Maja Keuc: “Ne bom lagala, da je bilo enostavno”

Čeprav je imela na sončni strani Alp skoraj vse možnosti, da nadaljuje glasbeno udejstvovanje, se je odločila, da gre po svetu. Ustalila se je v Stockholmu, ker je poleg glasbe našla tudi veliko ljubezen, ki pa se je lani žal končala. Zaradi spominov je za nekaj časa prišla v Slovenijo, zdaj pa se je že vrnila v svoj Stockholm, kjer se je znova predala ustvarjanju.

Story: Maja ali Amaya - kaj je bolj pravilno? Verjetno boste za Slovence vedno Maja, v tujini pa Amaya? Kdo je sploh Maja in kdo Amaya?

Najbrž bom v Sloveniji res vedno Maja, čeprav upam, da se bodo ljudje navadili tudi na Amayo. V tujini sem za vse Amaya, saj si mojega priimka nihče ne zapomni oziroma ga ne zna izgovoriti. Maja in Amaya sta v osnovi isti osebi, bi pa rekla, da je Amaya postal že moj pravi alter ego. Ko sem na odru, sem Amaya, ker pridejo iz mene lastnosti, ki jih kot Maja v vsakdanjem dnevu težje pokažem. Na odru veliko lažje izražam paleto čustev pred vsemi kot zasebno.

Story: Zadnje čase smo vas lahko kar precej videli v Sloveniji, kjer ste imeli lepo število nastopov. Ali to pomeni, da ste se vrnili iz Stockholma?

To se je zgodilo nekako spontano, sploh po nastopu na Emi, kjer sem predstavila novo pesem. Iskreno pa sem bila hvaležna, da se mi je zvrstilo toliko nastopov, saj sem potrebovala odmik od prostora, ki sem ga v veliki meri povezovala z zelo močno ljubeznijo, ki pa se je lani žal končala. Jeseni sem odšla v Stockholm v svoje stanovanje, ker je tam navsezadnje moje ustvarjalno gnezdo.

Story: Ko ravno omenjava švedsko prestolnico … Se je bilo težko navaditi na življenje na Švedskem? Česa vas je bilo najbolj strah? Je bilo težko najti nove prijatelje?

Ne bom lagala, da je bilo enostavno. Mislim, da sem občutila vse, kar se je dalo občutiti. Od izjemnega veselja do depresije. Bilo je, kot bi me postavil v drug svet, kjer se je od mene naenkrat pričakovala svetovna kakovost, jaz pa sem imela še kar nekaj stopničk prehoditi, biti ob boku najboljših in tekmovati s svetovno konkurenco pa je nekaj drugega kot biti v prijetnem domačem gnezdu. Je pa bila to kar ‘hitra šola’, ki me je v teh letih naučila več, kot bi si lahko sploh predstavljala. Uh, strah me je bilo in me je še vedno marsičesa, ampak sem se nekako navadila na to čustvo in si vedno rečem ‘neka tako bude, piči dalje’. Sama sem precej socialen tip človeka in sem najsrečnejša, kadar sem v krogu ljudi, s katerimi imam lahko pristne in globoke odnose. In če si takšna oseba, si v Skandinaviji, po domače, malo ‘nasankal’. (smeh) Ne rečem, da takih ljudi ni, jih je pa bolj malo in te zato toliko bolj cenim. Sploh v glasbeni industriji.

Story: Kako drugačne navade imajo Švedi, če jih primerjava s Slovenci? Za eno vem, da jo imate radi, sploh popoldanska fika, ki jo obožujem tudi sam, je zakon, mar ne?

Fika je največji zakon na svetu! Obožujem delo za računalnikom v različnih prijetnih kafičkih, ki jih je v Stockholmu ogromno. Sem pa nehala pretiravati s cimetovimi štručkami, ker jih sicer ne morem nehati jesti. Švedi zagotovo niso tako povezani s svojimi družinami, kot smo mi, ampak ima vse pluse in minuse. Všeč mi je, da nikoli ne čutim pritiska, da kam moram, ker malokdo kaj pričakuje in so v tem smislu bolj razumevajoči, pogrešam pa varnost in toplino, ki smo je zmožni Slovenci, in mislim, da bi na koncu dneva raje izbrala to. Še dobro, da so dobili še eno Balkanko, da jih malo zagreje, bemtiš! (smeh) Junija praznujejo najdaljši dan v leti, ki se mu reče midsummer in takrat plešejo in pojejo okrog okrašenega križa ter jejo fermentirane ribe. Prvo še gre, drugo pa z veseljem izpustim. (smeh)

Story: Kaj pa glasba? Za deželo, kjer se je rodila Abba, se zdi, da narekuje kar nekaj sodobnih glasbenih trendov. Sploh njihovi nacionalni evrovizijski izbori so največji v Evropi. Bi bila takšna evforija možna tudi v Sloveniji?

Odkar obstaja internet in se glasba prodaja večinoma digitalno, je glasbena industrija kot loterija. Švedska je izumitelj Spotifyja, ki je trenutno največja ‘streaming’ aplikacija na svetu za poslušanje glasbe. Poplava artistov in pesmi je, zato se lahko hitro počutiš kot majhna ribica v oceanu, in danes talent ni več dovolj. Je samo prvi pogoj. Za tujino moraš biti v večini sam svoj ‘one man band’. Zagotovo je Evrovizija tukaj zelo popularna. Možna bi bila, samo v občutno manjšem številu … (smeh)

Story: Kako zelo ste se glasbeno razvili in spremenili v vseh teh letih, reciva od oddaje Hri-Bar? Ne nazadnje pa, kako zahtevni ste danes, kar se glasbe in nastopov tiče?

