Pogovor z Majo Štamol Droljc, gurujko modnih pist in materinstva

Z njo sem hotela poklepetati o njenem zadnjem uspehu, o povabilu na modno revijo v Milano in o tem, kako je doživela zadnjih 11 let svoje modne kariere, a se je v dobri uri, ki sva jo preživeli v prvem nadstropju stare meščanske hiše, zgodilo veliko več. Pogovor o modi naju je namreč peljal do prvega šolskega dne njene pet let in pol stare hčerkice Žani, ta pa do njene izkušnje, ko je svojo srečo in ponos že dvakrat našla v osrčju Afrike, v državi Gvineja Bissauu.

Story: Čestitke za uspeh. Nam lahko na kratko pojasnite, kako je prišlo do sodelovanja?

Kreacije bom predstavila v okviru svetovne razstave Expo v Milanu, in sicer v slovenskem paviljonu. Organizator dogodka je Urad Republike Slovenije, Spirit in Mison. Na ta dan bodo poleg mojih kreacij predstavljene tudi poročne destinacije v Sloveniji.

Story: Torej gre za veliko priznanje oblikovalcu, poleg tega pa za priložnost, kjer lahko kupci z različnih področij pravzaprav pridejo v neposreden stik z vašim delom, kajne?

Vabila sem se iskreno razveselila, saj so sanje vsakega oblikovalca predstaviti svoje delo v eni od svetovnih prestolnic mode. Z revijo v Milanu so se mi uresničile dolgoletne sanje. Tja grem brez pričakovanj, nikoli pa ne veš, kaj vse se lahko zgodi.

Story: Sicer pa ste lani v svojem ateljeju praznovali deseto obletnico, kajne? V tem času se je zgodilo res veliko stvari - kam na lestvico uspehov bi umestili revijo v Milanu?

Zdi se mi, da sem v tem času prišla do neke 'zrelosti'. Do nekega zaupanja, ki nam ga je uspelo zgraditi v odnosu do ljudi, strank, medijev ... Blagovno znamko smo gradili od štiri do pet let, ko verjetno nismo vsak mesec zaslužili za plače. In ko sem po približno štirih letih možu rekla, da ne vem, ali v ateljeju zaslužimo dovolj, mi je rekel: "Glej, blagovna znamka se gradi toliko časa. Če ti v tem času ne bo uspelo zaslužiti dovolj, sta možnosti dve: ali ne znaš računati ali ne delaš dobro."

In potem se je začelo obračati v plus, nakar je prišla kriza. Ta nam na začetku pravzaprav ni škodila, se je pa kasneje začelo poznati pri osipu strank, pri tem, da so bile tudi tiste premožnejše stranke pri naročilih pazljivejše, bolj preudarne. Povabilo k sodelovanju je letos zame že drugo veliko priznanje. Prvo je bilo povabilo k sodelovanju na razstavi Moda v gibanju v Etnografskem muzeju v Ljubljani, kjer je moja kreacija razstavljena skupaj z najbolj znanimi imeni italijanske mode. 

Še štirje moji domači oblikovalski kolegi so zraven. Za vse pride pravi čas in res je, da v življenju nikoli ne delam nič na silo. Da vse poskušam narediti z nekim razumevanjem, da dobro delam, da sem korektna in poštena do ljudi. Konec koncev mora temu slediti neki rezultat in dejstvo je, da vsak sanja o tem, da bi svoje delo predstavil tudi zunaj.

Story: Torej so vaše poslovne sanje uspeh v tujini?

Lahko bi rekla, da sem svoje sanje dosegla v tem smislu, da lahko delam to, kar sem si želela delati. Ob moji veliki vztrajnosti, delavnosti, številnih ovirah na tej poti, pa je seveda vse skupaj nastalo tudi ob podpori moža, ker mi verjetno brez njega ne bi uspelo. Zdelo se mi je, da lahko naredim samostojen korak na tej svoji poti tudi zato, ker ga imam ob sebi. Ker sem vedela, da ne bom lačna in da bodo položnice plačane. Uspeh v tujini je pa relativen. Mi s svojim majhnim ateljejem - čeprav je videti velik - nismo dorasli velikim naročilom. Ne moremo imeti nekih serij, zagotovo pa bi lahko prodajali v trgovinah s konceptom in v kakšnih butičnih prodajalnah.

