Ob domači smrečici smo tik pred božičem ujeli družino Štamol Droljc, ki si v sicer napornem decembrskem tempu vzame več časa zase. Božič je pri njih umirjen, želje pa skromne. Obdarovanje in okraševanje doma pa imata prav poseben pomen, saj Maja in Stane skrbita za to, da njuni ljubki deklici Žani in Dilsi karseda najbolje vpijata dve kulturi in svet, ki ju obkroža.
Story: Bliža se božič, ki je bolj družinski praznik, pa me zanima, kako glasno je v hiši na ta dan? Ponavadi je to najljubši dan za otroke, kajne?
Božič je za nas čas, ko se umirimo in si vzamemo čas zase. Ne samo za otroke, tudi za nas starejše je to dan, na katerega se pripravljamo že dneve pred tem, saj pečemo piškote, razmišljamo o slavnostnem jedilniku, krasimo dom. Božični večer bomo tudi letos preživeli v krogu naše in prve moževe družine.
Story: Imate posebno tradicijo v tem času in kakšno 'težo' ima za vas božič?
Božič je lep družinski praznik, otroci ga doživljajo v pričakovanju Božička, za nas pa je predvsem priložnost za srečanje z razširjeno družino, pogovor in umiritev.
Story: Kaj pa darila? Sklepam, da deklici radi obdarujeta tudi otroke in svoji mamici v Gvineji Bissanu, kajne? Kaj ljubkega sta se spomnili letos?
Na božični večer se obdarujemo, vendar vsak dobi le eno darilo, že vnaprej določimo, kdo obdari koga in v kakšni vrednosti. Gre bolj za simbolična darila. Mamici iz Afrike sta v naših mislih vse leto, darila jima pošiljamo, ko gre kdo od naših prijateljev tja oz. greva midva. Pošiljanje po pošti je tvegano, večina pošiljk niti ne bi prišla do njiju. Vsako leto pa na drevesce obesimo steklenega angelčka, ki simbolično čuva tudi našo afriško družino.
Story: Z možem kot človekoljuba torej skrbita za dobrobit otrok v Gvineji Bissanu, od koder prihajata vajini deklici, zato verjamem, da ste tudi med prazniki zelo aktivni v društvu Toka Toka Žani, kajne?
Toka Toka Žani deluje in zbira tako materialna kot finančna sredstva vse leto. Kontejner pošljemo enkrat letno, saj to zahteva veliko organizacije, dela in denarja.
Story: Kaj pravzaprav pomeni Toka Toka Žani in od kod ideja za to? Verjamem, da je bila sprva navdih prav Žani.
Ustanova je nastala s pomočjo naših prijateljev kmalu po posvojitvi Žani. Razmere za šolanje v Gvineji Bissanu so res slabe, to pa je bil glavni razlog: pomagati pri izobraževanju tamkajšnjim otrokom. To je ena od najrevnejših držav na svetu, več kot 60 odstotkov ljudi je nepismenih, v celotni državi ni električne napeljave ... Pošteno se nama je zdelo, da jim pomagamo vsaj do znanja branja in pisanja, sicer pa spoštujemo njihov način življenja in ob obiskih spreminjamo zgolj sebe, ne njih.
Story: Kako se lahko drugi vključimo in pomagamo afriškim otrokom na podeželju v kraju Jugudul?
Kot sem že omenila, vse leto zbiramo finančna sredstva in materialne dobrine: oblačila, igrače, šolske potrebščine. V preteklosti smo poslali tudi sončno celico, šolske klopi, ki so bile zamenjane v slovenskih šolah, Tosamin sanitetni material za otroško bolnišnico ...
Story: Menda je bilo navajanje mlajše hčerke Dilsi na naše običaje na začetku kar velik zalogaj. Kako pa je zdaj in kako razume življenje vrstnikov v Afriki?
Dilsi je bila ob prihodu v Slovenijo stara dve leti in pol, kar pomeni, da je že osvojila način življenja v Afriki, govorila svoj jezik, prala svoje 'gatke' in bila na splošno precej samostojna za svojo starost v primerjavi s slovenskimi otroki. Hkrati pa je jedla z rokami, ni bila vajena oblačenja, umivanja ... To sva z možem pričakovala in se na to tudi kar se da pripravila. V tistem času sem res zmanjšala obseg dela in se ukvarjala z njo. Dobro se je izšlo in danes smo veseli, da se je tako lepo navadila na tukajšnje razmere in sta z Žani postali res pravi sestrici in prijateljici. Razumevanje Afrike je bolj otroško, njune predstave o tamkajšnjem življenju so nastale bolj iz najinega pripovedovanja in filmov, ki jih posnamemo ob obiskih. Nista pa se še vrnili v Gvinejo Bissao, skupne počitnice in obisk mamic načrtujemo, ko bosta stari okoli deset let.
Story: V kakšni deklici sta zrasli Žani in Dilsi, ko ju opazujete?
Sta izjemno različni, ampak res povezani. Žani je precej občutljiva dušica, ki je hitro prizadeta, Dilsi je nežna deklica, njen objem pristen, sicer pa je zelo odločna in samosvoja, vztrajna in nepopustljiva. Mislim, da ji bo šlo v življenju lažje kot Žani.
Story: Sicer mi je na uho prišlo, da sta izjemno skrbna starša, ki sta kljub uspešnim karieram vedno doma za skupno kosilo. Bi rekla, da vama to uspeva, ker sta tako dobro organizirana?
Za deklici poskušava skrbeti sama, zato nimava varušk, občasno, ko je res kriza vijuganja med službenimi obveznostmi, nama na pomoč priskočijo dobri prijatelji, sorodniki, v zadnjem času tudi Stanetova 85-letna mami, njuna babi torej, saj sta že malo večji in ju obvlada. Z njo zelo uživata. Vsak dan doma skuhamo kosilo in se trudimo, da ga skupaj tudi pojemo. S Stanetom nimava delitve dela, oba delava vse, kuha tisti, ki je prej doma.
Story: Vem, da smo vsi radi optimisti in pozitivni, ampak ali pride kdaj trenutek, ko gre vse narobe in se je treba resetirati? Kje je vaš 'gumb' za pomoč in kako se umirite v stresnih situacijah?
Ja, seveda pridejo situacije, ko je vsega preveč. Tudi naša družina ni izjema, tudi pri nas kdaj povzdignemo glas. Sicer pa oba skrbiva za rekreacijo, Stane gre skoraj vsak dan na bližnji hrib Bukovico, jaz imam pilates, hojo, enkrat na teden trenerja pa tudi Bukovico. Vsaj enkrat na teden se na hrib povzpnemo vsi skupaj, saj skrbiva, da se tudi deklici gibata. S telesno aktivnostjo gre, se mi zdi, obvladovanje stresa malo lažje.
Story: Z možem veliko skrbita za druge, kdo pa 'pocrklja' vaju?
Ko sva bila še brez otrok, je bilo življenje povsem drugačno. Kljub veliki zaposlenosti sva imela zase in za naju dovolj časa. Zdaj si morava to izboriti in tudi si. Na dva ali tri mesece si vzameva vikend zase, za obisk kakšnega večjega mesta, kjer ob izložbah tudi jaz polnim baterije, kofetkava, se sprehajava. Skorajda ni večera, da se ne bi usedla za mizo v kuhinji, poklepetala o dnevu, spila kozarca vina ... To je najin čas ob koncu dneva, preden zaspiva z roko v roki - vsak večer, 12 let!
Story: Sicer pa je vam, Maja, modno oblikovanje več kot zgolj poklic, je vaša ljubezen. To ljubezen bo kmalu občutila tudi nevesta, ki živi na drugi celini, kajne? Za kakšno zgodbo gre?
Za ta poklic sem bila poklicana. Žal tega niso v pravem času dojeli moji starši, ki so bili prepričani, da je zame kemija najboljša izbira. Vztrajnost, volja, veliko odrekanja, delo in malo sreče so me pripeljali, da imam blagovno znamko oblačil, da svojo delo širim v tujino in da moje oblikovanje posega tudi na druga področja, ne samo oblačila. Sodelujem s Kopitarno, učim se zlatarskih veščin, in ko bi le dan imel več ur, da bi zmogla vse, kar imam v glavi. Zagotovo pa sem prepričana, da nikoli ne bom klasična upokojenka, z leti mi v glavi še bolj roji! Še pred novim letom bomo začeli kreirati poročno kreacijo za hčerko naših prijateljev v Gvineji Bissauu. Zame je to pravi izziv. Mislim pa, da se bom odzvala tudi povabilu na poroko in vse spremljala iz prve vrste. Že zaradi Žani in Dilsi moram vedeti, kako poteka tradicionalna afriška poroka.
Story: Torej se z družino še niste odpravili v Gvinejo Bissano?
Obe deklici o svoji domovini in bioloških starših vesta vse, kar veva midva. Od odhoda od tam do danes nastaja škatla spominov, predmetov, oblačil, ki ju bosta spominjali na njuno pot. Zelo sem vesela, da imam za Žani spravljene uhane njene mamice, ki mi jih je podarila ob odhodu, Dilsi ima svojo afriško oblekico, svoje plastične japonke. Zanju skrbiva z največ ljubezni, ki jo premoreva, a želiva, da imata lep odnos tudi do družine v Afriki. Kljub vsemu pa bo zanju prvo srečanje z domovino in družino šok, zato se mora zgoditi, ko bova ocenila, da sta na to pripravljeni.
Story: Glede na večkulturnost v vašem toplem domu me zanima, ali vključujete v božično pojedino tudi kakšne afriške specialitete?
Edina stvar, ki je res še ne poznamo prav dobro, je njihova hrana. Slastni so mango in indijski oreščki, kar pritovorimo z najinih obiskov, drugega pa se bomo še naučili.
Story: Za konec mi povejte še, za kaj ste kot družina najbolj hvaležni in kaj si želite v novem letu?
Šteje le zdravje, za kar smo izjemno hvaležni, in to je tudi edina stvar, ki si jo želimo v letu, ki prihaja. Vse drugo imamo, zagotovo česa še preveč!
Napisala Manja Stević
Fotografije Primož Predalič
