Štajerka Maja Keuc, ki smo jo spoznali v prvi sezoni šova Slovenija ima talent, se je že pred dvema letoma odselila v tujino. Sprva je njen drugi dom postala Norveška, zdaj pa že nekaj časa živi in dela na Švedskem. Ljubezen, študij in glasba so jo odpeljali daleč stran od doma, kjer sledi svojim sanjam in ciljem.
Story: Maja, pet let je že minilo, odkar vas je širna Slovenija spoznala v šovu SIT. Žiranti so bili takrat enotni, da ste s svojim glasom in izvedbo dvignili raven tekmovanja precej visoko. Kako se danes spominjate tiste preizkušnje?
Vse se je zgodilo zelo nepričakovano in prepoznavnosti niti pričakovala nisem, kaj šele, da bi bila nanjo pripravljena. Po šovu sem poskušala svojo pot nadaljevati, vendar sem bila še premlada in nisem vedela, kdo sem ali kaj si želim. Imela sem srečo, da sem se že prej gibala v krogu glasbenikov, s katerimi sem pozneje tudi nastopala in sodelovala. Moj prvotni načrt je bil študij glasbe v tujini, ki je moral malce počakati, a se je potem vseeno uresničil tri leta pozneje, in sploh ne morem verjeti, da bom letos diplomirala. Vesela sem, da sem doživela takšno izkušnjo na relativno majhnem trgu, saj sem se na napakah lahko veliko naučila. Čeprav se je zgodilo ogromno zelo lepih stvari, je bilo to obdobje res naporno, saj sem zaradi izčrpanosti nekajkrat pristala tudi v bolnišnici.
Story: Kmalu sta sledila zmaga na Emi in vaš nastop na Evroviziji v Düsseldorfu. Kako ste spomnite tistih izkušenj? Bi še kdaj nastopili na Evroviziji? Darja Švajger je bila, recimo, ena od pevk, ki je kar dvakrat stala na evrovizijskem odru ...
Vsekakor ne izključujem možnosti, bi pa morala biti za to 100-odstotno pripravljena.
Story: S svojimi nastopi ste hitro pokazali, da ste dekle, ki stremi za zastavljenimi cilji. Ti pa segajo daleč na velike glasbene odre v tujini. Študij in ljubezen sta vas odnesla na Švedsko. Kakšno je tam življenje?
Življenje na Švedskem je precej drugačno kot moje začetno življenje v Rotterdamu. Ker je slednji pristaniško mesto in za moj občutek malenkost preveč industrijsko, se v njem nikoli nisem počutila domače. Se pa zato zelo dobro počutim v Stockholmu, ki je res čudovit, in tukaj me grejeta tudi ljubezen ter delo. Všeč mi je, da je mesto polno majhnih prijetnih lokalov, obdano je z morjem, Švedi se mi zdijo izjemno prijazni, čeprav si moraš njihovo zaupanje kar priboriti, in glasbena industrija je v razcvetu. Toliko izjemnih talentov in kvalitete. Švedska je namreč tretji največji izvoznik glasbe na svetu. Najin dan je videti tako, da zjutraj vstaneva in si res vzameva čas za zajtrk, se pogovarjava, pogledava kakšno serijo, nato se ponavadi odpraviva v telovadnico in po tem se začnejo obveznosti. Ta ritual obožujem, saj mi da energijo za ves dan. Nadaljujem s šolskimi obveznostmi ali pa se napotim v studio, kjer pišem svojo novo glasbo. Ob večerih me čakajo še kakšne vaje ali projekti.
Story: Več kot tri leta ste že v zvezi z glasbenikom Jonahom Nilssonom iz skupine Dirty Loops. Zgodba o tem, kako sta se spoznala, je precej zanimiva. V bistvu ste vi bili tisti, ki ste naredili prvi korak in se odpeljali na Švedsko. Kaj je nato sledilo?
Videla sem ga, zapičila sem se in si rekla, to je moj bodoči mož, grem gor ponj. (smeh) Potem sem ga začarala s svojo balkansko dušo (v bistvu verjetno bolj prestrašila in potem tako ali tako ni imel izbire) in čez dva meseca je on prišel k meni v Slovenijo. Da je moja sorodna duša, sem vedela že po prvem skupnem srečanju. Prijateljici, ki je bila takrat z mano, sem rekla, da bom zanj prepotovala ves svet, in kolikor sva se takrat temu smejali, se je to pozneje res zgodilo.
Story: Ljubezen na prvi pogled. Zdaj živita skupno življenje. Kako je bilo, ko sta zaživela skupaj, glede na to, da sta pred tem živela vsak na svojem koncu, vi v Rotterdamu, on v Stockholmu? Je bil težak korak sprejeti takšno odločitev?
Tisto obdobje je bilo izjemno psihično naporno, saj sem se morala odločiti, ali sem pripravljena žrtvovati vse in spet začeti znova, v novem okolju, hkrati pa je zveza na daljavo nekaj čisto drugega kot skupno življenje. Se pa za to nikoli ne bi odločila, če v srcu ne bi tako močno čutila, da je to prav. In glej ga zlomka, izkazalo se je, da je to bila res moja najboljša odločitev!
Story: V bistvu ste bili v Stockholmu sprejeti tudi na akademijo za džez, ki pa sprejme le enega tujega študenta na leto. Torej še ena potrditev, da ste na pravi poti. Ste imeli zaradi prepisa z ene fakultete (glede na to, da ste študirali v smeri pop glasbe) na džezu kaj več obveznosti?
Rada se šalim, da imam od lani malce zatečene možgane. (smeh) Ta prepis ni bil intenziven samo zaradi spremembe smeri in zahtevnosti, ampak tudi zaradi švedščine, ki sem se jo morala začeti učiti. Vsi moji sošolci so imeli že nekaj let predizobrazbe v smeri džeza, tako da sem se pač borila po najboljših možnostih in jih poskušala dohitevati. Zraven pa sem trobila v nekakšni svingleščini!
Story: Kako pa ste se navadili na njihov jezik?
Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem sploh razumela, kako delujeta njihova slovnica in izgovarjava. Učila sem se tako, da sem brala in prevajala otroške knjige!
Story: Za glasbeno delo v tujini ste si tudi nadeli vzdevek Amaya. Zakaj?
Ker nihče pri ljubem bogu ne ve, kako bi izgovoril moj priimek, in sem ponavadi Maja Kojč. Nato sledi vprašanje, ali sem iz Nemčije. Zato sem si rekla, da si izberem ime, ki je univerzalno, in s tem marsikomu olajšam delo, hkrati pa je bolj zapomljivo.
Story: Med novimi projekti je bila tudi želja po novi plošči. Kako poteka delo?
Novemu izdelku se posvečam vsakič, ko dobim to priložnost, so pa bila zadnja tri leta precej intenzivna z dvojno selitvijo, potovanji, šolo, vključevanjem v okolje, lastnim raziskovanjem ... Ljudi moraš na novo spoznati, se dokazati, videti, s kom imaš dobro energijo. To pa traaaaaaja in hvala bogu sem se malce umirila ter nehala vznemirjati, ker petih stopničk naenkrat ne morem preskočiti. Za vse bo prišel čas, navsezadnje sem šele na začetku dvajsetih. (smeh)
Story: Zdaj, ko živite v drugi državi, vidite tudi očitne razlike med tem, kaj imamo doma in česa nam primanjkuje. Nekako se ne zavedamo dobrot, lepot vsega, kar nas obdaja ... Kaj menite o tem?
Vsakič, ko sem domov pripeljala kakšnega tujca, mi je rekel, da je to najlepša država na svetu. Slovenija ima veliko potenciala in sposobnih ljudi, ki pa žal zaradi splošne mentalitete ne morejo popolnoma razviti svojih potencialov. Imamo čisto vodo, naravo, hrano, ki ima dejansko okus po hrani, v tujini to najbolj pogrešam, ker je večinoma vse izvoženo in jaz temu rečem plastično. Kolikor smo majhni, nas najdeš vsepovsod po svetu.
Napisala MIMA
Fotografije Goran Antley, Jana Damröse, sebni arhiv
