To je bil moj prvi obisk ministrstva. Kateregakoli. In mislim, da sem izbrala dobro, ko sem se prvič napotila na ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Ampak ne le na obisk, temveč na intervju z gospo ministrico Majo Makovec Brenčič.
Story: Ste ena izmed najvplivnejših žensk v državi. Ste o tem sanjali že kot deklica?
Ne da bi sanjala o tem, sem si pa želela veliko izzivov, predvsem na področju znanja. Da bi vedela čim več, ne samo o življenju. Veliko stvari in veliko področji me je vedno zanimalo. Moram reči, da sem že od nekdaj ena taka radovednica. (smeh)
Story: O čem pa ste se največkrat spraševali?
Kaj se dogaja v svetu. Kako skočiti vanj, zato so bile prav knjige tiste, ki so mi svet na neki način približale. Morda je moja celotna otroška radovednost pripomogla k temu, da sem se znašla na področju mednarodnega poslovanja in trženja, saj so na tem področju pomembni jeziki, pomembno poznavanje različnih kultur, ki so me od nekdaj zanimale. Kakšne so različnosti kultur. Kako jih spoštovati in hkrati razumeti ter kako jih privzeti kot dane. To je izziv.
Story: Pa so vas kot otrok spodbujali k temu, da bi si nekoč zgradili uspešno kariero?
Res je. Odrasla sem v zelo spodbudnem okolju, vendar zelo preprostem. Delo, učenje, znanje so bili v naši družini od nekdaj zelo pomembno. Predvsem pa je moje otroštvo zaznamovala velika toplina široke družine. Imam ogromno resnično lepih trenutkov na svoja otroška leta.
Story: S čim pa so se ukvarjali vaši starši? So vas morda prav oni navdušili za kakšno področje, ki vam je pozneje še posebej priraslo k srcu?
Knjiga in branje. Moja mama je veliko časa posvečala temu, da smo se otroci resno naučili ne le dobro brati, ampak tudi razumeti, kaj beremo. Veliko smo delali v okolju; vemo, da je vaško okolje naravno okolje, in tudi tega nas je želela naučiti. Delo je bilo tisto, ki nas je od nekdaj povezovalo.
Story: Kje pa ste odraščali?
V Borovnici. Mojemu domu se reče Cerkova žaga in od nekdaj je bila zanimiva, ker je imela naravni bazen, potok, kjer smo se otroci poleti igrali. To je bila posebna druščina, ki si je delila posebna doživetja. Zelo preprosta doživetja, v objemu narave, ampak pristna in raziskovalna.
Story: Pa ste tudi zdaj še vedno taka oboževalka poletnih dni?
Tako pomladi kot tudi poletja. (smeh)
Story: Sicer se ravno v teh dneh odpravljate v Rio na olimpijske igre, kajne?
Jutri se usedem na letalo in grem navijat za naše športnike. Olimpijske igre so, lahko rečem, nekaj najbolj posebnega v življenju športnika. In v slovenskem svetu je veliko vredno že to, da športnik doseže kvalifikacijo za tako pomembne igre. Vsem že vnaprej čestitam, da so zmogli, da so danes v Riu in da bodo zastopali slovenske barve.
Story: Nekje sem zasledila, da je vaša sokrajanka napisala, da ste bili v svojem kraju od nekdaj priljubljena zato, ker ste bili od nekdaj aktivna športnica ...
Tako je. Kolikor je bilo le mogoče. Sicer me je od nekdaj zanimala glasba, saj sem kar nekaj let igrala oboo pa tudi flavto. Nastopali smo v kvartetu, s sovrstnicami sem plesala v plesni skupini. Velikokrat smo otroci sami pripravili kakšno prireditev.
Story: Kateri šport pa vas še danes najpogosteje zvabi iz hiše?
Bilo je obdobje v otroštvu, ko nisem bila ravno navdušena športnica, ampak je bilo okolje takšno, da me je k temu spodbujalo. Seveda smo kot otroci vsi smučali, radi smo hodili tudi po okoliških hribih, jih kdaj raziskovali, se tam skrili ... Kar pa je ostalo od športa, je najverjetneje v največji meri prisotno spoznanje, da je psihofizična kondicija temelj za dobro in kakovostno življenje. In da je šport poganjalo vsakdana. Počnem pa vse. Tečem, igram tenis, ko je le mogoče, grem rada v fitnes, včasih celo malo boksam. (smeh) In pa seveda na kolo, v hribe ...
Story: Kateri je bil zadnji vrh, ki ste ga osvojili?
To je pa dobro vprašanje. (smeh) Zadnji vrh, ki pravzaprav ni vrh, je v resnici bolj hrib, je Krim. Tja grem rada, če je le čas. Jaz mu pravim, da je učinkovit hrib, ker lahko hitro premagaš precej nadmorske višine. Žal pa letos še ni bilo časa za prave slovenske gore. Te še čakajo.
Story: In če se vrneva k vašemu poklicu. Kaj v resnici pomeni biti ministrica? Se je odnos ljudi do vas kaj spremenil?
V Borovnici sem samo Maja. In vedno bom. Mislim, da je tako prav, in želim si, da je čim več trenutkov takšnih, v katerih sem samo Maja. Ko pa sprejmeš tak izziv oziroma katerokoli odgovorno funkcijo, seveda to s seboj prinese tudi posebno ozaveščanje o tem, kakšne vse odgovornosti s tem prevzameš nase. In tukaj so odgovornosti izjemne. Predvsem zato, ker gre za naše malčke, za otroke, najstnike, študente, znanstvenike pa tudi športnike, in tukaj je srce razvoja.
Story: Kaj pa je ta odgovorna funkcija spremenila v vašem življenju?
Najprej to, da je seveda dan drugačen, kot je bil. Začne se v zgodnjih jutranjih urah in se nikoli pravzaprav ne konča. Minister si 24 ur na dan. Saj si tudi prorektor in prodekan in profesor, ker vse to nosimo v sebi in o tem ves čas razmišljamo. No, pri tej funkciji je to še toliko bolj intenzivno in velikokrat tudi zelo nepredvidljivo. Vendar če si začrtaš svojo vizijo in če imaš okoli sebe ljudi, ki to razumejo, potem smo na pravi poti, da lahko tudi premikamo stvari.
Story: Rekli ste, da si minister 24 ur na dan. Kako zahtevno je potem manevriranje med službo in zasebnim življenjem?
Težko je loviti ravnotežje, zato mi še toliko bolj koristi, da imam tistih nekaj prostih minut. Kadarkoli pač, da se lahko sprostim; šport, dobra knjiga, in kar mi je še posebej pomembno - druženje s prijatelji in prijateljicami. Če je le mogoče, s tistih področji, ki se ne dotikajo vsakdanjega dela.
Story: Koliko pa je takšnih, ki jih imate še vse od osnovnošolskih ali srednješolskih dni?
Kar nekaj. Tudi iz fakultetnih klopi. Moram reči, da imam zelo različne kroge prijateljev in prijateljic. Zdaj sem seveda malce manj odzivna kot nekoč. Ker prostora za vse le ni več, kljub temu pa lepe misli in sporočila ostajajo. In tudi, če se slišimo le enkrat ali dvakrat na leto, veliko pomeni že to, da veš, da so prijatelji tam.
Story: Kaj pa je bil najtežji izziv, s katerim ste se srečali na svoji poti?
Največkrat se mi je bilo težko odločiti, ali sprejeti kakšno priložnosti ali ne. In vedno jih je bilo veliko, ali pa sem jih morda samo sama videla. Še posebej zato, ker je področje, ki ga razvijam, tudi znanstvenoraziskovalno, tako široko. Področje mednarodnega poslovanja in trženja namreč povezuje tako posameznika kot tudi družbo. In to je privedlo do različnih vlog. Vedno je bilo najtežje pri sebi narediti seznam plusov in minusov sprejemanja odločitve. Navadno je bilo vedno tako, da sem se odločala s srcem in s prepričanjem o tem, kaj se meni zdi prav.
Story: Pa vam je bilo kdaj za kakšno odločitev žal?
Nikoli, vsaj ne do zdaj. Morda bo odgovor drugačen, če me isto vprašate čez deset ali 15 let. (smeh)
Story: Kot ministrica ste seveda na udaru različnih mnenj, komentarjev. Koliko vas to prizadene?
Nikoli ti ni vseeno in ti ne more biti. Vedno je neka drobna utripajoča lučka in vedno želiš biti dobronameren, vendar to ni vedno tako sprejeto. Se pa utrdiš. Ampak človek ima svojo dušo ter srce in ta dva sta vedno vsaj malce občutljiva. In prav je tako.
Story: Kdaj pa vam je bilo najbolj hudo?
V prvih mesecih, ko stopiš v nov svet, ki je drugačen. Kot profesor in raziskovalec si vedno tisti, ki usmerjaš misel. Misel in spoznanja dajejo novo noto, nova vedenja, podpirajo nekaj obstoječega. Potem pa se moraš spoprijeti velikokrat tudi s posplošenimi mnenji, popolnoma osebnimi reakcijami, kar je razumljivo. Tu so pogledi in mnenja zelo različni. Treba jih je znati sprejeti in tudi slišati.
Story: Novinarji se sicer velikokrat dotaknemo družinskih članov. Koliko vas to zmoti?
Tukaj si vsi želimo, da bi ohranili zdrave in profesionalne meje. Misli, da je to človeško. Da je to del profesionalnosti vsakega, od nas. Razumem pa tudi medije, da potrebujete zgodbe. Da potrebujete tudi raziskovalnost. In če je ta profesionalna, zakaj pa ne.
Story: Na eni od spletnih strani sem sicer zasledila, da ste v preteklosti doživeli družinsko tragedijo ...
Vsako življenje nosi tako lepe kot tudi včasih težke izzive, ampak se moramo iz njih naučiti tudi to, kako živeti naprej.
Story: In da se za trenutek vrnem k vašemu imenovanju ministrice. Doma so bili verjetno izredno ponosni.
Zelo so ponosni. Se pa zavedajo moje odgovornosti in izpostavljenosti pa tudi drugačnosti življenja, ko stopiš v te čevlje. Tudi oni velikokrat vprašajo, kdaj bom prišla kaj domov, in mi rečejo, da me pogrešajo.
Story: Kako pa vseeno ohranjate te družinske običaje?
Nedeljska kosila so seveda tudi pri nas. Mama in sestra sta tisti, ki sta poganjalna motorja naše družine, in velikokrat se zbere tudi širša družina z vsemi domačimi na naši Cerkovi žagi. To je naša posebna stična točka, na katero imamo veliko lepih spominov in jih na ta način tudi poskušamo ohranjati. Radi se imamo. Seveda pa so tudi počitnice skupne. (smeh)
Story: Letos ste jih že okusili?
Nekaj dni mi je res uspelo biti z družino, še posebej rada sem z nečakom in nečakinjo - Luka je bil tokrat z nami in bilo je res zabavno. Športno, igrivo, morsko, zabavno ... Samo nekaj dni smo bili, ampak so mi pomenili veliko.
Story: Kakšna teta pa ste? Tista, ki razvaja?
(smeh) Seveda, vendar se tudi strinjam z njihovo mamico, ko govorimo o šoli, o učenju, obveznostih.
Story: Kako pa jih najraje pocrkljate?
Z izleti, s kakšnim zanimivim sprehodom po trgovinah tudi. (smeh) Tete, ki razvajajo, rade naredijo toliko za nečaka in nečakinjo. Pa seveda ta drobna druženja ob kakšnih prireditvah, ko imamo kakšno popoldne prosto. Pa tudi, če ga zapolnimo z nabiranjem borovnic, kakšno športno aktivnostjo. So pa naša druženja navadno doma, ob dobri hrani, gostoljubju in vsaj kratkih morskih počitnicah, če ne gre drugače.
Story: Kako pa ste sicer navadno preživeli poletja?
Najlepša so bila poletja na našem malem bazenu pa tudi poznejša so bila imenitna. Veliko sem raziskovala poleti. Ko smo se učili jezike. Eno tako imenitno poletje sem doživela v Salamanci, kjer smo se poskušali naučiti čim več španščine. Pa tudi druga raziskovanja. Anglije, na primer, ki skriva veliko prijaznih skrivnosti.
Story: Ko sem poslušala, sem dobila občutek, da ste strastna popotnica ...
Malo pa sem res. (smeh) Zdaj sicer v drugih popotovanjih, ki so bolj službena, in časa za ostala ni toliko. Ampak tudi, ko smo na službeni poti, se da odkriti marsikaj, če si to le želiš. Pa ne da bi s tem zanemarjal službene dolžnosti, ampak mislim, da je bogatenje vsakega, če zna izkoristiti trenutke in prostor, v katerem se znajdeš.
Story: Kakšni so zdaj načrti za Brazilijo?
Navijanje, navijanje, navijanje!
Napisala Kaja Milanič
Fotografije Primož Predalič, osebni arhiv
