Maja Keuc: Zrela ženska, ki žari od sreče

Maja Keuc: Zrela ženska, ki žari od sreče (foto: Jonah Nilsson, Jana Damrose) Jonah Nilsson, Jana Damrose
Vir: Jana
10. 7. 2017

Pevka Maja Keuc, ki se je številni spomnijo po izjemnem nastopu v oddaji Slovenija ima talent in kot predstavnico Slovenije na Evroviziji leta 2011, je pod imenom Amaya izdala svoj prvi mednarodni album z naslovom Fairytales.

Za intervju sva se dogovarjali več mesecev, saj Maja živi v Stockholmu, kjer je lani z odliko končala študij glasbe. Toda čakanje se je obrestovalo, saj imam ob srečanju z njo vedno občutek, da je ohranila svojo skromnost in prijaznost. Nikakor pa ni več nesamozavestna deklica, ki se ni povsem zavedala svojega izjemnega talenta, ampak je postala zrela ženska, ki žari od sreče, saj se je končno lahko predala glasbenemu ustvarjanju.

Pred kratkim je izšel vaš album Fairytales. Zakaj ste album poimenovali Pravljice?

Album sem poimenovala po prvi pesmi na albumu z naslovom Fairytales, ker zajema nov glasbeni svet, ki sva ga ustvarila s producentom Orphéejem Noahom.

Verjamete v pravljice?

Da, ker zaradi tega nekoliko manj resno jem­ljem svoje življenje in se lažje spopadam s težavami.

Pesmi, ki jih slišimo na albumu, so vaše avtorsko delo. Kako pomembno je za vas, da pišete pesmi in z njimi izražate svoja čustva?

Preden napišem pesem, se vedno vprašam, kaj si želim sporočiti. Včasih te stvari pridejo tudi same od sebe, ker sem v določenem počutju ali imam zelo jasno sliko, o čem želim govoriti. Album Fairytales je odsev določenega obdobja, na njem so pesmi, ki vsebujejo humor, nekatere pa imajo bolj težke vsebine. Toda vse so ogledalo moje duše.

V pesmi Chase me ste izpostavili Majo, ki si ni dovolila, da bi bila srečna, in se je do sebe obnašala kruto in neprizanesljivo. Zakaj ste bili tako neusmiljeni do sebe in si niste dovolili občutiti sreče?

Ta pesem je nastala v najtežjem obdobju v mojem življenju. Ko sem prišla v tujino, so me privabili ljubezen, švedski trg in njihova glasba. Nenadoma sem se znašla v krogu svetovno priznanih glasbenikov. Po eni strani sem bila zaradi tega zelo vesela, ker so mi bili ti ljudje vzor, po drugi strani pa sem si nehote postavila zelo visoka merila v glasbi in sem veliko pričakovala od sebe. Na začetku sem bila tudi veliko sama, ker je bil moj fant večinoma na svetovni turneji. Prepričana sem bila, da se moram čim hitreje prilagoditi okolju, njihovi kulturi, naučiti jezik, biti boljša glasbenica, lepša ...

Nisem veliko razmišljala o tem, da sem odraš­čala v zelo drugačnem okolju, tudi z drugačnimi vrednotami in možnostmi, in da so moje ‚nastavitve' drugačne od njihovih ter da je za napredek potreben čas, za katerega pa se je meni ves čas zdelo, da ga nimam. Primerjanje z drugimi je na splošno največja potrata časa v življenju. Pravzaprav sem zelo napredovala, vendar tega nisem opazila, ker zame nič ni bilo dovolj dobro. Zelo sem se oddaljila od sebe in si o sebi ustvarila rahlo popačeno sliko. V nekem trenutku me je situacija prisilila, da sem se ustavila. Začela sem se ukvarjati z duhovnostjo in s psihologijo. Pesem Chase me govori o tem, da iščem pot nazaj k sebi. Spet sem se začela sprejemati in zdaj vem, katere stvari v življenju so zares pomembne.

Zelo hitro ste dosegli uspeh na glasbenem področju. Se vam zdi, da ste prehitro postali uspešni?

Vsekakor. Ko sem se prijavila na oddajo Slovenija ima talent, nisem pričakovala, da se bo pozneje zgodilo vse, kar se je. Načrtovala sem študij glasbe, in če bi dobila denarno nagrado, bi mi to zelo pomagalo. Toda življenje se mi je spremenilo čez noč in nihče me ni pripravil na to, denar pa sem si potem morala seveda zaslužiti.

Takrat nisem vedela, kdo sem in kaj si želim. Po svojih najboljših močeh sem poskušala ustvariti svojo kariero, vendar sem po treh letih odkrila, da si želim raziskovati glasbeni svet tudi širše ter poskusiti z glasbo, ki morda pri nas ni tako zelo popularna, meni pa je zelo všeč. Želela sem se glasbeno razvijati, raziskovati, kdo pravzaprav sem, in morda ne ravno na očeh javnosti. To mi je nov glasbeni začetek tudi omogočil.

Najprej ste študirali v Rotterdamu, lani pa ste študij končali z odliko na Švedskem. Kako zahteven je bil študij glasbe?

Predvsem je bilo naporno to, da sem živela med Rotterdamom, Švedsko in Slovenijo. Študij ni vključeval le petja, ampak tudi glasbeno produkcijo, pedagogiko, učenje klavirja. Bil je zelo širok študij, ki te pripravi na vse, tudi na poslovno plat glasbenega posla. Najtežje pa je bilo v tretjem letniku, ko sem študirala džez v švedščini.

Zdaj obvladate švedščino?

Razumem jo in se v njej lahko sporazumevam, moram pa se še malo ukvarjati s slovnico, ker sem se jezika naučila večinoma z branjem knjig in z gledanjem televizije in ga govorim po posluhu.

Dolgo so vas primerjali s pevko Christino Aguilero. Kako ste odkrili svoj glasbeni slog?

Bila sem naveličana stvari, v katere so me poskušali ukalupiti različni menedžerji in založbe. Želela sem biti kreativna, uživati v ustvarjanju in si ne postavljati tako strogih glasbenih omejitev, ker le tako lahko najdeš nekaj izvirnega. In to se je zgodilo. Producenta Orphéeja Noaha sem spoznala po naključju, sem pa zanj slišala že veliko prej in sem občudovala njegovo delo. Zelo dobro sva se ujela in skupaj sva preživljala dneve in noči v studiu. Veliko sva se smejala, kar se kaže tudi v besedilih. Končno imam pesem o čokoladi. (smeh)

Ste imeli kakšno posebno čokolado v mislih, ko ste napisali pesem?

Moja najljubša čokolada je še vedno Gorenjka, ki je na Švedskem na žalost nimajo.

Vam je pri albumu pomagal tudi vaš fant Jonah, pevec skupine Dirty Loops?

Jonah ni bil vključen v proces snemanja, vsekakor pa me je zelo podpiral. Vse svoje pesmi mu vedno predvajam, saj je zelo odprt. Ne daje glasbe v škatlice in ne poskuša nadzorovati glasbenega ustvarjanja.

Kako težko vam je sprejeti njegovo kritiko?

Na začetku je bilo to zame zelo težko, ker sem v času iskanja same sebe velikokrat iskala potrditev pri drugih. Pozneje pa sem spoznala, da ni mogoče zadovoljiti vseh okusov in da se je za svobodno ustvarjanje treba odpreti, ne zapreti. Veliko lažje sprejemam kritiko, če sem sama zadovoljna z izdelkom.

Ste zadovoljni s svojim albumom?

Da, zelo.

Maja Keuc

Omenili ste, da ste želeli biti lepši. So na Švedskem večja pričakovanja glede zunanjega videza pevk kot v Sloveniji?

Nenadoma sem začela spoznavati svet blogerjev, ki so na severu zelo priljubljeni, in tudi švedska dekleta veljajo za zelo lepa. Na cesti vsak dan vidiš ljudi, ki tečejo. Seveda se te to malce dotakne pri 21 letih. So pa, kar se tiče mode, bolj sproščeni. Popularen je naraven videz, nekateri pevci na odru nastopajo celo v športnih čevljih. Po duši sem bolj sproščena oseba, zato mi je to veliko bližje. Me je pa naporno življenje med Slovenijo, Švedsko in Rotterdamom prisililo, da sem se začela sprejemati takšno, kot sem, in kadar si srečen in prijazen do sebe navznoter, to siješ tudi navzven.

Ko ste leta 2011 nastopili na Evroviziji, ste bili videti zelo odraslo. Se danes sploh lahko poistovetite s to osebo?

Spominjam se je kot deklice, ki je poskušala izpeljati stvari po svojih najboljših močeh in ni znala reči ne, bila je obkrožena s tisoč mnenji in ni povsem vedela, kaj bi rada. Ugajanje vsem je nemogoče, sploh ko bližje spoznaš, kdo v resnici si, in ugotoviš, da edina prava sreča nastopi, kadar si to, kar si, in ne tisto, kar drugi pričakujejo od tebe. Danes mi je najbolj pomembno, da lahko rečem, da sem dobra oseba in da imam ob sebi ljudi, ki mi resnično nekaj pomenijo, kajti v glasbenem svetu je preveč površinskih odnosov. Da ohraniš sebe, moraš vedeti, koga imaš ob sebi, komu lahko zaupaš, prav tako pa moraš poznati svoje vrednote in ne smeš odstopati od njih.

Vam je kljub odhodu v tujino uspelo ohraniti prijateljske odnose v Sloveniji?

Na srečo mi je uspelo ohraniti skoraj vse odnose, ki so vedno bili pristni. Morda smo se s prijatelji še bolj zbližali, ker se ne vidimo pogosto in bolj cenimo skup­ni čas. Na Švedskem pa je trajalo dalj časa, da sem našla pristne odnose, ker so Švedi drugačni od nas. So zelo prijazni, kar pa je lahko zavajajoče, saj misliš, da so tvoji prijatelji, vendar to ni nujno. Zelo so zadržani. Dolgo je trajalo, da sem našla prave prijatelje, ki jih ni veliko. Hvaležna pa sem za tiste, ki so.

Se na Švedskem počutite domače?

Kakor kdaj. V glasbenem smislu se počutim domače, ker končno živim v prostoru, ki v glasbenem smislu ponuja vse. Tam imam tudi malo več osebnega miru, mesto ponuja toliko čudovitih kotičkov, kamor se lahko umakneš, in ves čas se nekaj dogaja. V Sloveniji se sprostim v čisto drugem smislu in sem med mojimi. Že to, da se pogovarjaš v maternem jeziku, je povsem drug občutek.

Glasbo ustvarjate tudi za azijski trg. Kako težko je pisati po naročilu?

Včasih je navdihujoče, včasih pa je treba upoštevati želje naročnika. Azijski trg je povsem drugačen od evropskega, saj imajo povsem drugačno delovno etiko, ki je včasih skoraj malce nehumana in degradira človeško vrednost. V Seulu sem delala za neko otroško skupino, saj tam otroke uvajajo, da bodo pri 15 letih pevske zvezde. Ob sedmih zjutraj gredo v šolo, kjer so do petih popoldne, nato sledijo plesne vaje do osmih zvečer, pevske vaje do desetih zvečer, klavir vadijo do polnoči, nato pa do štirih zjutraj snemajo v studiu. Po treh urah spanja pa gredo spet v šolo. Ko sem neko 13-letno punčko vprašala, kako dolgo tako živi, je rekla, da tri leta. Grozno! Torej, ni čudno, da imajo tam veliko število samomorov. Pri njih je delo najvišja vrednota.

Kakšna pa je delovna etika na Švedskem? Delajo več kot Slovenci?

Slovenci delamo precej več. Švedi se zavedajo, da morajo imeti ob delu dobro zasebno življenje, sicer tudi dela ne bodo mogli dobro opravljati. Sedaj so ponekod uvedli celo šesturni delavnik, ker so odkrili, da bodo precej bolj kakovostno delali, če bodo imeli več prostega časa in bolj kakovostne odnose.

Imate tudi vi takšen delovnik?

V mojem svetu je to zelo težko, če želiš živeti od tega. Tega si ne morem privoščiti, se pa zelo trudim, da najdem tudi čas zase, se izklopim in počnem še druge stvari poleg glasbe.

Kaj počnete poleg glasbe?

Ukvarjam se z jogo, meditiram, rada se odpravim v naravo, berem in zelo rada se družim z ljudmi.

Če bi lahko zavrteli čas nazaj, kaj bi svetovali sebi, tik preden ste se udeležili avdicije za oddajo Slovenija ima talent?

Sem zelo nepotrpežljiva, zato bi si poskušala dopovedati, da so dolgoročni cilji bolj pomembni od kratkoročnih. Svetovala bi si, da naj se manj sekiram in bolj zaupam življenju. Ampak 18-letna oseba navadno ne razmišlja čisto tako. Nekaterih stvari namreč ne moreš nadzorovati in seveda je prav imeti cilje in ambicije, jih odložiti nekam v vesolje in ne obsesivno razmišljati o njih. Treba je živeti za sedanji trenutek, ceniti to, kar imaš in se ne ukvarjati s tistim, česar nimaš. Predvsem pa je treba zaupati življenju, da je vse tako, kot mora biti. Treba se je prepustiti, ker nam nič ne pripada.

Vas je partner umiril?

On je velikokrat moje ogledalo. Bolj je umirjen in nikamor se mu ne mudi. Zaveda se, da se nič ne zgodi z danes na jutri in zna se igrati z življenjem, česar jaz včasih nisem znala. Ko se nečesa lotim, se zelo predam in obremenjujem.

V Slovenijo se vračate precej pogosto. Kaj počnete, ko se vrnete v Slovenijo?

Čim več časa poskušam preživeti s prijatelji in z družino, pogosto pa tudi nastopam. Pozitivno sem presenečena, da me ljudje še vedno pokličejo in me želijo slišati. Hvaležna sem za to. Moja domovina je globoko v mojem srcu in mi veliko pomeni. Z veseljem se vračam v Slovenijo in zagotovo bom še ustvarjala v slovenščini. 

Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Jonah Nilsson, Jana Damrose

Priporočamo