Manca Izmajlova: »Ne bi se odpovedala družini«

Pevka, ki je v Moskvi študirala operno petje, ustvarjalnost črpa iz slovenske glasbene dediščine. Na novi zgoščenki Pesmi mojih krajev je slovenskim narodnim, ponarodelim pesmim in samospevom vdihnila novo življenje. In nas spomnila, kako lepo in veličastno je lahko slovensko srce.

Kdaj ste odkrili, da je glasba vaše poslanstvo?

Že v otroštvu. Igrala sem prečno flavto in takrat sem v glasbeni šoli v Radovljici spraševala, ali bi se lahko učila petja. Od nekdaj sem namreč vedela, da je za petje potrebno šolanje. Prve ure petja sem začela obiskovati pri petnajstih. Pri sedemnajstih pa so se pojavili prvi uspehi in so tudi drugi prepoznali moj dar za petje.

So starši podpirali vašo odločitev, da se želite ukvarjati z glasbo?

Da, čeprav je to zelo težek poklic. Vsakomur, ki se želi ukvarjati z glasbo, svetujem, da se odloči za to, če resnično ne more brez tega živeti. Če tehta med glasbo in katerim drugim poklicem, je bolje, da se odloči za drug poklic. V glasbeni poklic je treba vložiti ogromno, življenje je polno negotovosti in v finančnem smislu velikokrat nisi poplačan. Biti moraš popolnoma predan.

Zakaj ste najprej študirali pravo, in ne petje?

Za pravo sem se odločila, ker me niso sprejeli na študij petja. Večkrat sem delala sprejemne izpite na različnih institucijah, in ko me četrtič niso sprejeli, sem se odločila za razumno varianto, torej za pravo. Toda ves čas sem želela peti. Pozneje sem v Londonu študirala dramsko igro in muzikal. Pustila sem študij prava in se eno leto pripravljala na sprejemne izpite. Delala sem kot natakarica, da sem zaslužila za sprejemne izpite. Obiskovala sem tudi ure petja, igre in plesa. V Londonu je bila velika konkurenca in študij zelo zahteven. Toda to je bil šele začetek. Študij namreč ni nič v primerjavi s tem, kar te čaka v profesionalni karieri. Veliko ovir je bilo na moji glasbeni poti. Večkrat sem slišala, da nisem nadarjena, da moj glas ni nič posebnega, vendar sem kljub temu želela peti in dajati glasbo ljudem.

Vas je prizadelo, ko ste slišali, da nimate talenta za petje?

Niti ne. Vprašala sem se, ali takšne trditve odražajo resnico ali zavist. Verjamem, da se vedno lahko izboljšamo in da ni nič slabega, če nas drugi na to opozorijo. Čim manj se poskušam obremenjevati s tem, kaj pravijo drugi. Najpomembneje je, kar mislim jaz. Zelo pomembno je tudi mnenje mojega moža, ki mu popolnoma zaupam glede glasbe, ker vem, da je zelo strog in kritičen. In obenem najbolj dobronameren. On me je spodbujal, da sem se odločila za študij opernega petja v Moskvi. Moj mož je po izobrazbi klasični glasbenik in mi je rekel, da bi veliko pridobila, če bi se nekaj let učila klasično petje.

Vam je mož pomagal pri premagovanju ovir in doseganju uspehov na vaši glasbeni poti?

Da, imel je izjemno pomembno vlogo pri moji glasbeni karieri. Vedno me žene naprej in je najbolj kritičen v dobrem smislu. Tudi če je občinstvo navdušeno, mi on pove, kaj je bilo narobe.

Skupaj sta napisala ganljivo pesem Amore. Kaj vam pomeni ljubezen?

Zelo veliko srečo imam, da sem spoznala človeka, ki je moja druga polovica. Upam, da bova skupaj živela dolgo časa, da bova stara upokojenca in bova imela svoj vrt.

Jaz bom pekla jabolčne pite, on pa bo grabil listje. (smeh) Umetniško razmerje je tudi zelo burno, ker sva oba zelo čustvena in se velikokrat spreva, ampak to traja le nekaj trenutkov.

