Manca Izmajlova, pevka z žametnim glasom na odru občuti veliko zadovoljstvo, vseeno pa je najbolj srečna, ko ve, da se imajo njeni bližnji lepo. Sreča se skriva v najpreprostejših trenutkih, na primer takrat, ko kuha večerjo in otroka delata 'kraval', mož pa gleda televizijo.
Story: Ste v prvi vrsti pevka ali mama? Kakšno je življenje med dvema poloma?
Večna razdvojenost in občutek slabe vesti. Če hočeš biti v nečem dober, zahteva to ogromno časa in energije. Poleg tega so tu novi projekti, načrtovanje vnaprej, ki je v svobodnem poklicu nujno. V bistvu se sploh ne znaš izklopiti. Otroci pa potrebujejo veliko pozornosti. Velikokrat delaš zvečer, ponoči, ob koncih tedna, praznikih. Na srečo jima najini starši dajejo toliko ljubezni, da naju ne pogrešata preveč. Ko pa sem s hčerkama, poskušam biti res stoodstotno.
Story: Kakšno je pravzaprav življenje družine, ki je povsem predana glasbi?
Kaotično. Zabavno, veselo! Imamo se zelo radi. Vse je zelo spontano. Veliko se pogovarjamo, radi kam gremo. Sedemletna Izabela gre že na kakšen nastop z mano, celo enkrat je že zapela z mano na odru. Mali Karolini pa je všeč samo, če pojem zelo potiho. Če zapojem na poln glas, se tako ustraši, da se začne jokati. Pa toliko nastopov je že imela z mano, ko je bila še v trebuščku.
Story: Sta punčki, morda starejša, že pokazali kakšno posebno zanimanje za glasbo?
Izabela prvo leto igra na klavir in prečno flavto. Zelo rada ima glasbo in rada poje. Včasih jo učim peti. Karolina pa nenehno gleda knjige. Glasbo ima rada, a se mi zdi, da raje instrumentalno.
Story: Kako ste v primerjavi z njima odraščali vi in kje vidite največje razlike?
Odraščala sem kot večina vrstnikov, skromno, a brez pomanjkanja. Večina igrač je bila nedosegljiva, ker so bile predrage. Imela pa sem edina od vseh sosedov lego kocke. Vsak dan nam je kuhala babica, domače in sezonsko, jedli smo res kvalitetno. Restavracija je bila samo enkrat na leto, ko smo šli zadnji dan na morju na čevapčiče. Še danes mi ni jasno, kako se je lahko petčlanska družina z vso opremo za kampiranje zbasala v stoenko in šla po regionalnih cestah na morje. Hčerki bi si verjetno želeli več miru, stanovitnosti. V materialnem smislu jima nič ne manjka, morata pa se precej prilagajati, dnevi, tedni nekako nimajo reda, vse gre hitro, včasih naju ni več dni, in to jima ni všeč. V mojem otroštvu pa je šlo vse počasi, enostavno.
Story: Kako so videti prazniki pri vas in ali se radi obdarujete?
Božič poskušava pričarati čim bolj poseben. S pravo smrekico, ki jo postavimo šele na božični večer, in mnogo majhnimi darili. Nikoli jih ne dam zaviti v trgovini, ker v tem uživam sama. Zvečer povabiva starše, spečemo purana, sedimo in se pogovarjamo. Ves december hitiva naokrog, na ta dan pa si narediva mir. Ko bosta otroka nehala verjeti v Božička, pa bo verjetno malo manj čarobno ... Za novo leto sva ponavadi s prijatelji.
Story: Po čem ste si najbolj zapomnili preteklo leto?
Po tem, da sem spoznala nekaj krasnih ljudi.
Story: Kakšni so vaši cilji v novem letu? Imate kakšne skrite želje?
Uresničiti nekaj novih projektov, ki se že dlje časa vlečejo. Nastopati veliko v Sloveniji in drugod. Se veliko novega naučiti in lepo imeti v družbi veselih, zanimivih ljudi.
Story: Povejte mi malo o nastopu in pripravah za koncert, ki ste ga imeli pred kratkim.
Že dolgo me sprašujejo, kdaj bom spet naredila koncert v Ljubljani. Večji koncert bo, a ta je povezan z novim projektom. Zato sva se z možem letos spontano odločila za koncert v Kavarni Union, na katero me vežejo začetki moje kariere. Kavarno Union sem imela vedno rada, je neki simbol prave, stare Ljubljane. Nastopila sem z izjemno pianistko rusko-nemškega rodu in s soprogom, nič manj izvrstnim violinistom. Program je zaobjemal 'železni' decembrski repertoar - od operete in muzikala do ruskih romanc in najlepših božičnih popevk. Veliko časa smo namenili izboru, res je zelo lep in za 'dušo'.
Story: Kje najraje nastopate in kakšna je ponavadi slovenska publika?
Povsod. Poseben čar imajo največje dvorane in na drug način najmanjše vasi, kjer je koncert skoraj v 'družinskem' vzdušju. Preprosto rada pojem in dam ljudem pozitivno energijo. Včasih je ljudi lažje sprostiti, včasih težje. Slovenska publika je zelo različna glede na pokrajine. Vsi pa danes radi poslušajo in potrebujejo slovenske pesmi.
Napisala Manja Plešnar, fotografije osebni arhiv, Story press