Naši zimski junaki, ki so v letošnji sezoni s svojimi odličnimi rezultati in številnimi zmagami povzročili pravo evforijo med ljubitelji športa, so si končno lahko privoščili zaslužen počitek. Med njimi je tudi 28-letna smučarska skakalka Maja Vtič, ki je v svetovnem pokalu končala na tretjem mestu, v Ljubnem pa s prvim mestom poskrbela za veselje slovenskih navijačev, a se je namesto v tropske kraje po končani sezoni najprej odpravila ... na fakulteto.
Story: Čestitke za odlične rezultate v letošnji sezoni. Kateri v pestri zbirki dosežkov pa je bil najslajši?
Zagotovo zmaga na Ljubnem! Na domačih tekmah je pritisk res ogromen in do zdaj nas je od stopničk ločilo le malo sreče. Tudi letos sem si po tihem želela, da bi bila med najboljšimi, vendar zmage nisem pričakovala. Verjela sem, da bom enkrat zmagala, da se mi bo izšlo, a si nisem mislila, da na prav domači tekmi. Občutki ob zmagoslavju so bili zato neopisljivi.
Story: Se še spomnite, kakšni so bili vaši skakalni začetki?
Seveda, začela sem pri 10 letih v manjšem klubu, kjer je treniral tudi moj brat. Redno sem ga spremljala na treningih in se v skokih želela preizkusiti tudi sama. V osnovni šoli sem bila do osmega razreda zelo aktivna v vseh športih, kot sta rokomet in atletika, v srednji šoli pa sem se osredotočila le na skoke. V tistem času smo tudi z družino pogosto spremljali slovenske skakalce po televiziji, v največji meri pa je name vplival prav brat. Tudi sicer smo zelo športna družina in takrat smo pesti stiskali za Primoža Peterko. Še zdaj spremljam večino športov, če mi to dopušča čas. Izmed poletnih športov predvsem tenis, nogometa pa ne. No, z izjemo večjih tekmovanj. Pozimi tudi skakalke med tekmovanji pogledamo vse tekme, kjer nastopajo Slovenci, če nam le ostane kaj časa.
Story: Kako pa je bilo ob letošnjem prazniku v Planici opazovati fante, ki so se preizkusili na letalnici bratov Gorišek?
Fino, saj vedno dosegajo super rezultate. V Planici so vedno deležni tudi odličnega vzdušja, ki si ga vsak skakalec želi nekoč doživeti. Ob letošnji podelitvi v dolini pod Poncami sem to okusila tudi sama in počutila sem se odlično. Tudi Ljubno je vsako leto bolj obiskano, kar mi je resnično v veselje.
Story: Ali ste ob gledanju skakalcev pod skakalnico kdaj tudi živčni?
Ah ne, le kadar skačejo Slovenci, stiskam pesti za čim daljši in boljši skok. Toliko časa sem že v tem športu, da vem, da se prav zaradi varnosti in odličnih treningov ne bo zgodilo nič slabega.
Story: V zadnjem času so čedalje pogostejša ugibanja, kdaj bodo velikanko prepustili tudi dekletom. Kaj pa vi mislite o tem?
Ne vem, kaj bi rekla, saj nisem prepričana, kdaj nam bodo to dovolili. Verjetno takrat, ko jih bomo prepričale, da smo dovolj dobro pripravljene za letalnico. Dekleta se moramo vedno znova dokazovati, da znamo varno in dobro skakati.
Story: V vseh športih obstaja nekakšna razlika med spoloma. Kako pa vi vidite razliko med skakalkami in skakalci? Se o tem pogovarjate tudi z drugimi dekleti?
Seveda pogovor nanese tudi na to. Kaj vse moramo še narediti, da se bomo lahko približale moškim skokom. Zavedamo se, da nismo enakopravne in verjetno še nekaj časa ne bomo. Me na primer nimamo na voljo fizioterapevta prav na vsaki tekmi, v večini pa si tudi kar same pripravljamo smuči, da o zaposlitvi in zaslužku sploh ne govorimo. Morda bi se napredek lahko ustvaril z rezultati, vendar tudi to ne zagotavlja boljše prihodnosti. Ne vem, kaj je potrebno. Marsikatera reprezentanca ima za punce iste pogoje kot za fante, večina deklet je tudi zaposlenih. To ti zagotavlja varnost, sproščenost in pomirjenost ter posledično boljše skoke.
Story: Športni karieri bi sev lažje posvetili, če bi nehali študirati. Zakaj se za to nikoli niste odločili?
Na žalost ženski skoki ne prinašajo primernega zaslužka, zato bom po končani karieri potrebovala nekaj, od česar bom živela. Večina punc se je prav tako odločila za to.
Story: So k temu pripomogle tudi vrednote, ki so vam jih privzgojili starši?
Vedno so me spodbujali v vseh plateh mojega življenja in zdaj vem, da bom nekoč potrebovala še nekaj drugega kot šport. Nekaj bo treba delati, iz nič ni nič! (smeh) Že od malega sem bila navajena nekaj narediti, če sem želela kaj dobiti.
Story: Treningi so naporni pa tudi študij zahteva veliko pozornosti. Kako vam uspe združevati oboje?
Sem študentka razrednega pouka na pedagoški fakulteti, zdaj pa moram le še dokončati diplomo. Ves ta čas sem morala biti zelo organizirana, za druge stvari mi namreč ni ostalo dosti časa. Zaradi obvezne prisotnosti na predavanjih so bili moji dnevi razpeti med šolskimi predavalnicami in treningi. Včasih se še sama sprašujem, kako mi je vse skupaj uspelo. (smeh) Vendar je očitno mogoče, veliko obveznosti sem poskusila dokončati pred sezono, nekaj pa tudi po končanih tekmovanjih. Veliko stvari sem opravila v času poškodbe, saj sem bila več kot eno sezono poškodovana. Priden moraš biti!
Story: Ste imeli morda zaradi statusa športnice med študijem določene privilegije?
No, niti ne. Bila sem namreč prvi primer na naši fakulteti, ki je tako pogosto izostal od predavanj. Dovolili so mi, da sem zamenjala skupine, pozneje, ko pa smo se dekleta bolj uveljavila, so me tudi profesorji spremljali na malih zaslonih in navijali zame. Zdaj se lažje dogovarjam glede opravljanja ustnih in pisnih izpitov, drugega popuščanja ni, saj zame veljajo enaka pravila pri pridobivanju ocen kot za druge študente.
Story: Zakaj pa ste se odločili prav za študij razrednega pouka?
Že od malega sem govorila, da bom učiteljica. Zanimala me je tudi fizioterapija, vendar se mi je zdelo, da bom še težje usklajevala obveznosti. Zelo rada imam otroke in kar se da veliko časa izkoristim za druženje z dve leti in pol staro nečakinjo. Navadno se, ko mi čas dopušča, odpravim domov in obiščem nečakinjo, da me ne pozabi. Moram reči, da mi gre kar dobro, ker me še ni. (smeh)
Story: Prosti čas pa verjetno izkoristite tudi še kako drugače.
Seveda, obiščem prijateljice s fakultete, ki so mi v vsem tem času zelo pomagale. Na tekmah pa ga izkoristim za branje knjig, gledanje filmov, rada pa obiščem tudi savno.
Story: Pa ostane še kaj prostora tudi za boljšo polovico?
Seveda, saj nekatere kljub pestremu urniku najdejo čas za partnerja. Se da! Je pa res, da sama ne vem, kje bi našla čas še zanj. Imam čas le za fakulteto in trening, to pa ne pomeni, da ni mogoče. Lažje je, če si z nekom že od začetka, saj ga že takrat integriraš v svoj urnik, kariero.
Napisala Nika Arsovski
Fotografije Goran Antley
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del
