Kritičarka in kulturna novinarka časopisa Dnevnik, ki je na kritiškem področju aktivna od leta 2012, je letošnja dobitnica nagrade za obetavnega mladega literarnega kritika ali kritičarko.
Pisanje dobrih kritik je zanjo svojevrstno spreminjanje sveta na bolje.
Ste letošnja dobitnica Stritarjeve nagrade, ki jo Društvo slovenskih pisateljev podeli mlademu in obetavnemu kritiškemu peresu. Kako pomembna je nagrada za mlado kritičarko?
Zagotovo je dokaz, da te nekdo vendarle bere, in spodbuda za nadaljnje delo, sploh v družbi, v kateri je kritika tako nezaželen žanr. Poleg tega nagrada pomaga kritikom pri podaljševanju statusa samozaposlenih v kulturi, kar je za mladega avtorja še toliko bolj pomembno.
Kaj vas je pritegnilo k pisanju kritik?
Intenzivna vera v moč knjige, da spreminja družbo, hkrati pa – vsaj za zdaj – odsotnost želje po pisateljevanju. Začelo se je z raziskovalnimi nalogami iz književnosti v srednji šoli in nikoli končalo.
Vaše kritiško delo odlikuje široko poznavanje domače in tuje literature. Kdaj ste se navdušili nad branjem?
Že v otroštvu. Na eni strani je bila tu spodbuda mame, ki prav tako rada bere, na drugi dejstvo, da sem bila sramežljiv in posledično malo osamljen otrok, ki se ni igral na igrišču, ampak v knjižnici.
Izjavili ste, da je pisanje dobrih kritik za vas svojevrstno spreminjanje sveta na bolje. Kako lahko s kritikami spreminjate svet na bolje?
V najširšem smislu imam v mislih izganjanje prakse nerazmišljanja, denimo z opozarjanjem na nereflektirano pisanje o družbenih manjšinah. V bolj intimnem smislu pa skrb, da bo nekdo preživel večer v družbi dobre, in ne slabe knjige.
Ima kritika vpliv na kupovanje in izposojo knjig?
Minimalnega. Raziskave kažejo, da več kot 40 odstotkov Slovencev minulo leto ni prebralo niti ene knjige – nekaj več vpliva na njihovo izbiro imajo literarne nagrade.
Koliko drznosti in duhovitosti si lahko privoščite pri pisanju kritik?
Odvisno od medija, a uredniki so mojim slogovnim akrobacijam povečini naklonjeni. V poplavi mnenj si kritika, ki hoče biti slišana, ne more dovoliti, da je dolgočasna ali polovičarska.
Kritike objavljate v Dnevniku, Literaturi in Dialogih. Imajo mladi kritiki v našem medijskem prostoru dovolj priložnosti za objavo?
Kljub krčenju prostora za kritiko v tradicionalnih medijih se vse več dobrih mladih kritiških imen pojavlja na spletnih portalih, kot je ludliteratura.si. Priložnosti je dovolj, bolj me skrbi umanjkanje mentoriranja.
So v Sloveniji literarne kritičarke bolj cenjene kot pisateljice?
To bi lahko hitro napak sklepali ob pogledu na seznam Stritarjevih nagrajencev, ki je – v nasprotju s seznamom dobitnikov kresnika – prej seznam nagrajenk. Gre le za posledico dejstva, da pri večinoma slabo plačanemu kritiškemu delu vztraja več žensk kot moških.
Koliko knjig preberete na leto?
Minimum za resno delo je vsaj ena knjiga na teden, omejuje ga moj reden angažma v kulturni redakciji Dnevnika. V času pred literarnimi festivali več, na počitnicah še več.
Katera knjiga vas je nazadnje navdušila?
Izjemno profilirani slovenski prvenci: roman Rok trajanja Gašperja Kralja, kratke zgodbe Razvezani Ane Schnabl in pesniška zbirka Tatar Jerneja Županiča.<
Besedilo: Danaja Lorenčič
Fotografija: Luka Cjuha, Dnevnik
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
