Maja Martina Merljak iskreno o materinstvu

Maja odkrito prizna, da ni bila ena od tistih srečnic, ki bi otroka 'pljunila ven', kot rade rečejo mamice. Začelo se je na predviden rok, malo čez polnoč je dobila prve popadke, ki pa so se zelo hitro začeli pojavljati na pet minut, tako da sta bila z Juretom kmalu že na poti v porodnišnico.

"Proti koncu nosečnosti sem vse po vrsti spraševala, kako bom vedela, da sem dobila popadke, kakšen občutek je to, bala sem se, da jih bom zgrešila, kako neumno od mene. Kako pa to boli, o bog! No, sledila je dolga noč s popadki, zjutraj pa so me končno sprejeli v porodno sobo, kjer sem dobila fantastično babico Gordano," začne svojo zgodbo Maja, ki je dobila umetne popadke, nato pa se je zanjo začela prava kalvarija, kot se izrazi.

"Na CTG-ju je kazalo, da mu srce nepravilno bije, in do konca nismo vedeli, ali je res kaj narobe z njegovim srčkom ali pa je nepravilno bitje posledica stresa poroda. No, na koncu je v zadnjih dveh popadkih prišel na svet zdrav Jonatan, velik 51 centimetrov in težak 3.170 gramov," si oddahne novopečena mamica.

Molčeče skozi porod

Ne predstavlja si, da ob sebi ne bi imela Jureta, ki jo je ves čas spodbujal in ohranjal mirno kri, ko so jo hromile črne misli.

"Poleg tega je preverjal, če sem še živa, saj ne vem, če sem v porodni sobi spregovorila vsega skupaj petdeset stavkov. Od popadkov in utrujenosti sem med čakanjem na nov popadek padala v 'komo', ne razumem, od kod ženskam moč, da med porodom kričijo," je iskrena Maja, ki k sreči ni bila šivana, zato poporodnih bolečin ni čutila. Jonatan se je pridno dojil, v sobi pa je imela super sostanovalko, ki ji je kot izkušena mamica pomagala z nasveti. Izjemno je bila navdušena tudi nad osebjem ljubljanske porodnišnice, a kljub temu je komaj čakala, da gre domov.

Šok ob prihodu domov

Tam pa jo je pričakal šok.

"Čudno je bilo, predvsem zelo čudno. Pêti dan je bil najhujši. Jokala sem, kot ne pomnim. Spominjam se, da sem sedela na kavču, z Jonatanom na prsih, od katerih se praktično ni premaknil, gledala humanitarni koncert Nine Pušlar za pomoč bolnikom z multiplo sklerozo in nisem mogla nehati jokati. Jure je sedel zraven, tako ali tako nemočen," zaupa igralka, ki ima prvi in najtežji mesec že za sabo.

"Nismo se še čisto ujeli, še posebno zato, ker Jonatan čez dan zelo malo spi, sploh pa ne sam. Spi, če ga nosiš okoli, če ga pustim, da bi spal sam, se zbudi čez par minut. Ampak vsekakor je lažje kot na začetku. Zdaj odštevam dneve do tretjega meseca, saj vsi, ki so rekli, da je samo prvi mesec težko, zdaj zagotavljajo, da so trije meseci pravzaprav ta magična meja," v smehu pove Maja, ki ponoči doji na tri ali štiri ure.

"Nisva se še zmenila za ritem, na začetku je bil ves čas na prsih, vendar sem bila že na tem, da se mi zmeša. Potem sem mu jaz poskušala vsiliti meni bolj prijazen ritem, pa se je njemu skoraj zmešalo. Mislim, da bova našla neko srednjo pot," razkrije Maja. Sicer pa sinko najbolj uživa v vožnji z vozičkom, obvezno po makadamu z velikimi luknjami. Navdušen pa je tudi nad avtomobilom.

"Če sem bila med nosečnostjo besna nad slabimi slo-venskimi cestami z luknjami na vsakih pet metrov in pisala pritožbe, sem zdaj izjemno vesela, da imamo nesposobna cestna podjetja. Ne vem, kaj je z otroki in tresenjem, ampak tudi jaz sem baje zaspala samo na starem pralnem stroju, ko je centrifuga delala na polno," obudi spomine Maja, ki ji največ pomeni, da je Jure doma z njima.

Materinska čustva se razvijajo počasi

Prišli pa so tudi dnevi, ko je bila sama in se ji po celem dnevu dojenja in nošenja po stanovanju ni uspelo niti umiti, ne jesti, ne piti. Takrat prizna, da se je počutila res obupano.

"Spominjam se dneva, ko je Jure končno prišel s sestankov, pričakala sem ga že na vratih, mu v naročje dala Jonatana in rekla: 'Tukaj imaš sina. Sit je, previt je, jaz dve uri ne obstajam.'" Najbolj bizarno pa je to, da sem šla potem v trgovino čez cesto in se kot norec kakšne pol ure sprehajala med policami, šla sem na bankomat in uživala, ker tako dolgo melje, v knjižnico, čeprav si nisem delala utvar, da bi si bilo smiselno sposoditi kakšno knjigo, ker je tako ali tako ne bi mogla prebrati. Na koncu sem obsedela na železniški postaji, dokler mi čas ni potekel," iskreno pove Maja, ki zdaj čisto drugače gleda na mate-rinstvo. Prizna, da je začetek izjemno težak.

"Zelo narobe je, ker je tako malo govora o tem. Vsi govorijo samo o blaženosti in vseh teh superlativnih občutkih. Tudi materinska čustva se razvijajo počasi. Počutila sem se krivo, ker nisem bila blažena takoj po roj-stvu. Tudi danes ne morem reči, da sem že blažena, da sem mama. Vesela sem, da ga imam, še posebno kadar spi. Ampak dolgo sem se počutila, da sem slaba mama, ker ne čutim te velike ljubezni, o kateri vsi govorijo. V resnici sem bila predvsem precej prazna, kar se občutkov tiče. No, danes vem, da se prava vez, tako kot vse močne stvari, gradi počasi in postopoma in da je malo mam, ki so srečne in blažene kar takoj. Okrog četrtega tedna, neki večer, ko je bila moja morala spet bolj proti dnu, se je kar naenkrat pomiril, srečen odstavil od dojke, pogledala sem ga in on se je prvič nasmehnil. No, takrat sem po dolgem času jokala spet od sreče," svojo iskreno pripoved zaključi Maja.

Barbara Majič

Novo na Metroplay: "Dezinformacije so povsod" | N1 podkast s Suzano Lovec