Maja Štamol Droljc (modna oblikovalka): Ko v srcu kraljujejo barve

Njeno pozorno oko ne pride do izraza le pri toplem sprejemu, ampak tudi v delu, ki ga opravlja s strastjo in odličnostjo. Odrasla je na kmetiji, se izobrazila na področju kemije, a ko je prvi dan v belem plašču stala v laboratoriju, je jokala in razmišljala, kako bo preživela. Nato so njena jadra spremila smer. Našla je svojo ljubezen. Pustila službo in sledila svojim modnim sanjam. Si ustvarila kariero, dom in družino. V njenem življenju in srcu kraljujejo barve, a pot do tja je bila vse prej kot lahka. Skozi spomine na preteklost smo se o izzivih sedanjosti in sanjah za prihodnost pogovarjali z Majo Štamol Droljc.

Zakaj umetna oploditev ne, posvojitev pa da?

Z možem sva se spoznala razmeroma pozno, ko sem imela 35 let. Po naravni poti najprej nisem mogla zanositi, ko nama je vendarle uspelo, pa sem imela spontani splav. Zdravniki so rekli, da sva zdrava in naj še poskušava. Dodatnih preiskav in posegov v telo nisem želela, saj sem menila, da se proti naravi nima smisla boriti. Če je tako hotela, je že tako prav. Poleg tega pa niti nisem imela tako velike želje po materinstvu, najina sreča je bila dovolj. Pobudnik za materinstvo je tako bil Stane, ki je izkušnjo starša že imel, želel pa je, da tudi jaz izkusim materinstvo. Pomislila sva na posvojitev, pisala na različne institucije v veliko držav in iz večine niti odgovora nisva dobila. V nekaterih nisva izpolnjevala pogojev njihovega zakona o posvojitvah. Splet okoliščin nas je pripeljal do Gvineje Bissau in takrat se je zgodba odvila po svoje in zelo hitro ...

Kako pogosto se vračate v Afriko in ali ste v stiku z mamicama obeh deklet?

Ob odhodu iz Gvineje Bissau ob prvi posvojitvi sva vedela, da se bomo tja vračali in z družino ohranjali stike. Zelo kmalu smo ustanovili Ustanovo Toka Toka Žani, ki pomaga pri razvoju šolstva in Pediatrični kliniki, in tudi iz tega razloga odhajamo tja vsaj na vsaki dve leti. Glavni problem je jezik, vendar nam pri tem pomaga prijatelj, ki je študiral v bivši Jugoslaviji in govori srbohrvaško. Velik problem je tudi nepismenost, v večjem delu države ni električne napeljave. Za zdaj komunikacija poteka predvsem prek fotografij in video posnetkov.

Katere lastnosti Afričanov bi koristile Slovencem?

Odprtost, preprostost, toplina in vedno nasmejan obraz.

Sta bili dekleti kdaj deležni opazk sovrstnikov ali drugih ljudi?

Žani je bila ena prvih temnopoltih posvojenih otrok pri nas, zato so bili ljudje predvsem navdušeni nad njo. Zgodilo se je, da je kak­šen otrok na ulici s prstom poskusil, ali se bo umazal. Najbolj posebna pa je bila zgodba iz vrtca. Tam je bil fantek, ki se Žani ni upal dotakniti, ker se je bal, da se bo njene barve nalezel. Pozneje, v šoli, se je nato pojavilo nekaj žaljivk, češ, ker si črna, si grda. Takrat je svojo nalogo odlično opravil takratni ravnatelj šole. Otroke je pozval k premisleku, zakaj je črna barva grda. Neki fantek je odgovoril, ker je grda tudi črna barvica in je zato v šoli ne smejo uporabljati. Učitelj ga je popravil: »Motiš se, črne barvice ne uporabljamo, ker bi bila grda, ampak ker je tako posebna in čudovita. Zato si jo prislužite šele v višjih razredih.«

Kako pa vas je materinstvo spremenilo kot žensko?

Čeprav sem včasih mislila, da je to stereotip, zdaj vidim, da ni – materinstvo te spremeni. Imaš skrb in obveznost do nekoga. Jaz še toliko večjo, ker sem odgovorna tudi mamicam svojih deklet, da ju vzgojim v po duši prijazni ženski. Ne glede na trud, ki sem ga dala v oblikovanje, da sem prišla do tu, kjer sem zdaj, je družina na prvem mestu. Ko tako danes dobim povabilo na kakšen modni dogodek, o katerem sem včasih le sanjala, ga marsikdaj tudi zavrnem in se odločim za čas z družino. Tja me vleče srce.

Kako se spomnite svojega prvega stika s svojo starejšo hčerko Žani?

Z možem sva se v Afriko odpravila na počit­nice in po informacije, zato nisva niti pričakovala, da jo bova videla že ob prvem obisku. Ko sva prišla pred hišo, kjer smo bili dogovorjeni, je prišla po ulici mimo gospa z dojenčkom v rokah. Pogledala sem jo in si rekla: »Kako je čudovita.« Nato se je izkazalo, da je to najina punčka. Ob prvem stiku se nama je nasmehnila in iztegnila ročico. Vedela sem, da je to to, bila je ljubezen na prvi pogled. Zajokala sem od sreče in vznemirjenja hkrati. Še danes zajokam vedno, ko se srečam z njunima mamicama. Njima se to zdi strašno zabavno in se mi samo smejeta. (smeh)

So se pojavili tudi kakšni komentarji ali opazke ljudi pred posvojitvijo?

To ne. Prej je kdo navrgel opazko, da mame v Afriki prodajajo otroke za denar, in da jih nato Evropejci kupimo, kar nikakor ne drži. Mami najinih deklet nista niti dobili niti zahtevali niti evra. Edini strošek so bili stroški prevajalca, odvetnika, sodnih taks, poti in bivanja tam v času urejanja dokumentacije.

Žani je prišla v Slovenijo kot dojenček, stara pol leta, Dilsi pa pri dveh letih in pol. Je bila med njima kakšna razlika v tem, kako sta se odzvali na okolje glede na leto prihoda?

Ker je bila Žani še dojenček, nima spomina za nazaj, slovenščina je bila njen prvi jezik, drugega ni poznala. Pri Dilsi pa je tako, da četudi nimam občutka, da se kaj spomni za nazaj, vidim, da ima stvari v podzavesti, in to prihaja na plan zdaj, ko je starejša. Ker se je rodila mamici, ki je bila pri 13 letih še sama otrok, ni znala ravnati z njo. Prav zato je Dilsi še danes zelo občutljiva, če kdo samo povzdigne glas. Sicer pa sta obe dekleti zelo srčni in od ljudi dobivam številne pohvale, kako empatični sta do vsega, kar ju obdaja. Tudi sama vedno poudarjam: »Ni pomembno, kakšne barve si, ampak kakšen je tvoj srček. Prijazni morata biti do ljudi in živali.« Ljudje pravijo, da nama morajo čestitati za vzgojo, kar je za naju kot starša velika pohvala, da očitno nekaj že delava prav. (smeh)

Letos bosta prvič v svojo rodno deželo šli tudi dekleti. Kaj pričakujete in ali vas je strah njunega odziva?

Letos smo začutili, da je čas, da prvič svojo deželo obiščeta tudi dekleti. To bo njuno prvo srečanje z Afriko in tamkajšnjo kulturo, kar zna biti velik šok zanju. Življenje tam je namreč povsem drugačno, medtem ko mislim, da stik z njunima mamama ne bo težava. O vsem se že odkrito in veliko pogovarjamo že od samega začetka. Zaradi odhoda v Afriko in za lažjo komunikacijo se bomo tudi vsi pred tem učili portugalskega jezika na poseben način v alfa stanju. Zanima nas, kako hitro bomo usvojili jezik, še posebej Dilsi, ki je do svojega tretjega leta ta jezik tudi govorila in razumela. Prav je, da spoznata svoje korenine. Morda bosta kdaj želeli nazaj. To bodo njune življenjske odločitve, odvisne od tega, kam ju bo vodilo srce.

Lani ste slavili abrahama in dejali, da se imate fajn in se počutite odlično. Se vam zdi, da so zdajšnja petdeseta nova trideseta?

