Bila je sobota zjutraj, ko sva se s fotografom odpravila na prav poseben obisk, in še vedno mi pred vsakim takšnim intervjujem srce skoči v želodec. Tokrat nama je vrata odprla Maja Makovec Brenčič, ministrica za izobraževanje, znanost in šport ter predsedniška kandidatka, ki je kampanjo postavila na spoznanjih svojih dosedanjih izkušenj v delu in življenju. Čeprav jo na televiziji vedno vidimo nasmejano in vedro, so se nama ob tokratnem pogovoru odstirala tudi drugačna čustva.
Story: Danes s fotografom z vami začenjava dan. Kako pa se navadno začnejo vaša jutra?
Današnji dan se je zame začel ob sedmih. (smeh) Bila sem že na sprehodu po bližnjem gozdu, v miru spila kavo, pojedla kosmiče ... do časopisa pa še nisem prišla. (smeh)
Story: Vsi vas poznamo kot navdušeno športnico, zato sem pričakovala, da svoja jutra začenjate prav v športni opremi.
Če je le mogoče, je tako. Je pa ta mesec zelo intenziven, zato je športnih podvigov in rekreacije nekoliko manj. Urnik je trenutno poln drugih aktivnosti, ki so prav tako zelo dinamične in pomembne.
Story: Pa ste bili od nekdaj tako motivirani za šport?
Ne vedno. Imela sem obdobje, ko mi šport ni bil tako blizu. Ko so bile knjige in branje 'pod odejo' bolj prijazen sogovornik. (smeh) Od malega sem bila sicer vedno aktivna, potem pa me je šola zelo prevzela in sem se rada prepuščala branju. V športne vode sem se vrnila, ko sem začela študirati, še posebej, ko sem pisala magisterij in doktorat. Če želiš dobro misliti, moraš imeti čisto glavo in obenem biti dovolj sproščen, da lahko aktiven in produktiven dolgo sediš za pisalno mizo.
Story: Kako pa ste takrat zbrali motivacijo? Vemo, da je najtežje začeti ...
S tem nimam težav, čeprav moram povedati, da sem imela v nekem obdobju precej več kilogramov, kot jih imam zdaj. Takrat sem imela veliko možnosti, da sem se posvetovala, kaj narediti, kako, katere zvrsti športa se lotiti ... vedno sem imela dobre svetovalce. Enako velja tudi zdaj, ko boksam. Teh stvari se ne bi mogla naučiti sama in zelo pomembno se mi zdi, da se pravilno pristopi k vsakemu športu.
Story: Prva motivacija za novo pot pa je bilo verjetno tudi pri vas zdravje?
Zagotovo. Morda niti ne toliko zdravje kot to, da si znaš odgovoriti na vprašanje, kdo si, kaj si in ali si sam s sabo zadovoljen. Pri toliko več kilogramih se nisem počutila dobro, kar je bil moj osnovni vzvod. Kar pa je povezano tudi z zdravjem, z dobrim počutjem. Danes se ne počutim dobro, če nimam pol ure za to, da grem na sprehod, da se nadiham. In mislim, da je pri stresnem urniku ključno, da znaš uravnovesiti telo in duha.
Story: Nekateri imajo radi družbo, spet drugi to radi počnejo sami. Vi verjetno spadate v drugo skupino, v smislu, da je to čas, ki si ga vzamete samo zase.
Dobro ste me ocenili. (smeh) Ko grem v hrib, grem sama - zato, da kaj premeljem. Ko grem teč, podobno. So pa tudi dnevi, ko mi je lepo, če to naredim s prijateljicami ali pa se vključim v kakšno skupino. Zdaj obiskujem klub Legionar, kjer smo si vsi zelo blizu, hkrati pa dobim dobro strokovno vodenje in kjer poteka posebna socializacija. Prijazna, odprta, sproščena.
Story: Verjamem, da si takšnih trenutkov zdaj ne morete privoščiti veliko, saj smo se že za ta intervju težko ujeli. Pa bi lahko rekli, da je to obdobje najbolj hektično do zdaj?
