Manca, Ladeja in Tina Košir: Praznujemo rodilni dan

Manca, Ladeja in Tina Košir: Praznujemo rodilni dan (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Jana
28. 3. 2017

Vsaka od njih je posebna ženska s številnimi darovi in čudovita sogovornica, ki zna z besedami pričarati svetlobo.

Manca, Ladeja in Tina Košir so me z nalezljivo pozitivno energijo in presunljivo držo do življenja nežno opomnile, kako dragoceno je srečanje s srčnimi, čustvenimi in inteligentnimi ženskami, ki stremijo k povezovanju in ohranjanju iskrenih odnosov.

Za skupno srečanje smo se dogovarjale nekaj ted­nov, saj imate precej obveznosti. Kako pogosto se srečujete?

Manca: Zaradi Ladeje se manj pogosto srečujemo, ker je najbolj zaposlena.

Ladeja: Res je. Zaposlena sem na različnih področjih. En del je poslovno področje, ki mi omogoča preživetje in kjer se udejanjam. Trenutno ogromno časa in energije vlagam v pripravo 2. Mednarodne konference o krožnem gospodarstvu Circular Change, ki jo organiziramo maja. Imam tudi veliko mentorskih in prostovoljnih aktivnosti v različnih združenjih. Sem članica upravnega odbora združenja Ženske sekcije Združenja Manager, AmCham komisije za krož­no gospodarstvo in upravnega odbora Slovenian Dutch Business Platform. Pa še predavam, moderiram, pišem. Pomembna je tudi družina. Imam tri otroke, in čeprav sta dva že skoraj odrasla, še vedno usklajujemo številne stvari. Imamo tudi psa, ki nam zapoveduje ritem (smeh).

Imate redna družinska srečanja?

M: Rednih urnikov nimamo, imamo pa praznovanja. Slavimo božič in rojstne dneve, vmes pa se srečujemo ob različnih priložnostih. Tina in Ladeja se srečujeta na vadbi joge, midve z Ladejo pa pri predaji otroka ali psa.

Tina, že več let ste učiteljica joge. Kako se počutite, ko je med udeleženkami vaše vadbe Ladeja?

Tina: Izjemno lepo je, da se srečujeva tako. Ladeja mi je v veliko oporo in njen odziv je zame zelo dragocen. Po vsaki uri mi pove, kaj jo navdihuje. Večinoma poučujem ženske in svoje udeleženke čutim zelo sestrsko. Ena je moja biološka sestra v svetem prostoru joge, druge pa so moje sestre po srčnem utripu ali duši. Hvaležna sem, da soustvarjamo sestrski prostor.

Ali želja po povezovanju izvira iz vaše družine?

L: Obstajajo cikli povezanosti. Med nama s Tino je 14 let razlike. Ko se je rodila, sva bili zelo povezani, saj sem skrbela zanjo. Pozneje, ko sem imela odraslo življenje, Tina pa je bila najstnica, sva izgubili stik. Zbližali sva se v odraslosti. Kadar pa me kdo vpraša, zakaj sem takšna, kakršna sem, rečem, da sem iz družine, ki spominja na filme Woodyja Allena. Opazila sem, da sta se v nekonvencionalnem okolju pri meni razvili dve stvari. Prva je empatija, ker se moraš vživljati v druge, da znaš delovati v novem okolju. Druga stvar pa je, da se zaneseš nase. To je bil moj vzorec, Tina je imela zagotovo drugačnega. Toda v tej dinamiki se ujemamo na nekaterih točkah, kjer včasih boljše delujemo, včasih pa slabše. Vsaka ima namreč svojo prtljago.

M: Vse vpliva na vse. Ne morem reči, da sestrska naravnanost in empatija izvirata le iz družine. Seveda izvirata tudi iz družine, ker se vse vpiše v našo podzavest in telo. V spominu imamo vse, kar smo kdaj doživeli, in tudi tisto, kar še bomo doživeli. Prepričana sem, da se naši svetovi in svetovi pokojnih zelo prepletajo. Vse je povezano in prepleteno, zato težko razločimo, kaj je vzrok in kaj posledica. Lahko pa počasi prepoznavamo določene vzorce. Ladeja je omenila, da je 14 let starejša od Tine in velikokrat je bila njena rezervna mati. Nekaj časa sem namreč študirala v Nemčiji, kar je ena od Tininih in tudi mojih največjih bolečin. Ladeja mi je bila v močno oporo, saj mi je zelo pomagala. Tega ne bom nikdar pozabila.

Manca, v nekem intervjuju ste dejali, da sta vam hčerki zamerili, ker so bila vrata vaše sobe večkrat zaprta. Je bilo to tudi za vas boleče?

