Čeprav Slovenci v teh mesecih nekako ne čutimo begunskega vala tako močno, kot smo ga ob začetku jeseni, se na grško-makedonski meji bije prava bitka za življenje. Tja se je pred dnevi s snemalcem podala tudi novinarka 24ur Maja Sodja, ki se je v Slovenijo vrnila z močnimi vtisi o tem, kaj v resnici preživljajo ljudje, ki jih Evropa brezčutno pušča na drugi strani meje.
S snemalcem sta teden dni krožila po največjih begunskih žariščih. Kakšna je bila vajina pot? Katera mesta in kraje sta obiskala?
Iz Ljubljane sva šla neposredno v grški Idomeni na grško-makedonsko mejo. To je ta hip največji begunski center na evropskih tleh, 15 tisoč beguncev in migrantov je tam. Z meje sva odpotovala proti pristanišču Pirej, ki je oddaljen dobrih 600 kilometrov. Tam imajo štiri nastanitvene centre v potniških terminalih. Od tri in štiri tisoč beguncev ter migrantov je tam, navadno ostanejo kak dan ali dva, čim prej se namreč želijo odpraviti proti Makedoniji. Tudi midva sva šla iz Pireja nazaj v Idomeni za še nekaj ur snemanja, potem pa od tam na tisoč kilometrov dolgo pot proti domu.
Mislim, da smo si doma v Sloveniji vsi ustvarili svoje mnenje na podlagi tega, kar preberemo, vidimo na televiziji. Nekako si mislimo, da smo na prizore na grško-makedonski meji pripravljeni. Koliko pa se resnica s televizije razlikuje od tiste, ki ste ji bila priča sami?
Prvič sem begunce in migrante snemala na italijanski Lampeduzi po tisti tragični nesreči, ko je v Sredozemskem morju umrlo 600 ljudi. Spomnim se skupine dečkov, starih od 13 do 19 let, ki so iz Eritreje sami prišli na Lampeduzo. Enega od njih sem vprašala, ali pogreša mamo. Rekel mi je, da jo pogreša vsak dan, da mama slabo vidi in da si želi, da bi ga še enkrat videla, preden umre. Ob takšnih zgodbah ne ostaneš ravnodušen. To je razlika med tistim, kar vidiš na televiziji, in tistim, kar doživljaš na terenu. Tudi zdaj v Idomeniju: ko si tam, vse vidiš, slišiš, vohaš. Doživljaš z vsemi čuti.
Izjava, ki mi je ob vašem prispevku ostala v mislih, je, da tam pravzaprav ni nikomur mar. Vemo, da begunci pri nas niso bili dobro informirani o tem, kaj se dogaja in kje so. Kako pa bi vi opisali odnos tamkajšnjih oblasti do beguncev?
Nikomur ni mar, je rekel eden od grških prostovoljcev. To je bilo v sredo, ko je grška vlada zaprosila za 480 milijonov evrov pomoči za begunce in migrante. Prostovoljci v Pireju so jezni na svojo vlado, ker jim ne pomaga. Ker v Pirej doslej ni prišel niti en predstavnik grške vlade, ob tem, da so Atene le 10 kilometrov stran. Jezni so, ker sami nosijo breme begunske krize. Hrane za begunce in migrante imajo toliko, kot je darujejo trgovine. Vode toliko, kot je prinesejo ljudje. Ena od prostovoljk mi je rekla, da bi begunci in migranti brez njih stradali.
Koliko prostovoljcev pa v Pireju na primer skrbi za tisoče beguncev?
Nihče ne ve, točno koliko. Tja hodijo vsak dan, tam so Rdeči križ, organizacija Otroški nasmeh pa več manjših humanitarnih društev. Ko sva bila v Pireju, so jim ravno delili kosilo. Pet ljudi je pripravljalo posodice s testeninami, zraven vsake so dali še plastenko vode. In to so potem razdelili približno tisoč beguncem in migrantom v tem potniškem terminalu.
Kakšno pomoč pa dobijo? Obleke, hrano ... Kakšni so njihovi 'paketi' pomoči?
Oblek je že zdavnaj zmanjkalo. Dobijo hrano, v plastičnih lončkih jim za večerjo skuhajo zelenjavno rižoto, morda enolončnico. Zraven jim dajo kos kruha. Tisti begunci in migranti, ki imajo denar, si hrano in pijačo kupujejo. Pollitrska plastenka vode stane pol evra, sendviči od dva do tri evre. To so zanje zelo visoke cene.
Videli smo, da so razmere slabe – ljudje kampirajo, kjer je le mogoče, na hrano čakajo tudi po štiri ure. Pogovarjali ste se z njimi – kakšno je njihovo razočaranje nad 'obljubljeno' Evropo?
