Maja Keuc: "Tujina je bila test na vseh področjih življenja"

Minilo je deset let od oddaje Slovenija ima talent, in čeprav je tam zasedla drugo mesto, je bilo jasno, da bo nekoč priznana glasbenica. Prav to se je zgodilo, še več, Maja je osvojila tudi tujino, kjer živi in ustvarja in kjer jo poznajo pod imenom Amaya. Trenutna situacija pa jo je za nekaj časa pripeljala domov.

Začniva s to nastalo situacijo zaradi koronavirusa. Živite na Švedskem, a ste se odločili te krizne čase preživeti doma v Sloveniji. Kako to?

Na severu nisem imela pravega občutka, kaj se dogaja, ker Švedi niso izvajali takšnih ukrepov kot drugje po svetu. Moji starši so se malce prestrašili, da je situacija veliko bolj resna, zato so želeli, da se raje vrnem domov. Hkrati so nam odpovedali vse koncerte in studijska snemanja, tako da me je bilo resnič­no strah, da bi končala sama, mesece zaprta v stanovanju. Še seliti bi se morala prav v ti­stem času. Nekako sem se potem odločila, da pridem domov za nedoločen čas ter poča­kam, da se situacija malce umiri.

Vam je žal, da ste prišli? Se vam zdi, da bi bilo lažje na Švedskem, kjer imajo bolj svoboden pristop do karantene in situacije nasploh?

Ne, ni mi žal, ker bi bila na Švedskem manj sproščena. V velikih mestih vsi večino­ma uporabljamo javni promet, in ko sem že bila tam, se je čutilo, da je bilo ljudem v res­nici precej neprijetno. Še vedno mi je vse de­lo odpadlo, morala bi delati prek spleta, to pa lahko počnem na varnem tudi v Sloveniji in še s svojo družino sem, kar se je izkazalo za zelo blagodejno.

Verjetno pa so bili domači zelo veseli, da vas imajo doma ... Kako sicer prenašate to, da ste večino časa od doma?

Vsi smo veseli. Seveda se je treba malce prilagajati, ker imamo vsi 'verbalne' službe. Zdaj smo vsi delali od doma, ampak lahko bi bilo mnogo hujše. V vsem tem tempu in hi­tenju je včasih težko začutiti, kako nekoga v resnici pogrešaš. V bistvu sem hvaležna te­mu času, da nas je prisilil, da smo toliko sku­paj. Dom v tujini najbolj pogrešam, sploh pa se moja duša kar malce spočije, ko sem do­ma med svojimi.

Se vam zdi, da se bo za vas kaj spremenilo zaradi nastale situacije? Bo sploh še tako, kot je bilo, ali se bo treba prilagoditi tudi v glasbenem svetu?

Težko je napovedovati, kam vse to vodi, se nam pa vsem, ki smo najbolj odvisni od nastopov, to finančno kar precej pozna. Hvala bogu je del mojega glasbenega udej­stvovanja tudi avtorstvo. Na tem področju se je delo zgolj malce prilagodilo, smo pa vsi pripravljeni na nove izzive, če bodo ti po­trebni.

Ali doživljate Švedsko kot svoj drugi dom? Kako pa je z jezikom? Imate tam veliko prijateljev?

Bi rekla, da zdaj že. Nekako se mi zdi, da je dom povsod, kjer so prijatelji in družina. Švedski jezik razumem, tudi govorim ga, še vedno pa sem najbolj sproščena v angleščini, ker večinoma delam s tujci. Prijateljev imam kar nekaj, tiste ta prave pa lahko naštejem na prste ene roke. V svetu glasbenega posla je težko biti s tistimi, s katerimi delaš, tudi naj­boljši prijatelj, ni pa nemogoče.

Ali so velike razlike med Slovenci in Švedi?

Uh, bi kar rekla, da so res velike. To je približno tako, kot če bi dal dva popolnoma nasprotna naroda skupaj. Moram pa prizna­ti, da sem vesela, da imam zdaj v sebi oba naroda, ker lahko od obeh poberem tisto najboljše.

Ste po tem, ko ste se z Johanom razšli, razmišljali, da bi se vrnili domov?

Ja, strah me je bilo, da me preveč stvari spominja nanj, in da se moje srce, če tam ostanem, nikoli ne bo moglo povsem zaceli­ti. Zelo težko se mi je bilo preseliti v novo stanovanje povsem sama, ker ti Švedi ne pri­skočijo na pomoč tako kot recimo Slovenci. Še zdaj ne vem, kako sem preživela to prvo obdobje, ampak kar te ne ubije, te okrepi, pravijo.

Sta ostala prijatelja?

Sva.

Če sem prav zasledila, ste šele zdaj s singlom Trust Issues prelili ta razhod v pesem.

Ja, nekako me je vse to tako 'streslo', da sem začela celo peti povsem drugače. Vse v meni je kričalo, da se moram vrniti nazaj k soul/r'n'b glasbi. Pesmi so se pisale kar same od sebe. Tudi to je delo, na katero sem naj­bolj ponosna, čeprav še nikoli v življenju ni­sem bila tako ranljiva. Ampak ranljivost je dobra. Da si pustiš biti ranljiv, moraš biti po­gumen. Včasih sem se je zelo bala.

Kaj pa sicer, kje najdete navdih za ustvarjanje?

