Čeprav se je Magnifico opredelil za balkanskega šarlatana, torej za nekoga, ki niti natančno ne ve, kaj se bo na koncu zgodilo, vemo, da nas je 25. decembra pričakakoval na odru Steklene dvorane Gospodarskega razstavišča kot že nekaj let.
Story: Kako združujete šarlatanstvo in 'picajzlanje' tekstov?
'Picajzlanje' in šarlatanstvo se pač ne izključujeta. To, da si šarlatan, ne pomeni, da nič ne delaš, imaš vseeno veliko ambicijo, ki je pogoj za razmislek. Šarlatan ne ve natančno, kaj počne, nima pravega predznanja in se ukvarja s stvarmi, ki so na meji dokazljivih empiričnih znanosti. Tako recimo, kot je šovbiznis na meji empiričnih znanosti. V šovbiznisu počnemo nekaj, za kar nihče ne ve, kaj bo na koncu, vse je stvar položaja zvezd, pravega trenutka ...
Story: Kot v življenju?
Če pogledaš življenje, mu lahko rečeš, da je šarlatan. Ravno te navleče, da misliš, da je nekaj tako, pa te prekucne v drugo smer. Ima nepredvidljiv konec in začetek.
Story: V nasprotju z vašimi božičnimi koncerti, ki so že tradicionalni in predvidljivi?
Tukaj je posebnost, da imajo ljudje radi na isti dan, ob istem času, vsako leto istega izvajalca. Ljudje imajo zelo radi prav to, da se dogodki ponavljajo, mene pa to dolgočasi. Tega malo ne razumem, ni pa tudi treba, da vse razumem.
Story: Svoje tekste vedno razumete, vas kdaj presenetijo?
Tekste razumem in me niti toliko ne presenečajo. Niti v smislu, da je nekaj zelo dobro ali zelo slabo. Poskušam biti zadovoljen s tem, kar sem napisal ali uglasbil. Da sploh nekaj naredim, me mora zanimati, zabavati. Na koncu mi mora biti izdelek nekako všeč. Če mi ni, ga ne dam na ploščo ali čaka na boljše čase in se zgodi kdaj pozneje. Imam komade, ki so novi, v resnici pa so nekje stali 15 let v nedokončani obliki, potem so naenkrat dobili smisel in je misel zlahka stekla.
Story: Ste pri delu predani, glede na to, da v studio prihajate vsak dan?
Ko sem postal oče, je bila hiša polna nekih drugačnih dogodkov, seveda sta bila v ospredju otrok in skrb okrog njega, doma nisem več mogel nič narediti. Zdelo se mi je okej, da oče nekam gre, ker sem tudi sam bil navajen, da je moj oče hodil nekam v službo. In če sem se že odločil, da se bom s tem ukvarjal, je najmanj, kar moram zase narediti, da si poiščem prostor, kamor bom hodil. In to je v bistvu edini razlog, da imam studio, in če ga že imam, sem tam vsak dan.
Story: In čakate navdih za ustvarjanje glasbe?
Sploh ne vem, kaj je navdih, zame je uganka, za katero se mi zdi, da so si jo izmislili. Pravzaprav ne poznam tega momenta, da bi me nekaj navdihnilo in potem tvoja umetniška energija samo steče ven. To se mi ni nikoli zgodilo. Mi, ki se s tem ukvarjamo, si rečemo muzikantje. Se pravi, da se z muziko ukvarjamo vsak dan, če je že to naš način življenja.
Story: Ste bili zadnja leta precej zaposleni s skladanjem glasbe za nadaljevanki in filma?
Ja, z Montevideom v režiji Dragana Bjelogrlića. Šlo je za dva filma in nadaljevanki, tega je bilo res veliko, bil je megalomanski projekt. Zdaj ponovno delam, ker Bjelogrlić snema novo serijo Sence Balkana (Senke Balkana). Užival sem v tem pa tudi redko imaš priložnost, da izpelješ takšen glasbeni podvig, lahko najameš orkester, imaš spodobne razmere za delo. Film je vsakič malo tudi eksperiment, ne veš natančno, kam te bo odpeljalo, ampak Montevideo je bil super uspešen, kot tudi glasba.
Story: Sta bila z Bjelogrlićem ambiciozna?
To je bil pravi šarlatanski podvig, niti Bjelogrlić pred tem ni režiral, prav tako nisva še nikoli nič počela skupaj, niti ni od mene slišal kaj takega, niti jaz od sebe, ampak sva oba verjela.
Story: Pa še v večnost ste se zapisali s pesmijo Pukni zoro ...
Ta pesem je postala pač večja od mene in moje slave. Veliko ljudi misli, da je to neka stara ljudska pesem. Mislim, da je največji kompliment za avtorja, da pozabijo avtorja in pesem vzamejo za svojo. Pesem je praktično na ravni himne, izvaja jo tudi vojaški orkester na državnih prireditvah.
Story: Kaj pravite o tem, da tole vaše šarlatanstvo kar traja in traja?
Dokler to počnem, in to mislim početi, ima to neki smisel, ne predstavljam si, da bi kdaj počel kaj drugače ali kaj drugega. Upam, da mi bo sreča služila in bom lahko to počel čim dlje časa.
Story: Kako to, da se še niste znebili sramežljivosti?
Vsakič, ko nastopam, me je vsaj malo sram, v resnici sem nežen fant.
Story: Ne želite skriti svoje ranljivosti?
Je niti ne izpostavljam. Med tem, kar ljudje vidijo na odru, in zasebnim ni bistvene razlike. Na odru mogoče vidijo moj najboljši del, ker se najbolje počutim, ko kaj 'špilam', ampak v resnici ni velike razlike. Na odru poskušam narediti dober koncert, da dobro zvenimo, je dober šov, kar me tudi osrečuje. So pa ponavadi ljubljanski koncerti zame obremenjujoči, ker nastopam doma, kjer me vsi poznajo. Tu so moji prijatelji, ki jih nočem razočarati.
Story: Je na koncertu preveč vaših?
Ne, rad imam, da pridejo, ampak se ukvarjam z njimi, vznemirjam se, ali so vsi dobili vstopnice. Navezan sem na prijatelje, nimam jih toliko, so pa zelo zahtevni. Tudi jaz sem zahteven, kar naprej se zmerjamo, zelo veliko mi pomeni, da lahko pridejo in da je vse super.
Story: Kako doživljate praznike, glede na to, da je koncert prazničen?
Ko pride praznik, je Ljubljana prazna, kar me niti toliko ne moti, ampak to, da je vse zaprto in res ni prazničnega vzdušja. Reče se praznik, samo nihče ga ne praznuje, v glavnem je razlog, da vsi nekam 'spizdijo'.
Story: Vi radi praznujete, zahajate v 'kafane'?
Ne, sploh mi ne paše več, po polnoči sem utrujen. Tudi ko smo v Srbiji, se ve, kdo najprej zbeži. Za ponočevanje moraš imeti tudi željo in voljo, ki je nimam.
Story: Sklepali bi, da živite urejeno življenje?
Zelo imam rad, da so dnevi enolični. Najbolj mi je všeč, ko je dan za dnem isti. Tako mi je, kot da plujem, blagi maestral piha, jaz pa sem razprl jadro in samo grem. Da je le vedno isto. Osrečujejo me predvidljivi enolični dnevi, vmes tako ali tako padajo 'bombe'.
Story: Nastopi niso stresni?
Moram iti na oder, nastopat, na to sem navlečen. Nastopanje je zame predvidljivo, me posebej ne vznemirja. Medtem ko me potovanja, spoznavanja novih ljudi, spanje v hotelih nikoli niso fascinirali. To bi najraje prespal. Vedno se zmrdujem nad hotelsko hrano, ne paše mi postelja, nekaj že najdem.
Story: Ste kot udomačena žival, ki uživa, da je na toplem in varnem?
To imam najraje, kakor tudi vsakodnevna kosila.
Story: Kuhate?
Vsak dan, že dolgo. Tudi na to sem se navlekel in komaj čakam, da grem na tržnico in potem naredim načrt, kaj bom skuhal. To me pomirja. Izhajam iz vzgoje, kjer tega niso počeli moški, niti me to ni zanimalo, kuhinja se mi je 'gravžala'. Zdaj me moti že, če v kuhinji vidim še koga.
Story: Kaj bi rekli za svojo zadnjo ploščo Charlatan de Balkan?
Ta plošča je zelo šlagerska, saj sem iskal, kaj je evropski avtohtoni glasbeni izraz. Ali so to italijanske kancone ali francoski šansoni in šlagerji, ki so jih imeli Nemčija, vzhodna Evropa in Balkan. Šlagerji so enostavne triminutne pop oblike z enostavnim 'keč' tekstom. Sestavljeni so iz ljudskih melodij in napevov, v šestdesetih in sedemdesetih letih je v njih veliko mehiških vplivov vse do grško-rimskega sloga z buzukiji in mandolinami. Nekaj, česar je bila tudi Jugoslavija polna in me je tokrat kot muzikanta najbolj zanimalo. Zabavala sta me zvok in način aranžiranja ter komponiranja.
Napisala Suzana Golubov
Fotografije Marko Delbello Ocepek
