Televizija Slovenija bo jeseni gledalcem ponudila novo pogovorno oddajo z naslovom Čas za Manco Košir, v kateri bo voditeljica odpirala občutljive družbene teme. Prvič jo bomo na malih zaslonih lahko spremljali 30. septembra, ko bo z gostoma spregovorila o temah, ki smo se jih do zdaj nekoliko izogibali.
Story: Manca, na male zaslone prihaja vaša nova oddaja. Nam zaupate, kako se je zgodba o novi oddaji napletla in kako ste zastavili koncept?
Zgodba se je napletla tako, kot se meni pletejo zgodbe že pol življenja. Bojan Kranjc me je po mamini smrti povabil v veselo nedeljsko oddajo, pa sem mu odgovorila, da nisem za nikamor, kvečjemu za oddajo Ko mene več ne bo, v kateri bi lahko govorila o spreminjanju, minevanju, kot govori naša knjiga pisem Darovi minevanja. Bojan je rekel, da bo povedal Biziljevi, ko jo bo srečal, pa sem ji preposlala najino korespondenco, Biziljeva me je poklicala na pogovor in oddaja je tukaj. Koncept je preprost: 50-minutni iskren pogovor med gostiteljico in dvema gostoma, žensko in moškim. O temah, ki se nas dotikajo, na sočuten, pričevanjski način, osvetljeno s filozofskim, modroslovnim, psihološkim pogledom. Iz življenja o življenju z vodilom naslova pesmi Toneta Pavčka: Ne bojte se življenja!
Story: Kakšne teme so tiste, še posebej občutljive in potrebujejo posebno obravnavo? So vaši sogovorniki pripravljeni spregovoriti tudi o takšnih temah? In kako sami doživljate te težke, družbeno odgovorne teme?
Vzemimo za primer oddajo o družini. Ko sem iskala slovensko pesem, ki bi jo uvedla (vsako oddajo bo namreč intonirala uvodna poezija), nisem našla nobene sodobne pesmi. Pa sem telefonirala prijateljici Neži Maurer, upajoč, da ima vsaj ona kakšno. "Nobene, saj družin sploh ni več!" je pribila. O, so, so, sem ugovarjala, samo zelo drugačne, kot so bile včasih, in različne. Super je mavrična družina. In očka take bo z nami v studiu, hura!
Story: Ena oddaja bo namenjena tudi strahovom. Veliko tesnobe je v današnjih časih, kaj je rešitev in kako bi se lahko na širši ravni tega problema lotili? Se boste v oddaji tudi pogovarjali s tovrstnimi strokovnjaki?
Živimo v času strahu, tesnobe ... S prestrašenimi ljudmi je gotovo lažje manipulirati, predvsem pa so veliko boljši potrošniki kot samozavestni ljudje, ki mislijo s svojo glavo. Ta oddaja je pomembna, zato sem poleg pesnice Maje Vidmar, ki piše lepe pesmi o strahu, povabila tudi strokovnjaka, psihoterapevta Mirana Možino. Njegov pogled nam bo zagotovo pomagal!
Story: Sami ste precej odprti predvsem v komunikaciji s sočlovekom. Kako dojemate stisko ljudi in kakšni so vaši strahovi ter na drugi strani tiste pozitivne misli, ki se jih oklepate, da delujete dobro?
Tudi jaz sem krhka, ranljiva, kadar zboli otrok, še posebej. Takrat se v meni prebudi prastrah vsake matere ... A si znam pomagati, da jaz obvladujem strah, in ne on mene. Sedem na kolo, hitro, hitro vozim, grem na Žale in obiščem grobove mrtvih ljubih ljudi (jih je že več tam kot tukaj!), se zavedam, da vse mine. Minil bo tudi ta strah, minila bo tudi ta bolečina, ja, in minila bom tudi jaz ...
Story: Na televiziji imate že dolgoletne izkušnje, saj ste se preizkusili v različnih vlogah. Se morda spomnite kakšnih še posebej zanimivih izzivov iz kariere?
Ne živim v spominih, zelo sem osredotočena na sedanjost, na zdajšnji trenutek. No, če me že sprašujete ... Spomnim se oddaje Moški, ženske, v kateri je nastopala takrat še nuna, sestra Vida Žabot v redovniški uniformi. Jaz pa v kostimčku s preozkim krilom. Pa sem si odpela pas in zadrgo ter oddajo speljala, ne da bi me kaj tiščalo. Ko so ugasnili kamere, sem vstala in odpeto krilo mi je zdrsnilo na tla. Ne bom pozabila, kako zvonko se je smejala sestra Vida. Nak, sem si mislila, ona potrebuje večje življenje od samostana, da se bo lahko večkrat smejala s polnimi pljuči.
Story: Šest let ste vodili pogovorno oddajo Moški, ženske, za omenjeno oddajo ste bili leta 1992 nominirani za Slovenko leta. Časi so se v vseh teh letih zelo spremenili. Kako dojemate voditeljsko vlogo takrat in kako danes?
Časi so se spremenili, človekova duša pa presneto malo! Zato bomo govorili o istih temah, kot smo v tej oddaji. Upam, da bomo imeli tudi toliko gledalcev. Takrat še ni bilo komercialnih televizij, to pa je sprememba. A jaz zaupam, da ljudje začutijo iskrenost in globino ter da bomo imeli zveste gledalke in gledalce, take, kot jih imam že vrsto let na svojih literarnih večerih. V Konzorcij na Čajanko z Manco Košir pridejo z vseh koncev in krajev Slovenije: iz Slovenj Gradca, s Ptuja, iz Maribora, Celja ...
Story: Manca, ste pa tudi ambasadorka radostnega staranja. Zastopate pravice žensk v zrelih letih. Kako se sami spoprijemate s staranjem?
Za zdaj odlično! Ker nimam časa, da bi se ukvarjala s svojimi gubami, mlahavo kožo, vse bolj redkimi lasmi. (smeh) Življenje je preveč čarobno, da bi usmerjala svojo pozornost na reči, ki so naravne in imajo svoj ritem ter čas. Pomembna sta radostno bivanje in odprto srce, ne pa podočnjaki in povešene prsi!
Napisala MIMA
Fotografije Mimi Antolovič