Se doma veliko pogovarjata o glasbi?

Pri nama je vse prepleteno. Zasebnega življenja skorajda ni. Tudi ko greva z otrokoma na sprehod, se pogovarjava o glasbenih projektih, saj načrtujeva projekte za leto dni vnaprej. Nekaj se jih uresniči, veliko pa tudi ne.

Sta tudi vajini hčerki nadarjeni za glasbo?

Obe prepevata. Izabela, ki je stara devet let, ima zelo lep glas, ampak trenutno prepeva samo pesmi Katy Perry. Pustim ji, da poje, kar ji ustreza. Dobronamerno jo opozarjam, naj ne napenja glasilk, ampak naj poje naravno. Če je treba, ji popravim intonacijo. Tudi mlajša hči rada poje.

Bi svoji hčerki spodbujali, če bi se želeli profesionalno ukvarjati z glasbo?

Naj se najprej naučita vsaj enega instrumenta, potem pa seveda lahko sledita svojim san-jam. Svojega otroka moraš podpirati. Tudi če mu ne uspe, je to del njegove poti.

Pogosto nastopate v Rusiji, kjer ste študirali. Ste kdaj razmišljali o selitvi v Rusijo?

Ko sva se z možem odločila, da se vrneva v Slovenijo, sprva nisem želela oditi iz Moskve. Toda želela sva uresničiti nekaj projektov v Sloveniji in predstaviti album Slovanska duša. V Slovenijo sva se vrnila predvsem zaradi hčerk, da imata babice blizu, saj imava zaradi tega veliko več svobode.

Vam veliko pomeni podpora staršev?

Ogromno. Hvaležna sem, da nama pomagajo pri varstvu otrok. Zavedam se, da je družina najpomembnejša in mi bo vedno stala ob strani. Pomembno si je vzeti čas za družino, ceniti skupni čas, saj je tudi čas z našimi starši omejen.

Izdali ste zelo uspešna albuma Slovanska duša in Slovensko srce. Kakšna je razlika med slovenskim srcem in slovansko dušo?

Slovanska duša je zelo široka in raznolika. Zajema vse od Balkana do severnih držav, otožne melodije, poskočne alpske melodije, lihe balkanske ritme ... Slovensko srce je tudi raznoliko, pesmi pa povezuje skromna, nepopisno iskrena lepota. Novi album Pesmi mojih krajev pokaže slovensko glasbo v vsej svoji lepoti. Kot tudi prejšnja dva sva ga posnela v Moskvi z znamenitim Ruskim državnim simfoničnim orkestrom kinematografije. V Sloveniji pa smo nato posneli še Komorni zbor Ave. Kar 140 glasbenikov ga je snemalo! To je projekt, ki ga je moj mož napisal zame. Njegovo lepo srce se kaže v glasbi, ki je izjemno čista, romantična, obenem pa zelo močna in veličastna.

Občutite razlike v dojemanju svoje glasbe med občinstvom v Rusiji in v Sloveniji?

V Sloveniji me poznajo predvsem po petju starih slovenskih pesmi. Tega, kar lahko dam domačim poslušalcem, torej, da jim namenim pesmi, ki jih na nekaj spomnijo, ne morem ponuditi v tujini. Tam pripravljam program povsem drugače. V Rusiji imam srečo, da jih spominjam na njihove pevke iz 60. in 70. let. Zelo čustveno se odzivajo, ko izvajam ruske pesmi, seveda pa vseeno ostajam tujka.

Na novem albumu ste se poklonili tudi dediščini Avsenikove glasbe in menda ste z njimi povezani vse življenje, saj ste živeli le nekaj kilometrov stran.

Rojena sem le nekaj kilometrov stran od njihove domačije in sem z njihovo glasbo odraščala. Ko sem začela prepevati njihove pesmi, sem odkrila, da imam ta melos v krvi, čeprav jih interpretiram na povsem drugačen način. Na pogrebu Slavka Avsenika sem bila ganjena do solz, saj sem razumela, kako globoko v sebi imam to glasbo zapisano.