Story: Sicer pa boste zdaj predstavili obleke, ki so bile oblikovane samo za ta dogodek?

V večini gre za obleke, ki so bile narejene samo za ta dogodek, ena je bila predstavljena na poročnem sejmu v Ljubljani in ena na FW v Ljubljani, vendar bosta obe še malo dodelani. V principu želim pokazati raznovrstnost poročnih oblek - obleko za poroko na plaži, ali kratko koktajl obleko, ali res romantično obleko s čipko in tilom, ali pa čisto običajno večerno obleko.

Story: Včasih lahko slišimo, da je moda v Milanu drugačna kot v Parizu in ta drugačna od tiste v New Yorku. Glede na to, da je ta kolekcija narejena samo za to revijo v Milanu, bi lahko rekli, da je v vaših kreacijah tudi nekaj 'Milana'?

Zvesta sem svojemu stilu. To so moje prepoznavne, čiste, elegantne linije. Sicer se pri ustvarjanju večkrat zalotim, da ko imam neko osnovo že narejeno, poskušam še s kakšnimi različnimi idejami obleko še malo 'nakičuriti', ampak to nisem jaz. Ponavadi ostanejo res samo minimalizem in prečiščenost, kvalitetno krojenje in kvalitetna izdelava, ostalo pa odstranim.

Story: Koliko časa pa boste z ekipo ostali v Milanu?

Celotna ekipa bo ostala dva dni, jaz pa bom še malo podaljšala, ker se mi bo v soboto pridružil še mož, saj si bova še malo ogledala mesto, poleg tega pa bova ta čas izkoristila tudi za nakup materialov, ker jih ponavadi kupujem v Milanu.

Story: Punčki bosta tokrat ostali doma?

Ja, tokrat bosta doma, ja.

Story: Sicer pa se večkrat udeležita kakšnih modnih dogodkov, kajne?

Ja, obe sta že bili na moji modni reviji v Nami, prvo leto je bila sicer samo Žani, ker smo imeli tudi otroško kolekcijo, pri kateri je sodelovala. Občasno se z menoj udeležita tudi drugih javnih dogodkov. Presrečna sem, da ju imam, zato sem vesela, da sta z menoj, ne glede na to, da ju, tudi v povezavi z mojim delom, izpostavim. Pred kratkim sta pozirali za naslovnico junior priloge neke revije, za to imata občutek in veselje. Če tega ne bi imeli, se seveda v to ne bi spuščali, dokler pa je zanju to zabavno, naj bo.

Story: Seveda. Ampak zanimivo mi je bilo, kako slovenski estradniki govorijo o Žani in o Dilsi. Kot o malih zvezdicah našega medijskega prostora ...

Ja. (smeh) Žani je že od prihoda v Slovenijo del tega, ker je bila že prvi teden, ko je prišla, na naslovnici revije. Verjetno je bila ena od prvih, če ne celo prva temnopolta posvojenka v Sloveniji in je bilo to toliko bolj zanimivo in drugačno, nekoliko tudi zaradi mojega dela in moje medijske izpostavljenosti.

Story: Pa prideta kdaj z vami v atelje?

Ja, tudi, ampak sta še malce premajhni. Še vedno ju včasih zanese proti oblekam ... Sta pa vsekakor že lažje obvladljivi in jima pozornost z oblek preusmerim s kakšnim ročnim delom, s katerim ju zaposlim. Žani ima že kar veliko potrpežljivosti, tako da že veze, šiva, izdeluje volnene cofke ...

Story: Sicer pa se verjetno že navdušujeta nad modo, kajne?

Ja, zdi se mi, da že znata skombinirati neke stvari. Zvečer jima pustim, da najprej sami pobereta iz omare ven, kar bi radi zjutraj oblekli. Pa vidim, da jima že kar gre. Ampak kljub temu sta tako različna karakterja, da je težko posploševati. Dilsi je veliko bolj praktična, ona daje na prvo mesto udobje. Medtem ko je Žani že mala modna afnica. (smeh) Punčki sta, morata biti taki.

Story: Pa vas kdaj vprašata za kakšen modni nasvet?

Velikokrat. Vprašata na primer, ali sta v redu, ali sta v redu skombinirali, pa tudi obratno. Ko smo danes šli ven, sem se pogledala v ogledalu, ali sem v redu, in Žani mi je rekla: "Mami, lepa si, lepo si se oblekla." Opazita.

Story: Žani je sicer zdaj prvič prestopila šolski prag. Kakšna pa je bila njena kombinacija na prvi šolski dan? Tako zanjo kot za vas je bilo verjetno tudi to pomembno?

Pogovorili sva se o tem, kaj bo oblekla, in izbirali sva majčko, ki smo jo naredili mi, in krilce, ki ga je imela že od prej. Kupili sva copatke v slogu majčke, tako da je bila usklajena, kar je bilo za mamico pomembno. (smeh) Mož vedno pravi, da imam jaz več problemov z njunim oblačenjem kot otroci, kar je res, priznam. (smeh) Potrudili sva se, da bo lepa na prvi šolski dan, občutki in slikice ostanejo za vse življenje.

Story: Sicer je verjetno bil za vse zelo ganljiv dan, kajne?

Ja, res je. Dan je bil zelo ganljiv in lep in vsi smo jokali. Žani zdaj hodi v waldorfsko šolo, kjer je bil sprejem še posebej prisrčen. In sreča je bila tudi ta, da smo isti dan imeli tudi obisk iz Afrike, našega dobrega prijatelja, ki nam je tudi pomagal pri papirjih, tako da je tudi on te občutke delil z nami. Hkrati nam je pomagal, da smo na Facebooku napisali pismo Žanini mamici, ki sicer ni pismena in nima Facebooka, imajo pa nekaj otrok, ki so hčerke naših prijateljev in ji to posredujejo.

Story: Kako lepo. Še mene je ganilo. Kako pa ste se odločili za waldorfsko šolo?

Waldorfska šola je z nami še iz moževega prvega zakona, ker je njegova hči hodila v Ljubljani v to šolo. On je zrasel s to šolo, jaz pa sem vsako leto hodila tja izdelovat venčke in moji spomini na to so od nekdaj lepi. Celoten pristop in njihova pedagogika sta mi zelo blizu. Pa še njihova kreativnost mi je izredno všeč. Ko zdaj spremljam, kako se učijo, me res navdušuje.

Story: Prej pa sta bili z Dilsi skupaj v vrtcu, kajne? Potem jima verjetno tudi manjka ta stalnost druženja?

Zelo. Mislim, da jo predvsem Dilsi zelo pogreša, ker je sama v vrtcu. Čeprav ima hvala bogu isto učiteljico in sošolce kot lani. Ampak onidve sta blazni zaveznici in prijateljici, ki se seveda tudi spreta. Ampak zelo se imata radi in lepo ju je gledati.

Story: Res ju je lepo videti skupaj ...

Lepo se imamo. Z Afriko smo zelo povezani, tam je del naše družine, za katero skrbimo po svojih močeh, poleg tega smo ustanovili ustanovo Toka Toka Žani, ki pomaga pri razvoju šolstva v Afriki. Vsaj enkrat letno jih tudi obiščemo.

Story: Res? Se poznate in se družite?

Ja, seveda. Posvojitev je potekala neposredno prek mamic, brez posrednikov, agencij, sirotišnic. Šlo je izključno za zaupanje mamic, ki sta mi hčerkici zaupali, da zanju skrbim in ju vzgajam. S tem ju nista izgubili, saj se bosta tja zagotovo vračali tudi sami, iz ljubezni in spoštovanja do njih. Ne nazadnje ima Žani tam tudi enega pravega bratca in že dva polbratca.

Story: Posvojitev iz tuje države je zelo zakomplicirana, kajne?

Ja, postopek je zahteven in je tudi prav tako, saj bi v nasprotnem primeru lahko prišlo do zlorab. V tujini se s posvojitvami ukvarjajo agencije, predpogoj za posvojitev je, da izpolnjuješ zakon o posvojitvah države, od koder posvajaš. Pri nas agencij ni in se tega lotevamo na svojo roko. Imeli smo srečo, da v Ljubljani živi njun sorodnik, ki nam je pri tem pomagal. Mamica ni imela nobenega dvoma o posvojitvi in še vedno pravi, da je ponosna in vesela, da ima hčerko v Evropi. Do zdaj smo bili vsaj enkrat na leto tam, ampak brez deklic. Ker morata biti malo starejši, da bosta razumeli, kaj pomeni mamici, ki ju je rodila, kaj pomeni mamica, ki skrbi zanju, kaj je posvojitev ...

Story: Pa sprašujeta o Afriki, o tem, da bi jo kdaj obiskali?

Ja. Imata vse filmčke, vse slike, ki jih posnamemo, ko obiščemo Afriko. Pa mamice tudi. Jaz jima vedno shranim vse iz časopisov in vedno dam vsaki svojo izdajo. In oni vesta vse, kar se z njima dogaja, in nimata občutka, da sta otroka izgubili. Veliko ljudi me vpraša, kako bo, če se bosta hoteli vrniti. Nimam strahu, vzgajava ju z veliko ljubezni in tudi spoštovanja do svojih mamic. Živeli bosta tam, kjer bosta želeli, zagotovo pa bosta imeli radi nas in njih, saj ju tako vzgajamo, brez skrivnosti in zamer.

Story: Kako pa mislite, da vtisi o Afriki vplivajo nanju?

Starši Žaninih sošolcev mi pripovedujejo o tem, kakšen vpliv ima Žani na njih. Da jih zdaj doma otroci opozarjajo, da morajo varčevati z vodo in da ne smejo metati hrane, ker otroci rečejo, da tam, kjer je Žani doma, otroci nimajo kaj jesti. Vidim, da vse to, kar smo ji pripovedovali, prenaša na otroke, kar je zelo lepo sporočilo. V resnici se še ne zaveda točno, kako je tam, čeprav vidi svojo mamico, kako kuha v kotlu.

Zanimivo je, kako mi včasih reče: "Mami, ali bi ti šla z mano v trgovino. Veš kaj, jaz bi Odet izbrala eno oblekico, a mi jo boš pomagala izbrati?" In hoče svoji mamici izbrati obleko. In seveda greva in izbereva nekaj ter jih kaj pošljemo. Ob tem pa seveda tudi mora vedeti, da jo ima mamica rada in da je ni dala zato, ker je ne bi imela rada. Ve, da ne more skrbeti zanjo, ker so tam takšne razmere in ker ji mamica želi boljše možnosti za življenje, kot jih lahko ponudi ona.

Story: Meni se zdijo te kulturne razlike pravzaprav nepredstavljive. Verjetno sta se zdele tudi njima?

Ja, to smo videli pri Dilsi. Ko je prišla sem, je imela dve leti in pol. V svojem okolju je morala biti za to starost že precej samostojna. Sama je prala svoje gatke, ki so bile tudi eno od redkih oblačil, ki jih je imela. Ker je njena mamica praktično še otrok, saj je zanosila pri dvanajstih, je bila bolj njena tekmica, za hrano sta se skoraj vedno kregali. In tudi sama sem potrebovala nekaj časa, da sem to dojela. Ko sem namreč prinesla Dilsi igračke in čokolado, ji jih je vzela iz rok.

Takrat sem razumela, da je ona ravno tako otrok in da bi se ona prav tako igrala, ker se nikoli ni. Ko je Dilsi prišla v Slovenijo, ni bila navajena oblačenja. Bala se je prhe in še danes se prha skoraj s hladno vodo, topla jo peče. Jedla je z roko, lulala naokrog. Potem je opazovala nas in danes mi učiteljice v vrtcu pravijo, da najlepše od vseh je s priborom. Ko je bila prvi dan pri nas, je šla lulat ven, na travnik.

Potem pa mi je prišla nekaj razlagati, ampak je nismo nič razumeli, ker je govorila svoj plemenski jezik. Močno se je trudila z razlago, slekla hlačke, kar se je meni zdelo, da želi lulat, ona pa se je jezila: "Na, na!!" Šele nato sem dojela, da želi kakat in da želi kahlico. Slovenskega jezika se je naučila v treh mesecih, žal pa je svojega pozabila, zato nas v prihodnosti čaka ponovno učenje njunega jezika.

Napisala Kaja Milanič
Fotografije Kaja Milanič

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj