo. Rada ga imata, vsakič znova, ko se zvečer znebita vseh oblačil. “Meni se seks zdi najmočnejša stvar, v kateri ne sme priti do rutine, ker potem hitro postane dolgčas,” pove Barbara, Robert pa pripomni, da sicer pozna ljudi, ki dobro shajajo tudi brez spolnosti in zaradi tega njihovo življenje ni nič slabše, da pa si sam ne predstavlja, da bi živel s samo prijateljico. “Potem bi že raje s skrbnico, ki bi mi prala,” hudomušno pripomni, v naslednji verbalni 'rundi’ pa poudari, da se seks, tudi njun, z leti spreminja.
“Če sta oba razpoložena, lahko s partnerjem počneš vse, kar ti pade na misel. Obenem pa se mi za naju zdi, da bi, če bi se tako odločila, lahko živela tudi brez seksa.” Ona se strinja, ko pravi, da bi lahko bila tudi nuna. Nuna! Čisto za konec, ko jima je v mislih že dišalo kosilo, ki ga družini Pešut ob enih na mizo postreže gospa, ki pri njih tudi pospravlja, sta prek pogovora o tem, kako se Barbara dopoldne umakne v atelje, Robert pa v studio in kako ona doma najraje piše v jedilnici, razkrila sočen detajl.
Izdala sta, da ne spita v isti postelji! Ker v spalnici preveč smrči, žena ob njem ne more zaspati, zato se raje umakne v posebno sobo, neke vrste kabinet, kamor so prav zaradi njegovih hrkajočih glasov postavili posteljo samo zanjo.
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del