Ste v najstniških letih poslušali narodno-zabavno glasbo?

Ne, poslušala sem Led Zeppelin in Pink Floyd. Za sprostitev sem od nekdaj poslušala rok in pop rok. Avsenikove glasbe nisem nikdar pela v originalnih aranžmajih, temveč sem vzela njihove genialne melodije in jih dala v orkestrski aranžma.

Katere skladbe iz albuma Pesmi naših krajev najraje izvajate v živo?

Lipa zelenela je in Rož, Podjuna, Zila.

Se na koncerte res pripravljate, kot da bi šli na olimpijske igre?

Za večje koncerte to drži. V stresnem obdobju pred večjimi koncerti se držim bolj strogega režima prehrane, kar pomeni, da z jedilnika izločim živila, ki bi lahko potencialno škodila mojemu glasu. Spremljam tudi svojo krvno sliko, podobno kot športniki. Če si izčrpan, moraš vedeti, katere hranilne snovi ti manjkajo, in ne jemlješ vitaminov in prehranskih dodatkov kar na slepo.

Na koncertih ste večkrat poželi stoječe ovacije. Kako se počutite po koncertu?

Zelo sem počaščena, če lahko ljudi preselim v drug svet za uro ali dve. Ovacije in aplavz razumem kot izraz odobravanja, da je ljudem všeč, kar jim dajem skozi glasbo. To je zelo lep občutek. Žal pa koncert tako hitro mine, prehitro! Nastopanje mi daje tudi adrenalin, in ko sem brez tega, postanem nekoliko tečna. Zelo rada nastopam.

Omenili ste, da na glas zelo vpliva stres. Kako se sproščate?

Dvakrat na teden tečem po eno uro, ampak zelo počasi, tako, da lahko nekdo skorajda hodi zraven mene. Med tekom se namreč cikel telesa prenovi. Poskušam tudi veliko spati, in če je možno, grem spat ob isti uri kot hčerki. Stres zelo vpliva na glas in treba se je obvarovati pred njim, kolikor je to mogoče. Joga tudi pomaga, čeprav mi ob dveh otrocih zmanjkuje časa zanjo. V stresnih primerih si rečem, da večina stvari, ki nas obremenjujejo, niso tako zelo pomembne. Zdravje in družina sta najpomembnejša. Dnevni vzponi in padci pa so minljivi. Globoko torej vdihnem in preštejem do dvajset. Običajno se ne odzivam impulzivno. Če pa me kakšna stvar vrže iz tira, me mož umiri. On je bolj močen in trden.

Letos praznujete 15-letnico svoje uspešne glasbene kariere. Kaj štejete med svoje največje dosežke?

Da sem spoznala veliko vrhunskih glasbenikov, ki jih resnično cenim, in da sem z njimi stkala prijateljske odnose in lahko z njimi sodelovala. Ponosna sem na to, da sem imela možnost delati lepe projekte z ruskim filmskim orkestrom. In da je Filharmonija v Moskvi postala kot drugi dom.

Za uspeh na glasbenem področju je najbrž treba veliko tvegati. Čemu se ne bi nikdar odpovedali zaradi glasbe?

Ne bi se odpovedala družini. Ne bi odšla za več mesecev v tujino, ker ne bi želela biti ločena od svojih otrok. Verjamem tudi, da si lahko uspešen le na tistem področju, ki ga obvladaš. In se zato ne lotevam stvari, v katerih nisem kredibilna. Nikdar ne bi pela pop pesmi in plesala zraven.

Je težko združevati glasbeno kariero z družinskim življenjem?

Da. Priznati moram, da sem včasih zelo utrujena, kljub vsej pomoči, ki jo imam. Ne predstavljam si, kako bi bilo, če ne bi imela pomoči staršev. Petje je namreč zelo sebičen poklic, saj se vse vrti okoli tebe. Pri otrocih pa ne moreš biti sebičen, ampak jih moraš dati na prvo mesto. 

Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografija: Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del