Večina jih ne govori o razočaranju. Govorijo o tem, da bodo čakali, kolikor dolgo bo treba. Potem pa sem in tja komu popustijo živci, navadno so to starši z majhnimi otroki, ki jih je strah, ali bodo njihovi otroci preživeli, zdržali pot do cilja. Ti se sprašujejo, ali so te razmere v kampih vredne človeka.
Grčija je v tej krizi sama – slišali smo tudi popolnoma neprimerne izjave iz Evrope, da naj se Grčija 'žrtvuje' za Evropo in naj begunce obdrži. So Grki razočarani nad Evropo, Evropsko unijo, svojimi politiki ...?
Vedo, da sami ne bodo zmogli. Govorila sem s Sircem, ki je v Atene prišel pred štirimi leti. Vsak dan v Pirej pripelje vodo in medicinske pripomočke. Težko gleda svoje ljudi, ki bežijo. Njegova partnerica je Grkinja, povedala mi je, da Grki radi pomagajo, ker so nekoč sami bili begunci. Vsi prostovoljci pravijo, da bodo pomagali po najboljših močeh, kakor dolgo bo šlo. A kot je rekel eden od predstavnikov Rdečega križa: "Njih je preveč, nas pa premalo."
Ker tudi njihovi politiki niso niti enkrat obiskali Pireja, kajne?
Tako je.
Je njihova destinacija še vedno Nemčija? Pa vedo, kakšne so razmere in da Nemčija ni več tako naklonjena beguncem, kot je bila pred meseci?
Nemčija, Nemčija in še enkrat Nemčija. Številni med njimi imajo sorodnike, ki so že tam. V stikih so z njimi, iz Nemčije jim sporočajo, da živijo v nastanitvenih centrih, da se učijo nemškega jezika, da so na toplem. To si želijo tudi sami.
Kaj pa begunci, ki se vračajo? Ste morda zasledili kakšno zgodbo?
Samo enega fanta, ki mi je rekel, da bo šel nazaj v Sirijo, sem srečala. To je bilo v torek v Idomeniju. Oprtal si je nahrbtnik in mi pomahal, češ da odhaja na pot nazaj. V četrtek, ko sva prišla nazaj v Idomeni, je bil še vedno tam.
Na veliko se je govorilo, da so begunci večinoma mladi moški, kar je tudi pripomoglo k negativnemu odnosu do beguncev – pa je res tako? So res v večini mladi moški?
V Idomeniju je slaba polovica vseh beguncev in migrantov otrok. Po podatkih Zdravnikov brez meja je 70 odstotkov beguncev žensk in otrok.
Slišati je, da bodo brez azilov ostali tisti, ki so do njih upravičeni. Je zaslediti kaj nestrpnosti na račun ekonomskih migrantov, ki so v preteklih mesecih zasedli njihova mesta?
Napetost je čutiti med različnimi kulturami. Med Sirci, Iračani, Afganistanci, Kurdi ... In tudi na splošno med vsemi tam. Drug pred drugim skrivajo, ali še imajo denar, koliko dni zares čakajo na meji. Vsi so po skupinah. Manjših skupinah, ki se držijo in borijo vsaka zase.
Katera zgodba pa je vas najbolj pretresla?
Petmesečna dojenčica Lona. Bolna je. Po tistem, kar so mi starši vedeli povedati, sem sklepala, da ima pljučnico. Ko sem jo gledala, sem se vprašala, ali bo ta otrok preživel.
Kako pa poskrbite za to, da se vas takšni prizori in izpovedi ne dotaknejo preveč? V smislu, da naredite neko mejo, ki vas kljub groznosti situacije distancira od vsega?
To so zgodbe, ki ostanejo. Ki ne izginejo. Ki te postavijo na realna tla. Neskončno hvaležna sem za življenje, ki ga živim.
"Druge možnosti ni"
- In čeprav smo bili pred dnevi priča končni odločitvi, da je balkanska pot zdaj zaprta, Maja pravi, da ljudje med mejama o drugi možnosti, drugi poti v Evropo pravzaprav ne razmišljajo. Njihov cilj še vedno ostaja Nemčija, čeprav se je iz začetniške dobrodošlice zdaj spremenila v državo, ki že razmišlja o tem, kako bi se prevelikega števila beguncev rešila. "Ko sem jih spraševala o tem, ali razmišljajo o drugih možnostih, so mi odgovorili, da druge možnosti ni. Da bodo čakali," nam je povedala Maja in dodala, da jim že topla postelja v Nemčiji pomeni luksuz, na katerega se splača počakati.
Navdih za članek
- Pred dobrim mesecem dni se je v nedeljski informativni program 24ur umestila tudi rubrika 24ur Fokus, ki išče odgovore na vprašanja, ki si jih drugih ne upajo zastaviti. V omenjeni rubriki je poleg drugih poglobljenih prispevkov o različnih temah svoje mesto našel prispevek Maje Sodja o životarjenju na makedonski meji in navdahnil tudi naše tokratno raziskovanje o problematiki, ki je v zadnjih mesecih okupirala Evropo.