Maja Keuc: Poroka bo, ko bo

Po tem, ko je pod imenom Amaya izdala in predstavila album Fairytales, je v odkrivanju raznovrstne in drugačne narave našla svoj mir.

Story: Maja, že pred časom sva se pogovarjali in vmes ste z odliko zaključili študij glasbe v Stockholmu. Kaj se na tem področju zdaj dogaja? Boste nadaljevali študij?

Kar precej sem si oddahnila, saj sem bila štiri leta razpeta med Rotterdamom, Stockholmom in Slovenijo. Zdaj se končno počutim, kot da imam dejansko dom in ne živim v kovčku. Za zdaj še ne načrtujem magisterija, morda pa kdaj v prihodnosti.

Story: Pod imenom Amaya ste izdali prvi mednarodni album z naslovom Fairytales. Kako je bil sprejet?

Na Švedskem je bil album zelo dobro sprejet predvsem med glasbeniki, celo nekateri mainstreamovci so rekli, da sva z Noahom izumila nov žanr. (smeh) Vsekakor se mi zdi, da je na Švedskem veliko več priložnosti za predstavitev takšne zvrsti glasbe, ker je trg večji in je več popularnih žanrov kot pri nas.

Story: Nekako ste zakorakali v nov stil glasbenega ustvarjanja in s producentom Noahom Orphéejem je tako nastal album, ki ste ga pripravljali kar nekaj časa. Prav tako pa so pesmi na njem vaše avtorsko delo. Nekje sem prebrala, da so ogledalo vaše duše?

Vedno sem si želela ustvariti glasbo s soul/džez tradicionalnimi koreninami, zapakirano v moderno pop produkcijo. Orphee Noah je bil pravi naslov za to in v bistvu je ta album najino sodelovanje, saj bi bilo kaj takega brez njega nemogoče. Želela sem si samo eksperimentirati, se glasbeno ne omejevati in potiskati meje splošno sprejetega. Ni mi bilo pomembno, kaj bom s tem dosegla, želela sem samo ustvariti nekaj, na kar bom ponosna in kar bo moja nova glasbena vizitka v tujini. V Sloveniji se mi je kariera začela, ko sem bila v bistvu še v gimnaziji in sem čez noč morala sprejeti veliko odgovornosti in velikih odločitev, priložnosti za iskanje same sebe pa tako rekoč ni bilo prav veliko. V tujini se mi je življenje spet popolnoma spremenilo, začela sem popolnoma z ničle, kar je bilo v bistvu še težje kot začeti z ničle na domačih tleh, kjer govoriš vsaj materni jezik in imaš neki socialni krog, zdaj pa je bilo treba vse znova ustvariti. Zato so tudi pesmi na tem mini albumu odraz moje duše in glave preteklih let, saj sem veliko doživela.

Story: Nekako si vedno - odkar vas poznam, pa je od tega že minilo nekaj let - postavljate visoke cilje glede glasbenega ustvarjanja. Koliko strogi ste do sebe glede tega in koliko si dopuščate, da vas ta vzorec popolnoma ne prevzame?

(smeh) Že kot otrok sem bila zelo resna in malce nezaupljiva. V tujini se mi je zgodilo, da sem bila naenkrat obkrožena s kopico odličnih producentov, pevcev, piscev glasbe, z novo kulturo, jezikom, popolnoma drugačnim svetom in glasbenim dometom. Seveda sem se čim hitreje želela prilagoditi in spojiti z novim okoljem, kar je včasih pomenilo, da sem bila z zahtevami velikokrat tudi precej kruta do sebe. Naenkrat sem dobila toliko novih informacij, prav tako navdiha in možnosti. Postavljala sem si nedosegljive časovne cilje, in čeprav sem veliko napredovala, si tega nisem znala priznati. Zase nikoli nisem bila dovolj dobra, četudi mi je veliko ljudi reklo, da take pevke na Švedskem ni. Tudi glasbeno sem iskala nekaj, kar bi me stimuliralo, ker se mi je mainstream glasba v tistem obdobju zdela tako prežvečena in večinoma brez vsebine, da sem jo bolj ali manj skoraj nehala poslušati. Seveda pa je tudi okolje v šoli imelo precejšen vpliv name. Zato pravim, da je moj zadnji izdelek iskren prikaz mene v določenem obdobju mojega življenja in morda kliče bolj zahtevne poslušalce.