Zagotovo so ti tedni dinamični in naporni, saj na neki način opravljam dve službi obenem. Sem pa od nekdaj imela veliko odgovornosti in funkcij, zato sem na to dinamiko navajena. Bolj gre za to, da znaš preklopiti, da se znaš preleviti v drugo vlogo. Je pa res, da sta ti dve zdaj zelo povezani. Če ne bi ministrovala, ne bi dobro razumela, kaj v resnici predstavlja predsedniška funkcija. Čeprav nisem dolgo na političnem parketu, vem, kaj pomeni odgovornost predsednika, in k temu sem pristopila zelo resno. Že od doma sem se naučila, da je treba vsako delo narediti odgovorno in predano, s srcem. No, tudi sicer k stvarem pristopam resno in odgovorno, saj je takšna moja narava.
Story: Katere pa so vaše 'pregrehe', ki si jih kljub tako napornemu urniku privoščite? Je to kakšna kavica s prijateljicami?
Seveda. Zame je to najbolj prijazen izhod iz dneva. Da spiješ v miru kavo, in če je ob tebi še nekdo, s katerim lahko prijazno poklepetaš; da umiriš misli in jih postaviš na svoje mesto. In da te pri tem nič ne spominja na to, česa še nisi naredil oziroma kaj vse še moraš storiti.
Story: To, da otroci rečejo, da si želijo postati predsedniki države, je skoraj tako pogosto kot želja, da postaneš gasilec ali pa astronavt. Ste si kot deklica tudi vi tega želeli?
Imela sem dinamično otroštvo in vsako leto posebej sem 'pogruntala' kaj novega. Mama mi je vedno rekla, naj se počasi že odločim, kaj bi rada bila. (smeh) Ko sem bila v petem ali šestem razredu - mama je sicer težko privolila v to - me je teta posadila na letalo in šla sem v Oxford na tečaj angleščine. Takrat se mi je odprl svet! Kot najstnica in pozneje kot profesorica sem spoznala veliko sveta, zato se mi zdi še posebej simbolno, da zdaj - prek predsedniške kampanje - še bolj spoznavam našo Slovenijo. Je pa zelo pomembno, da znaš sam sebi odpirati svetove in da iščeš, da si radoveden, da ohraniš otroško iskrivost. Na to velikokrat pozabimo.
Story: Kdaj pa se je pri vas razvila ta želja, da bi postali predsednica države?
Prvi veliki korak sem naredila že s tem, da sem se odločila, da grem v politiko. Vanjo so me vabili že nekajkrat prej, ampak nekako nisem začutila, da bi bil takrat že pravi trenutek. Vsak človek mora sam pri sebi dozoreti in sprejeti, da se za takšno vlogo odloči. Ko je prišla prva pobuda za predsedniško vlogo, je bil moj odgovor odločen ne. A ta pobuda je nato prišla še večkrat. Iskreno, bila sem počaščena, da nekdo vidi nekaj takšnega v meni. In ko je stvar dovolj dozorela, sem se odločila za kandidaturo.
Story: Kako pa so novico sprejeli vaši družinski člani, ko ste jim povedali za kandidaturo?
Domov velikokrat pridem s kakšnimi pobudami in odločitvami. (smeh) Seveda je bilo prvo vprašanje, ali je to res potrebno, glede na to, da sem že tako preveč obremenjena. No, potem pa mi vedno rečejo, da bodo ob meni, ne glede na to, za kaj se bom odločila.
Story: Pa je bil kdo bolj navdušen, drugi bolj skeptičen?
Veliko skeptikov je bilo. Tudi v širšem krogu prijateljev, mojih kolegic in kolegov na fakulteti, pa tudi marsikoga iz politike. Po drugi strani pa me je veliko ljudi, ki me dobro poznajo, spodbujalo k tej odločitvi. Rekli so, da ne vidijo razloga, zakaj ne bi stopila na to pot in povedala ljudem, kar si mislim in sporočam že ves čas.
Story: Ljudje smo vas v tem času videli kot nasmejano, pozitivno žensko in morda si številni zaradi tega mislijo, da se vam v življenju ni zgodilo še nič hudega. Resnica pa je, da je za vami težka življenjska zgodba, in morda je ta nasmeh posledica prav tega ... ker veste, kako hudo je lahko včasih.