Uf. Mislim, da sem poskusila vse tipe glasbe, ker mi je veliko vrst glasbe všeč in sem zelo odprta,  je pa bil zame vedno izziv, kam se usmeriti, in veliko sem bila tudi pod vplivom okolice. Ko sem se preselila v tujino, sem bila naenkrat obkrožena s toliko več različne glasbe in tudi načinov nastopanja, da sem bila kot spužva in sem morala preizkusiti marsikaj, da sem ugotovila, kdo pravzaprav sem. Odprl se mi je nov svet. Zaradi bolečega razhoda s partnerjem in lanske uspešne turneje Tribute to Soul sem ugotovila, da je moje srce zagotovo v r’n’b/soul glasbi, in od tukaj si želim graditi. To morda ni glasba, ob kateri bi si vsi zraven z lahkoto prepevali, kar pa ne pomeni, da ljudje te glasbe ne začutijo, in to mi kot ustvarjalki največ pomeni. Kako sem zahtevna do sebe? V tem smislu sem pravi kozorog.

Story: Česa recimo slovenskim ustvarjalcem manjka, ko ustvarjajo glasbo, oziroma kje smo Slovenci najbolj šibki - so to aranžmaji, priredbe ali kaj tretjega, če sploh?

Zaradi majhnega trga imamo morda pet žanrov, ki delujejo, kar nam že takoj postavi omejitve. Nismo manj talentirani, nimamo pa, roko na srce, ravno najrajši sprememb. Na kateremkoli področju. Rekla bi, da smo kar veliki tradicionalisti in zato tudi v glasbi meljemo en in taisti zvok že nekaj časa, z redkimi izjemami, seveda. Iskreno povedano, mislim, da postaneš to, s čimer si obkrožen in je težko res občutno izstopati oziroma tekmovati s tem, kar prihaja iz nekega drugega okolja. Nekako nam ni naravno najbrž, kaj pa vem.

Story: Kaj vas trenutno najbolj osrečuje, poleg glasbe?

Joga, osebna rast, duhovnost, vse, kar proučuje človeka in njegovo obnašanje.

Story: Jogo vadite vsako jutro, kajne? Kako se tudi sicer sproščate?

Tako je. Sem si pa pred mescem dni žal natrgala mišico in moram trenutno počivati. Sproščam se z meditacijo, branjem in dobro družbo.

Story: Kako pa najraje osrečujete druge?

Trudim se, da se ljudje ob meni počutijo ljubljene, slišane, da vedo, da sem tam zanje, kadarkoli me potrebujejo, in da jim poskušam dati čim večji občutek njihove čudovite vrednosti že same po sebi.

Story: Kje se vidite čez nekaj let? Ali se prepuščate času in življenju, ki je vedno polno presenečenj?

Kar se tiče glasbe, si želim prepotovati svet z lastno glasbo in bendom, prav tako v različnih aranžmajih in zasedbah (big bandi, orkestri, zbori ...). Spoznati nekoga, ki mu bom lahko najboljša partnerka in s katerim si bom v prihodnosti lahko ustvarila družino. Predvsem pa si želim notranji mir, vsako leto več modrosti in odnose s težo.
Story: Verjetno ste pričakovali to vprašanje: Maja in Evrovizija še enkrat?
Pri meni je tako. Nikoli ne reci nikoli. Če bom začutila, bom to naredila, če ne, ne.
Story: Pred kratkim sem prebral, da ste dejali, da “glasbena industrija ni za vsakega”.

Kaj ste mislili s tem in kaj sporočate tistim, ki omahujejo ali pa morda niso najbolj samozavestni? Verjetno se strinjate, da je težko nekomu, ki si res želi uspeti, reči: “Žal nimaš talenta!”

Glasbena industrija se danes, odkar obstaja internet, spreminja izjemno hitro in se je treba ves čas prilagajati. V vsej poplavi glasbe na digitalnih platformah in internetu se je zelo težko prebiti na vidno mesto. Talent je danes samo predispozicija. Občinstvo vidi samo končni izdelek, kjer je vse videti perfektno, ne vidijo pa poti in vsega odrekanja, vlaganja v nekaj, za kar nimaš nobenega zagotovila, da bo uspelo. Jaz nam brez slabe vesti pravim, da smo železni borci. Mislim, da je vse mogoče, če si človek to resnično želi in je pripravljen za to narediti vse, ker je ogromno poti in načinov, kako svojo strast realizirati. Te pa življenje tako ali tako samo uči, ali iti levo ali desno.

Samozaposlena glasbenica: “Včasih naš urnik nima ne konca ne kraja”

Maja Keuc pravi, da glasbena industrija ni za vsakega. “Stvari, s katerimi se mentalno spopadamo samozaposleni glasbeniki, so daleč od enostavnih in včasih naš urnik nima ne konca ne kraja, zato sem morala poiskati svet, v katerem odklopim misli in se posvetim samo sebi. Joga in meditacija mi pri tem zelo pomagata, zato ju poskušam vpeljevati v vsakdanjik. Pozitivnih učinkov pa je nešteto,” še pove naša glasbenica.

Besedilo: Alesh Maatko // Fotografije: Tibor Golob, Alesh Maatko, osebni album

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