Balkanski šarlatan Robert Pešut Magnifico je eden tistih, čigar glasba resnično ne pozna meja. V tokratnem intervjuju je spregovoril o žalosti, ki ga zaobjame ob prečkanju bosanske meje, začaranem krogu, v katerem se giblje človeštvo, in novem sodelovanju z Draganom Bijelogrlićem.
S srbskim igralcem in režiserjem sta združila moči v novi televizijski seriji Senke nad Balkanom, ki zajema obdobje med svetovnima vojnama, čeprav se je tema na balkanski polotok spustila tudi že dosti pozneje.
Story: Pred dnevi ste obiskali sarajevski filmski festival in nastopili na koncertnem odru enega izmed najlepših balkanskih mest. Kakšni občutki vas prevzamejo vsakič, ko obiščete prestolnico Bosne in Hercegovine?
Midva s Sarajevom sva stara znanca. Mesto poznam še iz časov pred vojno, pa tudi po njej sem veliko časa preživel v njegovem objemu. Sarajevo se je v vojnem času spremenilo, vendar pa mesta v samem bistvu vendarle sestavljajo ljudje in sam sem še vedno v stiku s tistimi kot nekoč. Moja družba se kaj dosti ni spremenila, zdi se, da se staramo skupaj. Kljub temu pa tega ne bi mogel trditi za Sarajevo. Ob misli nanj me prevzamejo različni občutki, tako veselje kot tudi grenka žalost.
Story: Se kanček žalosti prikrade zaradi temačne zgodovine?
Vsakič, ko prečkam bosansko mejo, me obide žalost. Ko vidim, kako ranjena je še vedno v resnici. Rane vojne se v celoti niso zacelile, ravno nasprotno, nekatere so se zagnojile in vnele. Izhajam iz generacije, ki je bila priča tej spremembi. Spominjam se mesta pred vojno in vsakič znova me ob tem obide žalost. Sledi surove vojne so vidne še danes, predvsem jo je mogoče čutiti v duhovnem smislu.
Story: Kaj pa vas veže na Sarajevo?
Začetki moje kariere izvirajo iz Sarajeva, ob koncu osemdesetih let. To je mesto, v katerem sem napisal prve hite, v katerem sem napolnil prve dvorane. Najprej sem bil frajer v Sarajevu, šele nato v Ljubljani.
Story: Kaj vse pa je spremenilo krvavo dogajanje v vojni, ki je bila kriva za razpad Jugoslavije?
Vojna spremeni vse! Duhovni in moralni kompas se je usmeril v drugo smer. Tisto, kar mi je bilo pred vojno najbolj všeč - odprtost, živo pisanost, kulturna raznolikost - tega danes ni več, vsaj ne v tej meri kot nekoč. Dandanes smo priča tvorjenju nacionalnih homogenih enot. Na oblast so prišli nacionalisti, ki le še podpihujejo situacijo. Žalosti me, kadar to vidim. Pa ne bi rad zašel v politične vode, mislim, da to ne bi bilo prav ...
Story: Ali to uniči tudi vaše spomine na Sarajevo?
Mislim, da se spominov ne da uničiti. Gre le za primerjavo med nečim, kar je bilo in kar je. To nas opomni, česa v življenju ne smemo početi in kaj lahko. Dandanes v Sarajevu ni več čutiti ljubezni, svobode, temveč negativne misli. Ljudje ne vidijo več svetle prihodnosti. Na koncu tunela jih morda čaka luč, vendar ta pripada vlaku.
Story: Bosanci vendarle veljajo za vesel narod, ki se kljub bedi zna nasmejati in zabavati. Mislim, da smo bolj Slovenci tisti, zadržani.
No, mislim, da to ni čisto res, saj imajo tudi Slovenci svoj temperament. Morda na prvo žogo ni ravno jasno viden, vendar tudi v njih tiči zmaj. Vsa razlika je v tem, da je ta pri Bosancih dosti bolj izrazit. Slovenci smo po mojem mnenju dosti bolj podobni Rusom. V Sarajevu je nočno življenje zelo živahno, ljudje pogosto zahajajo ven, pa ne zato, da bi se ga napili, temveč zaradi druženja. Na sončni strani Alp pa gredo ljudje manjkrat ven, vendar pa ob tej priložnosti nimajo meja. Vsak ima svoj način!
Story: Pred kratkim ste ustvarili glasbo za serijo Senke nad Balkanom, ki pripoveduje o sencah, ki so se nad balkanskim polotokom spustile že pred davnim.
Všeč mi je sam projekt, že zato, ker lahko tudi z današnjim časom potegnemo številne vzporednice, čeprav se serija odvija v obdobju med svetovnima vojnama. Vidimo lahko, da se stvari preprosto ponavljajo. Zamenjali so se le glavni akterji. Sami morda nismo dovolj 'načitani', da bi to razumeli. Živimo v času, ko mislimo, da je gorja že konec in prihajajo boljši časi, pa se nad tem ubogim Balkanom vnovič zgrnejo sence.
Story: Seveda, ob prebiranju bistva serije bi jo brez težav uvrstili v današnji čas.
Seveda, ravno to je 'štos'. Tudi moja glasba zato ne spada v tisto obdobje, temveč je zelo moderna.
Story: Menite, da tavamo v krogu? Zakaj ne pride do nikakršnih sprememb?
