Maja Gal Štromar je ženska številnih talentov. Pisateljica, igralka, pesnica, režiserka, prevajalka, gledališka pedagoginja, scenaristka in moderatorka.
Njen opus šteje 13 knjig, pred kratkim pa je izdala svoj šesti roman Ženska drugje (Založba Goga, Novo mesto), v katerem skozi zgodbe treh žensk bralce presune z občutkom povezanosti.
Ni veliko igralk, ki bi se ukvarjale s pisanjem romanov in poezije. Kako je potekal vaš prehod iz igralskega sveta v literarno ustvarjanje?
Pravzaprav ni bilo prehoda. Že kot deklica sem zelo rada pisala, si izmišljevala pesmi in na pamet govorila izmišljene epe. Vedela pa sem tudi, da želim nastopati. V osnovni in srednji šoli so me pri obeh veščinah zelo spodbujali. Kljub intenzivnemu pisanju se igralstvu nisem odpovedala.
Vam igralske izkušnje in znanje koristijo pri pisanju romanov?
Zelo. Profesor glasbe Borut Ljubec, ki je ustanovil eksperimentalno glasbeno skupino, ko sem obiskovala osnovno šolo, me je seznanil z avtomatizmom. Izstopanje iz varnih okvirjev doživljanja in kreacije je bila odlična popotnica za naprej. Seveda moraš biti empatičen, če hočeš postati igralec ali pisatelj, saj moraš začutiti lik, obenem pa potrebuješ tudi razvejeno domišljijo, inteligenco. Tako igralec kot pisatelj se namreč morata znati poglobiti v like.
V nekaterih pogledih ste pisatelji bolj svobodni kot igralci, saj lahko odločate o usodah svojih likov. Ob branju vaših romanov sem dobila občutek, da želite junakinjam podariti svetlo prihodnost. Imate vedno nadzor nad usodami svojih likov ali vas kdaj presenetijo?
Zelo raznoliko je. Včasih me vodi lik, recimo, pri mojem prvem romanu Amigdalino srce sem želela knjigo končati po svoje, ampak se mi je junakinja Gala upirala. Pri romanu Ženska drugje sva se z urednico Jelko Ciglenečki pogovarjali, ali naj rešiva Ute ali ne. Odločila sem se, da bo fizično preživela. Njeno psihološko preživetje pa prepuščam bralcu. Zelo me zanima preobrazba. Zanima me pot, ki vodi od problema do rešitve. Reševanje junakinj je zame mamljivo, obenem pa mi je velik izziv. Znam pa likom tudi kruto zagosti. V slovenski umetnosti se pogosto bolj ceni brezizhodnost, manj pa rešitev. In res je težje prenašati svetlobo kot temo. Mene pa zanima, kako se človek spreminja, na kaj se lahko opre, da nadaljuje svojo pot. Sem kljub vsemu optimistka.
Mara iz romana 7 kg do sreče in Marjuta iz Ženske drugje trpita zaradi slabe samopodobe. Ste se tudi vi spopadali z občutki, da niste dovolj dobri?
S tem se vsi spopadamo, saj živimo v času, kjer se zunanji podobi pripisuje prevelik pomen. Med biti in izgledati je velika vrzel. Družbeni sistem je naravnan tako, da moraš biti lep, uspešen, pameten, bogat. Ti diktati srečnosti in vzhičenosti so že res nadležni. Za vsem tem pa preži manipulativni sistem zaslužkarstva.
Je ukvarjanje z zunanjim videzom zelo prisotno v igralskem poklicu?
Seveda, saj je telo igralčev instrument. Večkrat pa sem tudi naletela na ovire zaradi videza, saj nisem ustrezala predstavam o tem, kakšna naj bi bila igralka. Ko sem prvič delala sprejemne izpite na AGRFT, sem imela nekoliko več kilogramov. Pa morda sem bila tudi prepametna, gobčna in naivna. A to vem danes. (smeh) Naslednje leto, ko sem imela deset kilogramov manj, so vsi govorili samo o tem. Dojela sem, da nočem ustvarjati v okolju, kjer je zunanja podoba tako pomembna. To ne pomeni, da cenim le notranjo lepoto, saj vsi želimo ugajati in biti čedni, vendar je treba vzpostaviti zdravo mero v odnosu do zunanjega videza. Obremenjevanje z videzom je tudi povezano s potrebo po tem, da si sprejet in ljubljen. Zato pišem tudi o spopadanju s slabo samopodobo in se tako upiram zunanjim imperativom.
Vam je pisateljevanje bližje kot igralski poklic, ker se vam ni treba ukvarjati z videzom, ampak se osredotočate na odkrivanje notranjega sveta?
Saj notranje je povezano z zunanjim. Zase sicer nikdar nisem mislila, da sem lepotica, in imela sem občutek, da lik Julije ne sodi k meni. Z veseljem pa se poglobim v kakšno psihotično osebnost ali negativko. Senčne plati me ne plašijo, ampak privlačijo, v smislu, da bi rada razumela človekovo psiho. V otroštvu sem brala Disneyjevo knjigo pravljic in zanimivo je, da so me čarovnice bolj zanimale od princes. Njihove podobe so me strašile, vendar sem jih opazovala, čeprav sem se zaradi tega kot otrok znašla v čudni stiski. Najbrž sta prav radovednost in zanimanje za stvari, ki večinoma niso deležne pozornosti, pogoj za pisateljevanje, saj moraš stvari razumeti in se poglobiti vanje.
Pisanje je najbrž precej naporen proces, saj v svoje romane in poezijo zlivate svoje občutke. Katero knjigo je bilo najtežje napisati?
Nobena knjiga ni bila zame naporna, niti Misli name, ko ti je lepo, kjer sem pisala o očetovi smrti. Zame je bilo pisanje te knjige katarzično doživetje, čeprav je nisem napisala z namenom, da jo bom objavila. Nobeno pisanje, četudi je kruto, kot je bilo v romanu Potaknjenci, kjer je glavni junak obtožen umora, ni zame naporno. Kljub ukvarjanju s težkimi temami, kot je genocid v Ženska drugje, je akt pisanja osvobajajoč.
Je tudi terapevtski?
Ni me strah besede terapija, saj naj bi beseda therapeia pomenila 'od Boga'. Če to velja, je vse, kar se nam dogaja, terapija. Skozi vsako stvar se zrcalimo, tudi skozi kuhanje marmelade.
Domnevam, da je tudi kuhanje eden od vaših številnih talentov, saj je Ženska drugje polna vonjav in okusov. Zakaj ste v knjigo vključili kuharske recepte?
Pogovarjala sem se z nekim založnikom, kako je potrošništvo vplivalo na literaturo, in rekel je, da se dobro prodajajo le še kuharske knjige. Cinično sem pripomnila, da bom napisala kuharsko knjigo. Zamisel je torej vzniknila iz čiste provokacije. Potem pa sem dojela, da je za kontrapunkt težkim psihološkim izzivom junakinj v roman smiselno vključiti prav kulinariko. Tako je nastala močna metafora, nit, ki povezuje vse tri junakinje. Vsaka po svoje doživlja kuhanje kot spomin, priložnost za boljše življenje ali kot opuščanje škodljivih vzorcev.
Poleg pisanja se ukvarjate z režijo, scenaristiko, prevajanjem in pedagoškim delom. Vas pisanje najbolj izpolnjuje?
Trenutno režiram politično satiro. Uživam. A je pisanje kljub vsemu moj prvi pristan. Tu nisem odvisna od nikogar in to mi omogoča ogromno svobode. V domišljijskem svetu je vse mogoče, kar mi daje občutek vsemogočnosti, obenem pa hvaležnosti. Hvaležna sem, da lahko pišem.
Nekateri pisatelji pravijo, da je pisateljevanje samotno opravilo. Ali zaradi tega potrebujete ustvarjanje na drugih področjih, kjer imate več stika z ljudmi?
Pisanje zame ni samotno početje. Toda kadar pišem, se rada umaknem in takrat me dolgotrajna druženja motijo. Najbrž sem v tistem obdobju podobna mladim mamicam, ki hitijo domov, ker ne zdržijo brez dojenčka. Kombinacija pisanja in dela v gledališču je idealna. Čeprav je včasih naporno, zelo uživam v svojem delu.
Ste imeli kdaj občutek, da se je v literarnem svetu težje uveljaviti, ker ste ženska?
Včasih imam še vedno ta občutek, saj me pogosto opisujejo kot mlado avtorico, čeprav imam skoraj 50 let. Jezi me, kadar kdo reče, da pišem žensko literaturo in imam zaradi tega lahko intervju le v reviji za ženske, medtem ko ga na primer v Mladini ne morem imeti, ker moja literatura menda ni dovolj intelektualna. Kdo od novinarjev, razen vas, pa me je prebral v celoti? Kritika je na primer moj roman Potaknjenci ocenila kot pretirano intelektualni roman, pravijo, da ga niso razumeli. Zato sem se uprla in napisala 7 kg do sreče, kvazi slovensko Bridget Jones. Kdor ga je bral v medvrstičju, ve. Težko me je ujeti. (smeh). Pri nas vlada neumno prepričanje o tem, kaj pomeni biti intelektualec. Biti moraš vzvišen, nedostopen, zamorjen, nadut, ciničen, kritičen, nikakor pa ne dostopen in srčen. Nekateri težko razumejo, da so kritičen um, inteligenca in srčnost združljivi. In ne, nikdar nisem ločevala literature na moško in žensko.
Vas kritike prizadenejo?
Čedalje manj. Žalosti pa me, da skozi literarno kritiko, ki sem je deležna, ne morem rasti. Premalo je reflektirana. Lebdi nekje med nesramnim kritikantstvom, osebno žalitvijo ter obnovo domačega branja. Seveda to ne velja za vse kritike. In hvala zanje.
V kolikšni meri vaši liki temeljijo na resničnih osebah?
Opazovanje sveta je nujno. Izhajam pa seveda iz svojih občutkov in doživljanja, zato so moji romani intimni, a nikakor ne privatni. To bi bilo prelahko. (smeh)
Pripravljate že nov roman ali morda celo nadaljevanje romana 7 kg do sreče?
Zelo si želim, da bi na podlagi 7 kg do sreče nastal film. Čaka pa me še knjiga o mojem dedku, ki je bil eden od ilegalcev Valter brani Sarajevo in je bil zverinsko mučen in ubit za to, da lahko danes svobodno in ponosno pišem in govorim slovensko. Rada bi napisala zgodovinski roman, vendar potrebujem za to veliko časa.
Je za vas pomembno, da ste v stiku s svojimi koreninami?
Brez korenin ni kril. Brez kril ne moremo leteti. Sekanje korenin je lahko zelo nevarno, ker moramo potem s to zamolčanostjo živeti. Gundega iz romana Ženska drugje je bila oropana za zgodovinski spomin, odvzeta ji je bila informacija, od kod izhaja, kdo so njeni predniki. Če hočemo iti naprej, moramo sprejeti svoje korenine, in če je treba, jih tudi prerasti. V tem ključu berem spravo. In ta se mora najprej zgoditi v vsakem posamezniku.
Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Igor Zaplatil
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj