Vbijanje znanja brez osnovega spoštovanja do razvijajočih se otroških oseb po moji izkušnji ni zdravo. Na srečo so moji otroci srečali bolj malo tega, a vseeno preveč. Zato smo zbrali pogum, zaupali intuiciji in poiskali kraj, ki se upa živeti po človeških in sistemskih pravilih.
Dve leti izkušenj pravijo, da smo ga našli. Dve leti vsestranskega truda, da se je starejša hči otresla slabih izkušenj in je postala šola spet prostor učenja in zaupanja. Prostor, kjer se lahko delajo napake in se lahko tudi popravijo brez teže, da si zato slab.
Med počitnicami smo se tako z veseljem igrali šolo. Ko je mlajši sin zavzel mesto učitelja, ni vedel, kako bi začel. Zato sem ga vprašala, kaj naredi njegova učiteljica, ko pride v vrtec. Zbegano me je pogledal in rekel: »Rada nas ima!«
V tistem trenutku se je v meni ustavil čas. V mislih so se mi bliskovito odvile podobe šolskih izkušenj in spoznanje, da se je skozi mnogo let nabrala le peščica izkušenj, kjer sem bila že samo kot človek nekaj vredna. In spodaj globoka želja, da bi moji otroci doživeli boljšo zgodbo. Da ne dvomim, da bodo usvojili vse, kar potrebujejo za svoje profesionalno življenje, da pa me je najbolj strah, da bodo srečali ljudi, ki jim bo ustrezanje merilom bolj pomembno od osnovnega spoštovanja in potrebe, da nas ima nekdo, ki nas uči za življenje, rad.
Kako naj sicer zrastemo v celovite ljudi, če odraščamo pod roko ljudi, ki jih je strah ljubezni? Do svojega dela, do ljudi, ki jim predajajo znanje in izkušnje? Težko. Veliko težje. Zato sem v Globokem našla mir. Hvaležnost in zaupanje, da sta ljubezen in resnično znanje še na strani pogumnih. Hvala, Globoko!
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del