Ah, jebi ga! Če bi to ugotovili, tega ne bi počeli še naprej. Latinski pregovor pravi: 'Repetitio est mater studiorum'. Zgodovina se ponavlja, povod za vojno se ne glede na stoletje ne razlikuje. Prav zato je pomembno prepoznavati vzorce, s pomočjo katerih bi lažje razumeli trenutno stanje. Tega pa na žalost nismo sposobni. Oblast, denar ... tako kot nekoč je tudi danes. Vse to se bo ponavljalo, dokler ne bomo razumeli, da to ni prav.
Story: V veliki meri je krivo tudi to, da se ljudje na samo dogajanje ne odzivamo več.
Seveda! Če kaj prispeva k temu začaranemu krogu, je to naša ravnodušnost. Vse pa je le stvar želje. Če ljudje menijo, da se jih nič ne tiče - tudi vzgajajo nas v tej smeri - se nič ne more spremeniti. Ljudje smo vendarle v osnovi egoistični in stopimo skupaj šele, ko je po navadi že prepozno.
Story: Z Bijelogrlićem ste sodelovali tudi v nekoliko bolj veselem projektu, Montevideo, ki slika povsem drugačno obdobje v zgodovini Balkana.
Seveda je šlo za popolnoma drugačen koncert, ki je nastal pred leti. Govoril je o obdobju, s katerim smo želeli prikazati, da se je dalo na Balkanu tudi lepo živeti. Da so obstajala obdobja zadovoljstva in veselja. Serija Senke nad Balkanom pa kaže popolnoma drugo plat.
Story: Kako ste temu prilagodili svojo glasbo?
Glasba nima nikakršne zveze s tistim časom. Glasbi smo vdihnili sedanjost, ki seriji daje drugačno dimenzijo sodobnosti.
Story: Kaj pa vam je predstavljalo prav poseben izziv pri nastajanju glasbene zgodbe?
Mislim, da je že samo ustvarjanje filmske glasbe svojevrsten izziv. S tem prevzamem neko odgovornost, želim se kar najbolje izkazati, da me na koncu seveda ni sram.
Story: Ste pogosto samokritični?
Pismo, če nisem jaz, potem pa ne vem, kdo je!? Pa morda nisem samokritičen, temveč dobro vem, kdaj je dobro in kdaj ne. Če vem, da to ni to, potem težko oddam svoje delo. Seveda se tudi zmotim, vendar to le redko.
Story: Kakšna je po vašem mnenju prednost sodelovanja z Bijelogrlićem ali preostalimi balkanskimi umetniki?
On je zaslužen, da sem se znašel v filmski glasbi, saj me poleg njega še nihče ni najel za sodelovanje. Morda sploh nisem filmski komponist, temveč samo njegov. (smeh) V njegove projekte je treba vložiti veliko truda, poleg tega je raven filmske produkcije zelo visok. Beograd je že od nekdaj središče filmske tradicije, to pa je mogoče čutiti še danes. Lovke srbskega filma ne dosežejo le Srbije, temveč sežejo daleč preko meja.
Story: Se sicer vidite v filmskih vodah?
No, iskreno povedano nisem načrtoval niti tega. Najino sodelovanje se je zgodilo popolnoma spontano. Vendar pa sem ugotovil, da se z veseljem lotim ustvarjanja filmske glasbe, kar je vendar le ključnega pomena.
Story: So vam družbeno kritično obarvani projekti še posebej ljubi?
Ne, sam imam dosti rajši lahkotne teme. Zanima me le, ali je stvar dramaturško postavljena prav in nudi užitek, solze ali smeh.
Story: Kako pa olajšate svojo dušo? Kako iz sebe spravite vse, kar se nabira v vas?
Vsak dan se zaprem v studio in delam. V tem času nastanejo številni posnetki, čeprav večina ne zapusti studijskih prostorov. Včasih pa nastane tudi kaj zadovoljivega. Pišem lahko le o dogajanju okrog sebe. Ali čutiš kaj? Ali vidiš kaj? Če ne, potem ne pišeš in se ukvarjaš s čim drugim.
Story: Tudi občinstvo ponuja določen razmislek, vzbudi posebna čustva. Kako je bilo na vašem zadnjem koncertu v Sarajevu?
Bilo je odlično, saj že tri leta nisem nastopil v Sarajevu. Morda je bil to moj najboljši koncert, kar sem jih kdaj imel! Vse se je enostavno poklopilo, občinstvo je bilo razpoloženo, mi pa smo bili dobri. Nekaj posebnega je bilo v zraku in takrat se po navadi tvori magija.
Story: V prestolnici ob reki Miljacki ste si ustvarili že prav zvezdniški status.
No, ne spadam v zgodnji razred komercialnih uspešnežev. Moja glasba ni splošna, prepričan sem, da ima Severina dosti več oboževalcev kot jaz. Zato pa imam krog ljudi, ki se ne razlikuje dosti od ljubljanskih. Moje občinstvo ima velik starostni razpon, vse od najstnikov do tistih moje generacije. Verjetno gre za zelo podobno misleče ljudi.
Story: Pospravljanje ljudi v predale vendarle nima smisla?!
Mislim, da to pa res ni smiselno. (smeh) Čeprav dandanes vsi že poslušajo vse. Časi so se namreč spremenili. Ljudje gredo najprej na Modrijane, naslednji dan pa že na Umka. Vmes pa si zavrtijo kakšen komad Big Foot Mame.
Story: Kaj menite, da je krivo za to?
Mislim, da je površnost, tista, ki zaznamuje naš čas, kriva tudi za to.
Nika Arsovski
Novo na Metroplay: Dedek Mraz opozarja: "Starši, ne delite otrok na pridne in poredne!"