Story: Ne nazadnje ste odraščali v drugačnem okolju, z drugačnimi pogledi, normami ... Kaj se je zgodilo, da ste svoje misli preusmerili tudi v duhovnost, psihologijo? Vam je to pomagalo, da se danes lažje razumete?

Življenje me je prisililo, da sem nekaj ukrenila, ko so mi moči začele konkretno ugašati in se mi je zdelo, da zjutraj niti vstati več ne morem. Osebna rast se mi je vedno zdela prvinskega pomena v življenju, zato me je v duhovnost potegnilo precej naravno. V nič ekstremnega, samo malce več sem začela brati in razmišljati o pomenu vsega skupaj, kdo sem in kaj si želim. Dosti več časa sem preživela v naravi. Zdelo se mi je, da sem tam lahko spet končno zaslišala svoj pravi jaz in začela iskati odgovore na ponavljajoče se vzorce življenja. Skozi ta leta sem začela preveč razmišljati in analizirati vsako stvar, kar me je začelo ovirati v vsakdanjiku, ker je bila moja glava prepolna in sem se velikokrat počutila otopelo. Zavestno sem izbrala potovanje nazaj k samoljubezni, ker se mi zdi to najpomembnejša izhodiščna točka za delati dobro tudi na svetu. Dejansko sem ugotovila, da sem sama sebi najhujše breme! (smeh)

Story: Kar nekaj mojih prijateljic je zapustilo Slovenijo in svoj novi dom našlo v drugih državah po svetu. Ena med njimi je na Švedskem tako kot vi in zaupala mi je, da se ji je bilo najtežje vključiti v njihovo okolje, predvsem zaradi jezika. Kako ste vi premostili te selitvene ovire in kako danes gledate na novo deželo?

Popolnoma jo razumem. Jezik je tudi zame verjetno največja ovira. Ker zaradi drugih finančnih obremenitev nikoli nisem imela možnosti, da bi šla na tečaj, sem se ga učila sama tako, da sem si študij džeza v švedščini prevajala v angleščino, popoldne pa sem sedela v knjižnici in brala otroške knjige. (smeh) Veliko prej sem jezik razumela, kot sem ga bila sposobna govoriti, in iskreno povedano me je še danes včasih strah, ker vem, da slovnično še vedno kaj udarim mimo. Strah me je bilo, da bi me v glasbeni industriji zato jemali manj resno. "Tale še govoriti ne zna, češ ..." Ampak šele danes se zavedam, koliko tega strahu je samo v glavi. Za zdaj me jezik ni oviral še pri ničemer in ljudje so kvečjemu počaščeni in impresionirani, ker se trudiš govoriti njihov jezik. Hvala bogu je glasbeni svet vseeno nekako poseben, ker nas druži glasba, ki ne pozna barve, nacionalnosti, vere. Nisem prav velikokrat začutila, da bi imela tako zelo omejene možnosti zato, ker sem tujka. V bistvu manj, kot sem pričakovala. Glede na to, da Skandinavci veljajo za bolj hladne, sem verjetno imela srečo, da sem spoznala veliko res toplih, čudovitih prijateljev, ki so mi pomagali, me spodbujali in verjeli vame.

Story: Si predstavljate, da bi ostali za vedno?

Za zdaj si. Po drugi strani pa izjemno rada potujem in si puščam možnosti zelo odprte. Svet v bistvu ni tako velik in ljudje si v resnici nismo tako različni. Če bova z dragim morala še kam drugam, bova pač šla. Včasih se mi je zdela pot iz Maribora do Ljubljane dolga, zdaj se mi zdi pot iz Švedske do Slovenije kratka. "As long as I have love! (vse dokler imam ljubezen, op. a.)"

