Robert Pešut Magnifico je zagotovo eden izmed najbolj prijetnih sogovornikov, kar si jih novinar lahko zamisli. Ob njegovih odgovorih velikokrat ostanem brez besed ali pa se mi na usta prikrade iskren nasmeh. Balkanski šarlatan me tudi tokrat ni razočaral!
Z veliko lahkotnostjo se je pošalil na račun svojih prostočasnih aktivnosti, mi pojasnil svoj pogled na zakonsko zvezo in razložil povezavo med sabo ter župnikom. Vse v enem samem intervjuju, ki je potekal v luči že težko pričakovanega božičnega koncerta v Areni Stožice.
Pred nekaj tedni ste se vrnili iz Sarajeva, kjer ste sodelovali pri nastajanju nove serije Dragana Bjelogrlića – Senke nad Balkanom. Zdaj pa vas že čakajo novi izzivi. Kakšen mejnik v karieri je koncert v ljubljanskih Stožicah?
Če se zazrem nazaj, bi marsikatero potezo lahko označil kot mejnik v karieri in Stožice bodo brez dvoma pomembno zaznamovale mojo glasbeno pot. Ob tem bom izdal tudi album The best of, od zadnjega je namreč minilo že 17 let. Sam le redko načrtujem stvari, vendar sem tudi ob izdaji prvega takšnega albuma za seboj puščal prav posebno obdobje. Takrat sem tudi sam čutil, da je čas, da obrnem nov list v življenju in se podam v neznano. Občasno očitno človek začuti potrebo, da sestavi nekakšen rezime in se na novo ponastavi. Ne verjamem, da se bom po tem ponastavljanju kaj spremenil, pa vendar.
Ste se ob pripravah na nastop in nastajanju albuma ozrli tudi nazaj, na prejšnjih 17 let?
Ah, česa takšnega ne potrebujem, saj sem jih živel, zato mi ni treba podoživljati vsega, kar se je dogajalo. Ob takšnih mejnikih se zdi, kot da le zamenjam obleko, staro odložim in si kupim novo.
In tako bo tudi v Stožicah ...
To bo eden izmed najbolj ambicioznih in komercialnih koncertov v moji karieri. Stopil bom onkraj svojih meja, storil nekaj neobičajnega zase. Nastopil bom v prostoru, za katerega si nikoli nisem mislil, da sodim vanj.
Kako pa se je porodila o ideja o tako velikopoteznem koncertu?
Ideja je rasla z nami in se je utrnila v glavah ljudi, ki skrbijo za ekonomski vidik šovbiznisa. Moji koncerti na božični dan so postali že stalnica, tako so z vsakim letom privabili večje število ljudi. Sam pa sem si že dolgo časa želel uresničiti željo po večjem solističnem koncertu in to leto se je zdelo kot nalašč za to.
Lahko na odru pričakujemo tudi kakšne prav posebne goste?
Ne, nobenih gostov ne bo! Zakaj? Zato, ker je to moj koncert! Tiste fraze 's prijatelji', 'z gosti' mi smrdijo po prevari. Nobenih gostov ne bo, jaz imam koncert!
Je recept za uspeh tudi v stožiški dvorani znan?
Odigrali bomo koncert, kot v zadnjem letu. Skupaj z bendom, s katerim sem morda v celotni karieri najbolj zadovoljen. Schatzi na bobnih, Matija Krečič na violini, Luka Ipavec na trobenti, Matej Kuželj na saksofonu, Matej Mršnik na kitari in Jan Gregorka na basu. To je moja posadka, s katero sodelujem že nekaj let, zadnji dve leti pa precej bolj intenzivno. Skupaj smo dosegli glasbene rezultate, s katerimi smo toliko zadovoljni, da na odru uživamo.
Kako pomembna pa je ekipa za glasbenikovim hrbtom?
V mojem primeru zelo, medtem ko je verjetno v svetu elektronske glasbe nekoliko drugače. Tam je bolj pomemben odnos, ki ga ne smeš spregledati tudi v mojem primeru. Med užitkom na odru in nočno moro je le tanka meja.
Pri tem verjetno veliko vlogo igra kemija, ki se razvije med člani benda?
Številni to poimenujejo s tem ali pa ta odnos označijo kar za sinergijo. Predvsem je pomemben profesionalen odnos, ki ti omogoča, da postaviš glasbo na prvo mesto. Človeški odnosi so vendarle zapleteni, vendar kot profesionalci znamo z mislijo na glasbo rešiti tudi nesporazume.
Vsi morate torej stremeti v isto smer ...
Seveda, vsi moramo igrati na isti gol!
Torej je vaša vloga zelo podobna tisti, ki jo ima selektor nacionalne reprezentance?
Ne, mislim, da precej bolj diši po župniku! Tudi ta nabija v tri krasne. (smeh) Ukvarjam se z glasbo, medtem ko je prav župnik še dosti večji šarlatan, kot sem sam. Ljudi lovi na moralo, in to počnem tudi sam.
Kaj pa preostali ljudje, ki so zaznamovali vašo glasbeno pot? Bi jih lahko prešteli na prste ene same roke ali pa jih je vendarle nekoliko več?
Sam verjamem v svoje ljudi in dolgoletna sodelovanja, zato nerad menjam sodelavce. Ne verjamem v hitre menjave, saj sem prepričan, da rezultatov ni mogoče narediti čez noč. Pomembno je predvsem, da se imamo super in se ob delu zabavamo, sam pa velik poudarek dajem tudi temu, da me nekaj vznemirja. V nasprotnem primeru vse skupaj ne vodi nikamor. Med nami mora vladati ljubezen, biti moramo veseli, da smo skupaj.
Kakšno vlogo pa pri tem igra družina? Kje v življenju glasbenika so najbližji?
Za vsakega umetnika je družina obveza, saj smo v resnici že sami sebi dovolj. Seveda imamo radi svoje družine, pa vseeno nam je velikokrat breme, ki nas obtežuje. Je nekaj, kar smo si zadali, da bomo naredili, vzgojili ... Mislim, da nekateri moški dosti bolj uživajo v družinskem življenju kot jaz. Sam prisegam na bolj individualen pristop. Tako jaz kot sin ali žena. Vsak od nas potrebuje svoje interesne sfere, užitek, smisel. Nekaj, kar ni le družina, saj v nasprotnem primeru vse skupaj hitro postane dolgočasno, duhamorno.
Torej vam je bolj všeč odnos, ki dopušča veliko osebne svobode?
Svoboda je v tem, da v svojem življenju najdeš užitek, veselje do ustvarjanja. Ni vse le družina.
Ni veliko glasbenikov, ki se lahko pohvalijo s tako dolgotrajnim partnerskim odnosom kot vi. Kaj je po vašem mnenju glavna komponenta zveze, ki je zaslužna za to?
Mislim, da je vse skupaj le stvar odločitve! O tej odločitvi včasih dvomiš tudi na dnevni ravni. Ne maram deliti nasvetov, saj ne vem, kaj je prav. Če v tem vidiš nekaj več in ti nekaj pomeni, potem se zagotovo trudiš še, drugače pa pač ne.
Kljub temu so vzponi in padci del tudi partnerskega vsakdana.
Partnerska zveza je kot maraton. Tudi tam se dogaja vse mogoče, včasih skorajda obupaš, se spotakneš in padeš, spet drugič poln zanosa tečeš dalje. Zveza je tek na dolge proge. Nekateri tečejo le na sto metrov, spet drugi si zadamo več. Jaz očitno tolčem maratone. (smeh)
Pa vendar živimo v dobi, ko je precej lažje odnehati kot pa vztrajati, se strinjate?
Ne vem, kaj je prav. Mislim, da so to odločitve, odvisne od vsakega posameznika. Kdo bi vedel, kaj je prav?! Pomembno je predvsem, da smo zvesti sebi, svojemu občutku. No, saj veliko ljudi teče maraton, tako da še zdaleč nisem osamljen.
Kako pa se je v času, odkar ste prvič stopili na glasbeno sceno, spremenil odnos do ljubezni?
Nič! Ljubezen je po mojem mnenju precenjena. Pogosto se enači s srečo in drugimi neoprijemljivimi stvarmi. Si srečen?! Sreča je komet, ki se utrne na nebu. Pomembno je, da se dobro počutimo v lastni koži, smo zadovoljni. Ljubezen ni vedno pogoj, da dva skupaj tečeta maraton, vedno mora biti še nekaj več. V bistvu pri tem sploh ni tako pomembna, temveč je bolj ključno to, da se na človeka lahko zaneseš.
Dejali ste, da je v družini pomembno, da posameznik kljub vsemu ohrani svoje strasti, zanimanja. Katere dejavnosti, konjički so vam še zlasti pri srcu?
Obožujem ležerne večere s pivom v roki. To je zame blazno vznemirljiv ritual, ki mi po vseh teh letih še vedno ustreza. Nimam hobijev! Včasih se rad odpravim na špancir, dnevno pa igram tudi balinčke in pikado. To je to, kar se mojega vznemirljivega življenja tiče.
Uh, te dejavnosti bi pripisala bolj kakšnemu drugemu starostnemu obdobju ...
No, ne obsojajte me, meni se zdi vznemirljivo. (smeh)
Kako dobri pa ste sicer v pikadu in balinčkanju?
V pikadu imam tako vzpone kot tudi padce, včasih sem res presneto dober, spet drugič ne blestim. To je metafizika, za 'popizdit' šport! Vse je odvisno od volje in pozornosti. Tudi pri balinčkih je tako. Zahtevata vse vrline joge, meditacije in taj čija. Ob tem ne smeš razmišljati o ničemer drugem. V balinčkanju sem postal odličen. Veš, da gre za originalni slovenski šport – prstomet.
Vav, niti sanjalo se mi ni.
Res je, izhaja iz primorske pastirske igre. Tako da veš, stvar je še kako vznemirljiva. Skupaj z bendom imamo balinčke vedno pri roki, balinčkali smo tudi že na letališču. Smo prava atrakcija, kamorkoli pridemo.
In ko smo že pri glasbenikih ter prostočasnih dejavnostih. Kako dobro pa se znajdete v plesnih vodah?
Nisem tako slab! Mama me je že v rosnih letih naučila številnih plesov, vse od valčka, polke do fokstrota. Ta mi je še posebno všeč, saj če poznaš osnove, ti kmalu postanejo jasni tudi vsi drugi plesi.
Vaš seznam plesov je zavidanja vreden. Fantje moje generacije se največkrat izogibajo plesu.
Sploh ne vedo, kaj zamujajo. Ples z žensko je nekaj neverjetnega. Občutek je odličen, že sam ples po sebi je v velik užitek. Sploh, če je tudi ženska odlična plesalka.
Ali to pomeni, da vas bomo med družabnimi srečanji najlažje ujeli na plesnem parketu?
Uh, kje pa! To počnem le v domači izbrani družbi, javno pa svojega talenta ne razkazujem, saj mi je nerodno.
Besedilo: Nika Arsovski
Foto: Tomo Brejc, Marko Delbello Ocepek