Seveda se leta vizualno poznajo vsakemu, ki ne gre na lepotne popravke. Če bi primerjala svojo mami pri petdesetih, se mi je zdela že stara, jaz pa se pri teh letih še vedno počutim mladostno. Pred kratkim sem dobila lep kompliment fotografa Staneta Jerka, da mu je žal, ker ne dela več mode, sicer bi me vzel za model, saj žarim. No, sije notranja lepota, ki jo pridobiš z leti. Imam izkušnje in modrosti, ki jih pri 30 letih nisem imela. Zavedam se, kaj je pomembno, imam se rada, se spoštujem, in se kdaj tudi sama pocrkljam. Vsak dan si vzamem dve uri časa zase: ko se zbudim, pripravim dekleti za v šolo, nato grem na sprehod s psom, nakar se v miru uredim in se odpravim v službo. Prav to je največja prednost mojega zasebnega službovanja.

Radi imate starine, v svojem domu imate veliko tovrstnih kosov pohištva. Kateri je vaš najljubši kos pohištva in ali je tako tudi pri modi oz. moda katerega časa vam najbolj buri duhove?

Že od nekdaj imam rada starine in najverj­etneje ni naključje, da sem našla tudi takega moža. (smeh) Tudi on je namreč velik ljubitelj in zbiralec starin. Najino prejšnje, majhno stanovanje, je bilo v celoti zapolnjeno s starimi kosi, zdaj, ko sva v hiši, pa kombinirava staro in novo. Ljube so mi jedilna miza, skrinja, živopisane porcelanaste skodelice za kavo … Sicer pa ima vsak kos, ki sva ga uporabila pri opremi svojega doma, svojo zgodbo in je zato zame poseben. Pri tem niti ni pomembna vrednost posameznega predmeta, ampak zgodovina, ki jo nosi s seboj. Kar zadeva modo, mi je všeč mešanica različnih slogov. Zelo rada imam tradicionalne pristope, ročna dela, vezenje, motive. Detajli s sporočilom so mi pomembnejše kot obdobje samo.

Z možem sta praznovala okrogli jubilej, pa tudi sicer sta videti, kot da bi bila po vseh teh letih še vedno sveže zaljubljena. Kako bi opisali vajin odnos in kako ohranjata svežino v njem?

Spoznala sva se v zrelih letih, ko je bil on še v zakonu z nekdanjo ženo, a že od prvega dotika sva čutila, da sva si namenjena. Po treh mesecih sva se odločila za skupno bivanje in se je iz Ljubljane preselil k meni v Žalec. Pri njem najbolj cenim to, da je spoštljivo odigral svojo vlogo v prejšnjem odnosu. Merilo človeka je, kako se obnaša v situacijah, ki niso prijetne. Ko sem videla, kako je ravnal v času ločitve, sem si dejala: »Tudi če bi se midva kdaj razhajala, vem, da bi ravnal častno. Zdaj vem, kdo je.« Sicer pa se ne spomnim, da bi se kdaj sprla ali kričala drug na drugega. Skoraj vsak večer se v dnevni sobi usedeva in se ob kozarcu vina ter njegovi cigari pogovoriva, kako je minil dan. Spoštujeva se, podpirava in se imava preprosto rada.

Posebna so bila tudi darila ob poroki. Svate ste prosili, naj raje prinesejo kamne z različnih koncev sveta … Kako to in kje imajo zdaj mesto ti kamni?

Ker sva se s Stanetom spoznala v zrelih letih, sva osnovne stvari za življenje že imela. Tudi jaz sem kot človek nekoliko zahtevna, zato imajo ljudje malo 'rešpekta' pri izbiri daril. Iz tega razloga je nastala ideja, da nama gostje prinesejo kamne, ki morajo s seboj nositi tudi svojo zgodbo, ki so jo svatje napisali zraven. Od oznanila pa do najine poroke so se gostje čez poletje trudili iskanja kamnov za najino poroko in bili pri tem tudi zelo izvirni. Tako nama je Adi Smolar z ženo podaril kamen, poslikan z idrijsko čipko, prijatelj slikar ga je porisal s svojim motivom, dobila sva skulpture iz kamenja, nekateri so preprosto vzeli kamen s svojega dvorišča in nama tako podelili svojo energijo … Vsi ti kamni so zdaj del našega doma. Nekateri so del posebnega mozaika na vrtu, drugi so del temeljev naše hiše, tretji so razstavni eksponati, razporejeni tematsko. V kuhinji so tako kamni od babic in tet, da prinesejo vanjo energijo dobre stare kuhe, v spalnici so kamni kakšnih bolj razvratnih prijateljev. (smeh)

Simbolika vam veliko pomeni. Imate tudi kakšen amulet?

Imam broško v obliki angelčka, ki mi jo je podarila prijateljica Tjaša Kokalj in jo vedno nosim s seboj v denarnici. Bolj kot shranjevanje spominkov mi je sicer ljubo shranjevanje stvari, ki zaznamujejo posebno obdobje življenja, denimo pri najinih otrocih. Tako sem si z Žanino mamico izmenjala uhane, ki jih je nosila na eni od fotografij, ko je bila deklica še dojenček, Dilsi pa ima od mamice shranjena oblačila. Vse to dajem v škatlo spominov, za katero dekleti vesta, da jo imata, a jo bosta lahko odprli šele na kakšen pomemben dan, denimo ob 18. rojstnem dnevu ali na poroki. Takrat verjamem, da jima bodo ti predmeti pomenili veliko.

Koga bi oblekli, če bi lahko izbrali kogarkoli na svetu?

Oseba, ki bi jo oblekla, je nekdanja prva dama ZDA Michelle Obama. Deluje topla, srčna oseba. Pritegne me tudi zaradi barve kože in vedno je bila zelo lepo urejena, čeprav nima popolne postave. Ima afriško postavo s polnimi boki in zadnjico, kar mi je zelo všeč. Ko sem imela pred kratkim revijo v Washingtonu je morda le malo manjkalo, da bi se srečali. Pogosto namreč zahaja na tisto mesto in se rada udeležuje podobnih dogodkov, a je bila ravno tisti čas odsotna.

Svoja oblačila ste predstavili na omenjeni reviji v Washingtonu, na prestižnem dogodku Fashion Night Ignites, ki povezuje modo in diplomacijo. Je to povsem drug svet za oblikovalca in ali vas vleče v tujino?

Absolutno je to povsem druga dimenzija in velika odgovornost za oblikovalca. V Washingtonu se čuti okolje diplomacije in posledično so tudi oblačila tam precej formalna in konservativna, zato je bil zame velik izziv, ali bo moja kolekcija ustrezala njihovim pričakovanjem in željam. Revija je uspela v popolnosti in ta dogodek je bil pika na i in hkrati darilo za 15-letnico blagovne znamke, ki jo praznujem letos. Navezala sem veliko stikov, bom pa o morebitnih sodelovanjih še premislila. Amerika je dežela tisočerih možnosti, pa vendar zelo daleč. Morda bi me zanimala kaka pop up trgovina, sicer pa raje ustvarjam doma v Sloveniji za domači trg.

Neki mladenki iz revne afriške družine ste naredili tudi poročno obleko. Ste kdaj pomislili, kako bo, če boste delali poročni obleki za svoji hčeri? Bi bil to za vas najbolj poseben kos oblačila v vaši karieri?

Zagotovo bi se tega neizmerno veselila, to bi bili prav posebni občutki. Sicer pa me veseli, da medtem ko se Dilsi zanima bolj za glasbo, Žani kaže kreativnost. Zelo se zanima za ročna dela, njena interesna dejavnost je kvačkanje, izdeluje svoj nakit in ga tudi uspešno prodaja. Ko gleda risanke in ob tem kvačka ali plete, me spomni name v njenih letih. Če zavrtim čas naprej, bi si želela, da ko bom v pokoju, ona prevzame nasledstvo in oblikovni del pri moji blagovni znamki, jaz pa bi se takrat posvetila le oblikovanju nakita, za kar zdaj nimam dovolj časa, se pa pridno učim zlatarskih veščin. To je moja velika skrita želja, saj se mi zdi, da se v oblikovanju nakita ne bi bilo treba prilagajati nikomur in bi lahko izživela vso svojo kreativnost do konca svojih dni. 

Besedilo: Tjaša Platovsek // Fotografiji: Aleksandra Saša Prelesnik