Drži. Če greš čez takšne preizkušnje, kot sem šla sama, znaš resnično ceniti to, kar življenje je, mu dati vrednost in pomen, spoštovati vsak trenutek. Velikokrat se nam zdi, da je v Sloveniji vse narobe. Ampak verjemite, da imamo kakovostno življenje, da imamo naravo, okolje, ki je izjemno, izjemne ljudi in dosežke, še posebej glede na to, kako malo nas je. Sporočilo moje predsedniške kampanje je prav v tem, da bi se tega zavedali, bili na to ponosni, iz tega gradili narodovo samozavest. Prijatelji, ki prihajajo iz tujine, vedno rečejo, da je Slovenija biser. Zato tudi na vse, kar počnem, gledam z veliko mero pozitivnega, lepega in dobrega in prav to želim sporočiti vsem državljankam in državljanom. Da ni vse tako slabo, kot se nam včasih zdi. Moč pa je seveda treba črpati iz sebe in iz ljudi, ki te obkrožajo. Vedno sem imela srečo, da sem imela ob sebi krasne ljudi, kar me je vedno znova opogumilo. Zato se lažje odločim sprejeti različne izzive. (smeh) Še vedno verjamem v to, da se vse da, če se hoče. Zato nasmeh ostaja.
Story: In pomembno je o svojih izkušnjah govoriti ...
Tega se ne smeš bati. Vsi smo samo ljudje in vsak nosi svojo zgodbo. Življenje prinese marsikaj in vem, da je marsikdo doživel enako ali še huje. Zato moramo vedno ostati predvsem ljudje. Človeški. Razumevajoči in odprti drug do drugega, pa če je še tako hudo.
Story: V svojem življenju ste izgubili dva najpomembnejša moška. Kako ste se spopadali s situacijo, zaradi katere bi se marsikomu zdelo, da se je z njo končalo življenje?
No, saj v tistem trenutku se na neki način je. Vsaj tako čutiš. Bolj pa je pomembno to, ali se na to znaš pripraviti. Ko je umrl moj oče, kot otrok nisem bila pripravljena na to. Kot partnerica, ko mi je umrl mož, sem se na to pripravljala, ampak nikoli se ne moreš pripraviti tako, da tega ne bi nosil ves čas s seboj. Ko je umrl oče, je vse vajeti v roke vzela mama. Res je občudovanja vredna. Meni je največji vzor v življenju. Seveda je bilo težko in so bili trenutki, ko ni vedela, kako naprej. Ampak vedno nas je ponesla naprej njena neizmerna ljubezen. Obema s sestro nama je vedno znala dopovedati, da če bomo znale ceniti sebe in to, kar smo, bomo vedno zmogle. Živeti prave vrednote in se preprosto imeti rad. In to še vedno počnemo. Vse tri.
Story: Ko ste sami doživeli to, kar je vaša mama, ko ste izgubili moža, ste v njej iskali vzor in moč ...
Da. Vedno.
Story: Pa ste poiskali tudi kakšno strokovno pomoč, da ste to predelali?
Ko smo to podoživljale z mamo, smo to naredile prek dela. Počele smo veliko različnih aktivnosti in mama nas je vedno znala usmeriti k pravim stvarem, k temu, da je delo tisto, ki krepi človeka in ga povezuje. Ko mi je umrl mož, je bila takšna tudi moja pot. Delo me je krepilo. Svojo pot naprej sem našla v vlogi profesorice, raziskovalke, v različnih družbeno odgovornih vlogah. Pa ne zato, da bi si s tem polnila čas in bežala od žalosti, ampak zato, ker me je vse to vedno zanimalo, polnilo. Delo je bilo nekakšna terapija, tako kot tudi šport.
Story: Ko sva nazadnje govorili pri vas na ministrstvu, sva govorili tudi o tem, kako ponosni so vaši družinski člani na vse, kar ste dosegli. Zdaj je verjetno ta ponos dobil novo dimenzijo.
Dobil je novo dimenzijo, ampak tudi skrbi. Takšna kampanja je le naporna, kar seveda skrbi vse - mamo, sestro, druge družinske člane, prijateljice in prijatelje. Vse precej skrbi zame.
Story: Prav njih pa verjetno kakšen članek ali komentar prizadene še bolj kot vas.
Seveda. Veliko družinskih članov in prijateljev mi reče, da ne berejo teh komentarjev. Da me poznajo, vedo, kakšna sem, in da je to edino, kar morajo vedeti.
Story: Kako pa vam zdaj kaj priskočijo na pomoč?
Moja ekipa v kampanji je izjemna. Sama sem tako do sebe kot tudi do drugih precej zahtevna, saj menim, da morajo biti minute, ki so omejene, zelo učinkovite. Moram pa reči, da smo se zelo dobro ujeli, da vse deluje tako, kot je treba. Povezali smo se v zelo dobro energijo.
Story: Rečejo, da je družba družina, ki si jo sami izberemo ...
To tudi tukaj drži. In tudi jaz imam izjemno srečo, da so okrog mene vedno ljudje, s katerimi rada delam, s katerimi se imamo radi. Velikokrat me pokliče kakšna prijateljica in vpraša, ali potrebujem kaj za jesti, (smeh) da mi kaj skuha. Ali če potrebujem pomoč pri hišnih opravilih. V takih situacijah se pokaže, kdo so iskreni prijatelji.
Story: Pa je kakšen na tej vaši poti 'odpadel', da vas je na kakšen način malo razočaral?
Tudi. Tako se pokažejo ljudje takšni, kot dejansko so. Vedno pravim, da se ljudje pokažejo takrat, ko je treba biti iskren. Tisti, ki tega ne zmorejo, odidejo, ampak tudi to spoštujem.
Story: No, zdaj sedimo za vašo jedilno mizo. Predstavljam si, da doma zdaj ne preživite toliko časa, kot bi si želeli, pa kljub temu ... Kateri je najljubši kotiček vašega stanovanja?
Poleti in ob lepem vremenu je to v atriju, kjer imam ležalnik, ki sem ga dobila za rojstni dan, da bom več počivala. (smeh) In ga res uporabljam. To mi je ljubo, ker sem v zelenju, ker imam tam knjige, kakšno dobro kavico ali čaj ... to imam rada.
Story: Kaj pa kuhinja?
No, zdaj je malce okrnjena, ker v njej ni več vseh mojih najljubših skodelic. So v moji kandidacijski pisarni na Kongresnem trgu. Sicer pa je kuhinja, pa tudi jedilnica, prostor, kjer sem najraje. Tu zjutraj berem časopis, spijem prvo kavo ...
Story: In da ostanemo še pri eni ženski ljubezni, modi. Bi lahko rekli, da ste modna navdušenka?
Sem. Všeč mi je raziskovanje mode, rada prebiram modne revije. Moda je estetika, umetnost, sporočilnost, obenem pa mi je zanimivo spremljati, kako industrija razvija materiale in nove ideje.
Story: Je vaša garderoba potem zbirka kosov, ki ste jih nabrali v življenju?
Res je. Še posebej kakšnih posebnih kosov. Včasih mi kakšna prijateljica namigne, kdaj bom počistila omaro. (smeh) Tudi zato, da potem kaj zamenjamo, posodimo, podarimo. To rada počnem.
Story: Kateri kos garderobe pa vam je najbolj pri srcu?
Imam jakno, ki mi je že nekaj časa zelo ljuba. Je iz zelo zanimivega umetnega materiala. Všeč mi je občutek, da je njen objem poseben, da me pomiri. Da se v njej počutim udobno, varno.
Story: Velikokrat se z ženskami pogovarjam o naših prednostih v gospodarstvu in politiki. Pa bi lahko rekli, da sta ta naša čustvenost in tankočutnost prednost?
Vedno potrebujemo ravnotežje ženske in moške energije, se mi pa zdi, da imamo s tankočutnostjo in pogumom, ki ga imamo ženske, določene prednosti. Ne smemo se obremenjevati s tem, da bi nam bilo morda lažje v moški koži. Predvsem ne v smislu, da bi prevzele moške načine obvladovanja sveta. Jaz želim biti pri vsem, kar počnem, še vedno in povsem ženska.
Story: Kar je v redu, saj ljudi kot predsednik potem razumeš na drugačni ravni.
Res je. Zato tudi v predsedniški kampanji poudarjam človečnost. Včasih se mi zdi, da naša Slovenija izgublja duhovnost v smislu družbenih vezi. Za predsednico oziroma predsednika republike je pomembno, da ima posluh za ljudi, za njihove želje, predloge, težave ... Žensko predsedniško vlogo tudi v tem vidim drugače kot moško.
Story: Zdaj ste tu ... Kako sprejemate to obdobje v življenju? Se vam zdi kot uresničitev sanj?
Sem realna, ampak vedno tudi optimistična. Takšna pač sem. Vem, kaj zmorem, vem, kaj bi bilo v nekem trenutku prav, obenem pa imam vizijo, ki je odprta, s pogledom v prihodnost. Ker sem optimistična, tudi vedno rečem, da se vse da, če se hoče. Temu motu sledim, in čeprav me je življenje preizkušalo, me je v tem še toliko bolj okrepilo. Zato verjamem, da ko se nekaj odločiš, to tudi izpelješ.
Besedilo: Kaja Milanič \\ Foto: Primož Predalič