Vsekakor iz nekih svojih trenutnih občut­kov ali razmišljanja. Iz tega najlažje pišem ­včasih pa besedilo preprosto inspirirajo akordi, kakšna glasbena podlaga, ki jo naredi producent. Zelo mi je pomembna zvočna sli­Rada dobro jem in ni ga komada, ker me ta takoj navdihne. Sicer se moram malo potruditi, da postavim vokalne linije.

Kakšni so načrti po koncu karantene? Se boste vrnili na Švedsko?

Takšen je načrt.

Kako bi opisali teh deset let od šova Slovenija ima talent do uspeha na svetovni ravni? Zavidljiva pot tudi glede na to, da jih ni veliko, ki jim v tujini uspe tako veliki met.

Da ti uspe tako veliki met, se mora veliko dejavnikov sestaviti v neko celoto. Sama sem se skozi vsa ta leta in izkušnje precej spremenila, moje vrednote so se spremenile. Na začetku kariere v Sloveniji sem si samo želela nastopati in biti na največjih odrih. Šele tujina je bila pravi test na vseh področjih življenja. Ko sem videla, kakšna industrija je to in kako je večinoma vse zaigrano in zlagano, da nobena od teh velikih zvezd v resnici ni sreč-na, sem si rekla, da si takega življenja prepro-sto ne želim. Na koncu več ne gre za strast do glasbe, ampak postaneš samo še orodje za služenje denarja, in če ne igraš po pravilih 'mainstreama', te lahko hitro zamenjajo.

Ste bili kdaj osamljeni?

Toliko ljudi te občuduje, ti pa se počutiš noro osamljenega, ker te v resnici zelo ma-lokdo res vidi. V prvi vrsti mu ni mar zate kot človeka. Veliko bolj so mi zadnja leta blizu glasbeniki z alternativne scene, ki niso tako izpostavljeni. Tam je poudarek resnično na glasbi. Takšni ostanejo, ni se jim treba ves čas prilagajati trgu in še neki svoj mir ohra-nijo. Pravzaprav zelo lepo živijo ter še zmeraj lahko igrajo na velikih odrih, samo javnost jih ne vlači tako po zobeh. Denar strasti ne more kupiti, življenje brez strasti pa je za-me hujše kot smrt.

Nekje sem zasledila, da ste dejali, kako je bila selitev v tujino stresna. Zelo hitro ste morali odrasti. Kako gledate danes na to?

Da se vse zgodi z razlogom in da ti vsaka nova izkušnja v življenju nekaj da in nekaj vzame. Od tebe pa je odvisno, kako se boš na to odzval in na kaj se boš osredotočil. Življenja se ne da 100-odstotno nadzirati, zmeraj pa lahko izberemo, kako se bomo od-zvali. Morda pot, ko slediš svojemu srcu, ni enostavna, je pa nikoli ne boš obžaloval. In ne glede na to, da sem morala hitro odrasti, se še zmeraj kljub vsemu počutim kot otrok.

Kje se vidite čez 10 let? Verjetno imate v glavi neke načrte? Želje?

Imela bi svojo hišo nekje v naravi, kjer bi imela še studio, kamor bi lahko prišli ustvar-jat in se družit z glasbenimi kolegi z vsega sveta. Še naprej bi rada nastopala in pela, delila in ustvarjala svojo glasbo z drugimi, na neki način pa si želim nekoč delati tudi z mladimi. Ne vem, osrečuje me, kadar vidim nekoga, ki žari, in rada pomagam ljudem iz sebe izvabiti tisto najboljše in še več, kot si sami mislijo, da so zmožni. Vsekakor pa mislim, da se bo moje življenje vrtelo okoli glas-be na 100 in en način.

Biti glasbenik vašega kova je stresno in zelo naporno. Kako vzdržujete kondicijo, da vse to zdržite in ste poleg tega videti vrhunsko?

Ravnovesja mi še do dandanes ni uspelo ujeti. Roko na srce, ne vem, ali mi kdaj bo. Mislim, da se moram zahvaliti za družinske gene, ker moram priznati, da rada dobro jem in nisem ravno nora na telovadbo. Se mi pa absolutno pozna na vseh ravneh, če je česa preveč in česa premalo. Hvala bogu, ne čutim krivde, če si moram vzeti čas samo zase. Mislim, da je to za vsakega človeka nujno potrebno.

Kaj je tisto, kar vas navdušuje poleg glasbe? Imate kakšne ventile za sproščanje?

Obožujem naravo, kjer se zmeraj napolnim. Rada gledam kakšne dokumentarce, predvsem pa me zanima vse, kar je povezano s psihologijo človeka, tako da o tem kar veliko berem. Sprošča me tudi naš kuža in moji najdražji.

Ali ste dva meseca karantene izkoristili za počitek ali ste vseeno bili težko brez glasbe in ste ustvarjali?

S prijateljico sva se šalili, da bova prišli iz te karantene izgoreli. V bistvu se moje življe-nje ni bistveno spremenilo, ker sem svoj domači švedski studio privlekla s seboj in sem vsak dan delala od doma. Malce pa sem se tudi spočila, moram priznati, ker navseza-dnje že dolgo nisem bila tako dolgo doma.

Besedilo: Sandra Bratuša // Fotografije: Matic Kremžar

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec