Priti do točke, ko ima človek dovolj, je pomembna prelomnica v življenju. Je točka, na kateri se lahko odločimo in si povrnemo, vzamemo nazaj svojo osebno moč, ki smo jo poprej tako radodarno razdajali naokrog.
In s tem malo po malo izgubljali spomin, da imamo kot posamezniki s svojimi mislimi, besedami in dejanji moč vplivati na to, kako se življenje odvija v in okoli nas. Potrebni sta le odločitev in realizacija.
Vprašajmo se, česa v življenju imamo dovolj. Kje le skomignemo z rameni, ker mislimo, da ne moremo pomagati, čeprav se ne strinjamo s tem, kako je. In s tem zapustimo del sebe.
To so vstopne točke v spremembe sebe in sveta. Svet je namreč v sliki kot nekaj, kar je veliko večje od nas. V resnici pa je ta slika sestavljena iz drobnih pikic, ki tvorijo celoto, in ena izmed teh pikic si tudi Ti. In vsak Ti je obkrožen s številnimi drugimi pikicami, na katere v vsakem trenutku vplivamo. In priučena nemoč polni svet z dogodki, ki ga delajo veliko bolj revnega, kakor je v resnici lahko. Revnejše pa delajo tudi nas. A le dokler nimamo dovolj. Potem tudi sprememba ni več tako nemogoča.
Skrivnost velike spremembe je, da je sestavljena iz drobnih korakov, ki skozi čas postanejo pot. In zato je veliko lažje izvedljiva, kot deluje na prvi pogled.
Z gregorjevim je prišla luč in z njo pomlad. In pomlad je, z vso svojo silovitostjo in voljo do novega življenja, zares pravi čas za prve, še tako drobne korake, ki bodo že jeseni prinesli čisto drugačno žetev kot poprej. In življenje je vedno tako, da nam, ko zares stopimo korak proti njemu, prihiti z desetimi naproti. Zares, zakaj ne bi letos ob spomladanskem čiščenju svojega doma vsaj malo prevetrili tudi svojega življenja? Čas je pravi.
