"Pridi nocoj v Tivoli, bova plesala ..." je napev ene izmed novejših skladb Roberta Pešuta - Magnifica. In sem šla, sicer podnevi, a v zadnjem poletnem mesecu sem ga obiskala v njegovi tivolski rezidenci. Nisva se zavrtela v zvoku melodij, ki so odzvanjale iz zvočnikov, temveč sva si raje privoščila kozarec hladne pijače in se zapletla v prijeten klepet.
Govorila sva o vsem mogočem, o njegovi sramežljivi mladosti pa tudi najnovejšem albumu Charlatan de Balkan, ki s svojimi skladbami predstavlja odlično uverturo v jesen.
"Uf, nikogar nisem želel pustiti čakati," opravičujoče o dolgih mesecih, ki smo jih preživeli v pričakovanju novega albuma, spregovori Magnifico in nadaljuje: "Tako kot ponavadi sem se nekoliko časovno uštel, saj sem potreboval precej več časa, kot sem na začetku računal ... kar leto dni več. Mislil sem, da mi bo uspelo dokončati prej, vendar se ni izšlo. Sem pa slišal tudi za še hujše primere." Album je namreč predstavljal kar lep produkcijski zalogaj, največji izziv pa je bilo sledenje ideji, ki se je porodila v pevčevi glavi. Na poti ustvarjanja se namreč brez težav izgubiš, če nimaš ustvarjene jasne slike o končnem cilju. Seveda pa se ta skozi čas lahko tudi spremeni in pot te odnese popolnoma drugam. Prav zato mu na album ni uspelo uvrstiti vseh skladb. "Nekatere preprosto ne padejo v kontekst, kmalu pa jih je lahko preveč. Mislim, da je 10 ravno pravo število. Tako kot pri filmih. Rad imam 90 minut trajajoče filme, dve uri pa preprosto ne zdržim pred ekranom," je pojasnil Magnifico, ki je pri ustvarjanju nove plošče želel predvsem zadovoljiti in vznemiriti samega sebe. "Če je všeč meni, bo verjetno všeč še komu drugemu. Če pa bi ustvarjal album za nekoga drugega ... no, ne veš, ali bo všeč tebi, pa tudi njemu ne. Mislim, da tak postopek ni preveč inspirativen," pove priljubljeni pevec, ki si v zadnjem času največkrat zavrti skladbo Ay, Ay. Vendar pa to ni merilo, čeprav so prvi odzivi poslušalcev in kritikov nadvse naklonjeni.
Nekateri ga enačijo s Harryjem Belafontejem, ameriškim glasbenikom karibskih korenin, in Deanom Martinom, šarmantnim pevcem z italijanskim poreklom. "Seveda, to mi godi, vendar bolj v stilskem kot pa glasbenem smislu. Vsi opevamo ljubezenske tematike, razlikujemo pa se v načinu pristopa. Jaz drugače izrazim ljubezen kot nekdo drug. To so stari šminkerji, morda sem jim v tem najbolj podoben," je z nami delil svoja razmišljanja pevec, čigar pesmi bodo morda nekoč prav tako spadale med zimzelene, vsaj ponarodele. Magnifico ne skriva svojega navdušenja nad 'evergreeni', melodijami, ki nikoli ne bodo utonile v pozabo. "Občudujem stvari, ki jih morda pred nekaj leti nisem. Med ustvarjanjem drugače prisluhneš in razumeš stvari. Obožujem stare mačke, kot je Dean Martin," ne skriva navdušenja pevec, ki bi se, če bi bilo to seveda mogoče, z veseljem prežarčil v obdobje 50. in 60. let. "Posebno energijo obdobja občutiš skozi umetnost, ki je takrat nastajala. Takratno glasbo lahko zavohaš z vsemi čutili. To je bilo nadvse revolucionarno obdobje. Čas napredka, obnove, brezbrižnosti, odkrivanja novih medsebojnih odnosov. Odprave starih norm, ki so do takrat veljale," je prepričan. Seveda se ljudem še danes kolca po tistih povojnih časih, ko so ljudje preprosto želeli pozabiti na gorje, in so zato verjeli v boljše čase. "Danes verjamemo, da je slabše kot še nikoli in bo še huje. Vsi razmišljamo v to smer, zato smo tja verjetno tudi namenjeni," nas pobara pevec.
Prav tako je tudi z romantiko, ki se je izgubila v zmedi socialnih omrežij in hitrega življenjskega stila. "Romantika je postala odveč, balast. Pomembna je samo akcija, hipno dogajanje. Mladi nimajo časa za izkazovanje pozornosti in počasno pridobivanje naklonjenosti. Objem, poljub ... uhuu! Hočemo vse, in to takoj! Današnja romantika je osamljena, vendar še nikoli bolj močna. Vse manjšinsko razpoloženje je močnejše od večinskega," je kljub temu prepričan Magnifico, ki svojo ljubezen v pesmih rad deli tudi z oboževalci. Tako kot romantika pa se zdi, da so tudi določena pravila obnašanja potisnjena na rob, pa vendarle pridejo še kako prav. In katera fraza po njegovem mnenju nikoli ne bo utonila v pozabo? "Hm ... Dober dan, kako si kaj. Mislim, da olikanost nikoli ne bo iz mode. Sam jo zelo globoko cenim," razkrije pevec, ki mu niso tuje niti romantične geste. "Vse to je odvisno od vzgoje, mene so starši vzgajali v tem duhu. Oče me je opozoril, naj ne dovolim, da ženska plača za pijačo, večerjo. Že od malih nog so me vzgajali v kavalirja. Danes seveda ta pravila niso več tako ozka. Ženske imajo svoje denarnice, avtomobile ... Lahko izpadeš kot pravi idiot, če odpiraš vrata, vse skupaj pa lahko nekateri označijo kot zelo moteče," je prepričan Magnifico, ki pa je bil kljub samozavesti, ki jo danes odseva, v mladosti precej sramežljiv. "Bolj ko mi je bilo dekle všeč, globlje v temačen kot sem se skril, ker me ni opazilo. Težko sem prestopil k ženski, vedno sem čakal, da so me k temu pripeljale okoliščine. Moška vsiljivost mi je bila vedno ogabna," z nasmeškom na ustnicah pojasni in prizna, da je tudi sam v vojski posegel po 'zimzelenih' prijemih. V dneh služenja vojaškega roka je namreč vsak dan veselo pisal ljubezenska pisma in z njimi razveseljeval svojo drago.
Napisala Nika Arsovski
Fotografije Marko Delbello Ocepek