Story: Gledala sem vaše zadnje fotografije, na katerih žarite v svoji naravni lepoti. V spominu pa so mi ostale vaše scenske podobe, narejene za šov na odru. V kakšni vlogi se počutite bolje?

(smeh) O, hvala. To je verjetno odraz tudi tega, da me danes vedno bolj vleče k preprostosti in naravi. Vsekakor je moja duša bližje tej drugi Maji. Včasih je bila moja persona na odru popolnoma drugačna od tiste za odrom, danes pa se mi zdi, da se ta meja vedno bolj briše. Na odru sem kazala samozavestno in neustrašno Majo, težko sem izrazila svojo ranljivost. Danes se mi zdi, da je ravno to drugo tisto, kar se ljudi najbolj dotakne. Sporočilo, iskrenost, ti.

Story: Vam je partner Jonah pomagal pri ustvarjanju novega albuma?

Ne glasbeno, precej pa mentalno. Vse, česar se dotakne, zveni kot njegov bend, (smeh) zato sva sklenila, da je bolje, da delujeva vsak na svoji fronti. Zelo me je podpiral, čeprav je bil tudi sam v isti koži. On je ... nekaj posebnega in vsako leto se vanj drugače in še močneje zaljubim.

Story: Pred kratkim ste odkrivali Islandijo. Zakaj vas je pot odnesla tja in kako ste doživeli to deželo? Je bil obisk tudi delovne narave?

Islandija je bila že od nekdaj na prvem mestu med državami, ki sem si jih želela obiskati, in začutila sem, da je bil točno ta trenutek pravi. Obvozila sem celo državo skozi dih jemajočo naravo, v bistvu kar skozi štiri letne čase, ker ima Islandija tako raznovrstno površje. Popolnoma sem ugasnila vse misli. Divji konji, ovce, ki se pasejo kar prosto, kamorkoli greš, čudovite hiške, slapovi, vulkani, gejzirji, ledeniki, vrelci ... Raj! Vsa država deluje skoraj nedotaknjeno.

Story: Obiskali ste tudi Vestmanske otoke, ki so postali mednarodno prepoznavni z izbruhom vulkana Eldfell, ki je uničil številne zgradbe in otok povečal za kar 2,2 kvadratna kilometra. Nastala pa je tudi nova vulkanska vzpetina, na kateri ste bili. Kakšni so občutki, ko odkrivaš takšno pokrajino?

Ta otok je videti tako, kot da se ljudje igrajo, da živijo tam in hodijo v službo. Kam? Ne vem. Izjemno luštkano mestece. Tudi vzpon na vulkan je bil nekaj posebnega in pogled z njega veličasten. Mestece je videti, kot da je bilo zgrajeno samo za snemanje nekega filma.

Story: Glede na to, da je pri nas poletje, čas počitnic, kdaj bodo za vas prišle na vrsto počitnice in kaj vas čaka v jesenskem obdobju?

Moje počitnice so bile prav zdaj na Islandiji, sicer pa si nameravam tudi avgust vzeti bolj lahkotno, da si malce vrnem moči. Pozneje bom veliko v studiu, upam, da tudi na odru. Jeseni pride ven slovenska verzija single Chase me, ki je del mini albuma, z njo pa tudi spot. Veliko bom v Aziji, kjer se bom udeležila kampov pisanja pesmi za tuje izvajalce. Rada pišem glasbo tudi za druge, saj se lahko več 'izživljam'! (smeh)

Story: Še eno vprašanje. Kako pa je s poroko? Vem, da sva se nazadnje pogovarjali o vajini zaroki lani. Kako kaže kaj na tem področju?

Z Jonahom nama še nekako ni uspelo najti mirnega trenutka za načrtovanje tega ljubega dogodka, malce pa se še tudi odločava, kakšno poroko si sploh želiva. Bo, ko bo! Sicer pa komaj čakam! (smeh)

MIMA

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču