Modna oblikovalka Jerneja P. Zhembrovskyy Musič ima veliko oporo v svoji mami Duši, ki ji je pokazala prave smernice v življenju in jo naučila, kje so tiste meje, ki jih kot otrok ni smela prečkati. Meje, ki so jo danes oblikovale v trdno in uspešno žensko, ki sledi svojim ciljem.
Story: Jerneja, kako bi opisali svojo mamo?
Zelo močna ženska, odločna, pravična, zelo zelo odgovorna, energična, sila zabavna, stroga, a hkrati mila. Pravi dvojček, njeno rojstno znamenje (smeh). In prava novinarka - iz najmanjšega dogodka zna narediti zgodbo. Morala bi biti pisateljica.
Story: Kakšna je bila vaša mama, ko ste bili mlajši, in kakšne zglede vam je dala za popotnico v življenju?
Vse zgoraj napisano drži že od nekdaj. Veliko je prenesla tudi name, res pa je, da se mi zdi, da sem jaz precej bolj mila in manj stroga (smeh). Morda na trenutke še vedno malo naivna. Sicer pa mi je dala ogromno izkušenj skozi lepe skupne trenutke, ki sva jih imeli. Skupaj sva prepotovali svet, prehodili prestolnice, obiskali mnogo muzejev in galerij ... in še vedno sem popotnica, obožujem potovanja. Zanimivo je tudi, da je vedno spodbujala mojo ustvarjalnost, prav tako tudi moja nona in varuška Olga. Vem, da sem nekoč, ko sem bila nekaj uric po šoli sama doma in sem čakala, da me oči odpelje na baletni trening, z okna snela zavese in naredila baletni kostum. Pa ni bilo čisto nič narobe (smeh).
Story: Katero obdobje odraščanja vam je bilo najtežje in v katerem obdobju ste bili največja upornica?
Veste, da mi zares prav nikoli ni bilo težko. In nikoli nisem rekla, da si želim odrasti, da bi lahko počela to in ono. Res sem imela lepo otroštvo in najstniška leta, ne bi jih zamenjala.
Story: Je bila mama kdaj stroga? Kaj vam je prepovedovala?
Stroga je bila vedno, precej jasno mi je bilo, kaj lahko počnem in česa ne, kje je meja, ki je ne smem prečkati. To je zelo dobro začrtala in želim si, da bi mi pri mojih otrocih uspelo enako. Hkrati pa, kot že rečeno, sem vedela, da lahko snamem zavese in naredim kostum - res pa sem jo slišala, da je omenila, da nujno potrebujemo nove zavese, tako da sem pravzaprav le pospešila nakup (smeh). Vedno mi je popolnoma zaupala in zaradi tega, pa čeprav sem počela tudi kakšne neumnosti, kdo pa jih ne, sem vedno ostala karseda odgovorna. Zelo bi mi bilo hudo, če bi izkoristila to njeno zaupanje.
Story: Kako je vaša mama premagovala najstniške težave z vami? In kako vas je vzgajala?
Mislim, da jih ni imela prav veliko. Sploh pa sem pri 17 že odšla v tujino in takrat sem že bila dovolj zrela in resna. Verjetno je bil ključ v ravno pravi meri strogosti, hkrati pa popolnem zaupanju.
Story: Se morda spomnite kakšnega zanimivega trenutka z mamo?
Res jih je veliko in dogajajo se še vedno, na tedenski ravni. Je pa morda eden bolj zabavnih ta, ko sva šli neki petek skupaj v Staro Ljubljano, mislim, da sem imela 15 let. No, končalo se je tako, da je mami na polno zažurala in bila zvezda večera (smeh).
Story: Se spomnite zanimive zgodbe iz otroštva, ki se vam je vsidrala v spomin?
Veliko bi se jih našlo. Se pa spomnim, da sem bila vedno nora na rdečo šminko in rdeče nohte, ker je bil to nekako zaščitni znak moje mami. Ampak, seveda, bilo bi čudno, če bi hodila takšna okoli po Sloveniji. Sem pa zato taka pri petih letih hodila naokoli po Londonu (smeh). Nekateri so gledali malo presenečeno, drugi sploh niso opazili, govorimo le o Londonu. In tako imam še zdaj nekaj lepih fotografij iz londonskega živalskega parka z rdečo šminko. Tudi danes, ko sem odrasla, lahko rečem, da je carica, ker je mi je to pustila. In še danes imam zelo rada rdečo šminko, rdeči nohti pa so pravzaprav tudi kar moj zaščitni znak.
Story: Pri katerih življenjskih preizkušnjah vam je mama najbolj stala ob strani in za kaj ste ji hvaležni, da ste se lahko naslonili na njeno oporo?
Mami mi vedno brezpogojno stoji ob strani. Tudi če misli, da ne delam čisto prav. Sicer mi to seveda jasno pove, vendar vseeno je na koncu vedno z menoj in na moji strani. In verjamem, da je tako tudi prav. Sama želim biti enaka - tako pri svojih bližnjih in prijateljih kot nekoč pri svojih otrocih.
Story: Koliko njenih nasvetov danes upoštevate in koliko daste na njeno mnenje?
Veliko dam na njeno mnenje. Vendar na koncu vedno naredim tako, kot čutim in sama mislim, da je prav. Pa tudi, če se na koncu izkaže za napačno. To je moj proces učenja skozi šolo, ki jo piše življenje, in prav je, da so nekatere odločitve tudi napačne. Izkušnje, ki jih ob tem pridobivaš, so neprecenljive - ne more ti jih dati noben študij. Žal ali pa raje na srečo je tako.
Besedilo: MIMA // Fotografije: Tibor Golob / Creative Team
