Pevka Maja Prašnikar se je pred kratkim vrnila s potovalne avanture po Filipinih, kjer je s fantom Klemnom preživela malo manj kot leto dni. Izkušnja, ki jo je opisala kot sanjsko, jo je spremenila za vedno in zdaj na življenje in odnose z bližnjimi gleda popolnoma drugače. Utrdila pa se je tudi njuna štiriletna ljubezenska zveza.
Kako bi opisali celotno izkušnjo?
Izkušnja mi je dala toliko novega, toliko lepega, da jo je res težko opisati z besedami. Tudi zato, ker sva se umaknila od povprečnega življenja turistov, če lahko temu tako rečem, in uživala pravo pristno in skromno filipinsko življenje. Še bolj pa sva vesela, da se nisva prenaglila kot večina zagrebenih zahodnjakov, ki na koncu skoraj vsi po vrsti obžalujejo svoje odločitve za kakršenkoli posel. Raziskovanje otočkov z najino 'mayo' čolnom, druženje z domačini, skratka, prečesala sva skoraj cel otok Palawan in bližnje otočke. Lahko rečem, da sem živela sanjsko življenje, vsak dan je bil skoraj popolnoma drugačen. Se pa še bolj zavedam, kaj vse imamo doma in kako zelo razvajeni smo v resnici. Moj pogled in dojemanje sveta, ljudi sta se še bolj spremenila in res sem neskončno hvaležna za to čudovito pustolovščino.
Do kakšnih spoznanj o sebi in drugih, ki so del vašega življenja, ste prišli?
Seveda te takšna izkušnja zagotovo zaznamuje. Name je vsekakor delovala zelo pozitivno, saj se še bolj zavedam, da ni nič samoumevno, hkrati pa je bila to tudi hrana za mojo dušo. Nekako sem bolj mirna in se prepuščam ter zaupam življenju. Vse je točno tako, kot mora biti. Nič nisem izgubila, sem pa ogromno pridobila. (smeh)
Se je bilo težko odločiti, spakirati kovčke in se podati na takšno pot, ko niste vedeli, kaj vas bo ob vrnitvi čakalo doma?
Ne. In moram reči, da sem kar ponosna nase, da sem zbrala toliko poguma in se podala na svojo pot. In ni mi žal niti enega samega trenutka, bi mi pa gotovo bilo, če tega ne bi storila. Želja po potovanjih se je še okrepila in Azija me je čisto zasvojila, tako da se gotovo še kdaj vrnem.
Že po nekajtedenskih počitnicah se človek ob vrnitvi v realnost ne znajde takoj. Ste tudi vi doživeli takšen šok?
Niti ne, se mi zdi, da sem zelo prilagodljiv človek, hitro se znajdem in 'udomačim', kamorkoli pač pridem. Imam pa srečo, da sva šla z letališča direktno v Bohinj, tako da sem morje zamenjala za jezero, vsakodnevno pitje svežih kokosov za tiste iz trgovine. Sem pa tudi vesela, da se lahko končno normalno oprham. (smeh)
Ste na Filipinih kaj spremljali dogajanje v Sloveniji ali ste se popolnoma odklopili?
Moram priznati, da bolj malo. Sem pa seveda bila vseskozi na zvezi z domačimi in mami mi je vsake toliko poročala o bolj ali manj pomembnih stvareh.
Kaj vas je ob vrnitvi domov najbolj presenetilo?
Hm, težko rečem. Mogoče to, kako zares čista je naša država. (smeh)
Na rajskih otokih ste bili povsem podvrženi lastni presoji in iznajdljivosti, luksuz zahodnega sveta ste pustili doma. Kaj ste na drugem koncu sveta najbolj pogrešali?
Kot sem že večkrat omenila, sem najbolj pogrešala pralni stroj. Zadnja dva meseca sva bila tudi brez vode iz pipe, tako nama je lastnik moral vsak dan pripeljati nov sod na pogled ne ravno čiste vode. Pranje perila na roke, prhanje oziroma polivanje z vedrom ... počasi se naveličaš.
Ste kakšno razvado od doma po desetmesečni 'izolaciji' opustili?
Ne.
Koliko se človek dejansko odvadi določenih rutin po toliko mesecih? Navsezadnje je bilo tam vajino prenočišče večkrat peščena plaža, glavno prevozno sredstvo pa čoln ...
To je res čisto drug svet in težko ga primerjam z življenjem tukaj. Prav zato menim, da bi moral vsak izkusiti tudi takšno drugačno življenje. Ampak zdaj sem doma in tudi tukaj je moje življenje potekalo oziroma poteka vse prej kot rutinsko.
Če bi morali med vsemi izkušnjami na Filpinih izbrati eno, ki se vas je najbolj dotaknila, katera bi bila?
Predvsem živalce (pujski, psi, krave, koze), privezane na metru štrika, po možnosti še brez sence. Priznam, večkrat sem zajokala ob pogledu na nemočne živali in odnos nekaterih Filipincev do njih. Grozno in zelo boleče.
Pravijo, da ni večje preizkušnje za zaljubljeni par, kot je dolgo potovanje v dvoje. Ste dobili potrditev vajine zveze ali sta doživela kakšno 'ljubezensko' oviro na vajini poti?
Glede na to, da sva bila skupaj 24 ur na dan vsak dan, sva seveda še bolj spoznala drug drugega, kaj si zares želiva, kako se vidiva v prihodnosti ... Seveda sva se kdaj tudi pošteno sprla, ker sva si v nekaterih stvareh le različna, ampak po skoraj štirih letih zveze mislim, da znava normalne težavice reševati sproti. Nič pretresljivega.
Kako se s Klemnom zdaj znajdeta spet v civilizaciji?
Odlično, čeprav se čisto zares še ne zavedava, da sva že doma. Je pa lepo videti družino, prijatelje po tako dolgem času, se sprehoditi po čisti Ljubljani, oprhati s toplo vodo ... Trenutno pokam od energije, tako da se veselim in maksimalno izkoristim vsak dan, ki ga prinaša moje življenje.