M: Za otroka je najhuje, ko potrebuje mamo, ona pa ima vrata sobe zaprta. Težko pa je tudi za mamo, ki za zaprtimi vrati joče in piše doktorat. Toda če ne bi pravočasno doktorirala, bi naslednji dan ostala brez službe. Kot mati samohranilka z dvema otrokoma, kjer očeta nista prevzela očetovske vloge, nisem mogla ostati brez službe. Pravočasno sem doktorirala, da sem lahko ostala na fakulteti. Toda to ne spremeni dejstva, da se je bolečina naselila v Tino in najbrž tudi v Ladejo, ki je včasih igrala tudi vlogo mojega partnerja. Ko smo šli na morje, je Ladeja vozila do Splita, kar naj bi počel partner ali otrokov oče. Vloge smo si porazdelile, kar je dobro in tudi slabo. Odraslost pa nastopi, ko zmoreš sprejeti dobre in slabe stvari. Živimo namreč v dualnem svetu. Sočustvujem z njuno bolečino in ju razumem, nimam pa občutka krivde, ker drugače nisem mogla ravnati. Toda zaradi tega ni bolečina nič manjša. Ne njuna ne moja.

Tina, ste bili v otroštvu osamljeni, ker je bila mama odsotna zaradi študija in dela?

T: Moja strategija preživetja v otroštvu je bilo ustvarjanje zelo bogatih notranjih svetov. Ved­no sem bila rada sama in sem še vedno rada sama. Samota zame nima žalostne ali boleče konotacije, ampak je zame kakor zrak, ki ga potrebujem, da moja ustvarjalnost diha. Samota je zame osnovni način bivanja, saj lahko iz bogate, polne samote iščem stik z drugimi. Takšna sem bila že v otroštvu. Nisem bila zelo družaben otrok. Družila sem se z dedkom, ki me je na neki način vzgajal. Z njim sem se pogovarjala o zanimivih rečeh.

M: Na Rožnik sta hodila na sprehod in Tina se je učila latinskih besed dreves. Verjel je namreč, da sta obe bistri.

L: Vendar se jaz nisem naučila toliko kot Tina.

M: Toda z dedkom sta imela lep odnos. Če zamižim, vidim Ladejo in dedka, kako korakata skupaj in se držita za roko. Ganljivo je bilo, da je prilagodil svoj korak mali deklici in kako zaupljivo je imela svojo dlan v njegovi roki. Otroška dlan in stara roka, to je fotografija moje mladosti. In je tudi fotografija moje smrti, ker se mi zdi čudovito, če v umirajočo dlan seže mlada roka.

Ladeja, imate tri otroke. Ste pri vzgoji otrok ravnali podobno kot vaša mati ali ste načrtno ustvarili svoj vzorec?

L: Zelo načrtno sem razvila svoj vzorec. Pozneje pa sem ugotovila, da sem se zapletla v isti vzorec. V otroštvu sem imela iluzijo, da bom zmogla ravnati drugače. Imela sem zelo jasno sliko, da bom imela tri otroke, volvo karavana in psa. Zanimivo je, da si partnerja nisem nikoli vizualizirala. Zelo hitro sem želela imeti otroke, ne glede na to, da je bila Tina na neki način moj prvi otrok. Želja se mi je uresničila, vendar je bil odnos z očetom mojih otrok dolgo umetno ohranjen z mojo iluzijo, da mora biti slika popolna. Nisem si niti dovolila, da bi podvomila o njej. V partnerski odnos sem vnesla prepričanje, da zmorem vse sama. In to se ne konča srečno, tako kot v pravljicah. Končalo se je s srečno in razumno ločitvijo, vendar se je moja slika iz otroštva razbila. Imela sem izrazito željo po idealni družini in od nje so ostali krasni otroci, ki se ne bi mogli zgoditi, če ne bi bilo mojih sanj.

Manca, omenili ste, da ste vrata svoje sobe zapirali, da bi obdržali službo. Torej ne drži, da ste uresničevali karierne cilje?

M: Nič od tega, kar je značilno za današnji svet, da moraš imeti cilje in da brez tega ne boš uspešen, ni veljalo zame. Nikoli nisem imela ciljev, ampak podobne sanje, kot jih je imela Ladeja. V tretjem razredu osnovne šole sem v spisu napisala: Ko bom velika, bom učiteljica matematike, imela bom dobrega moža in tri otroke. Učiteljica matematike sem postala, vendar ne učim matematike, treh otrok nimam, ker se mi je zdelo, da sta dva različna očeta dovolj. Nisem pa sledila vzorcu, da bi v partnerjih iskala svojega očeta. Moji partnerji so bili povsem različni, saj življenje dojemam kot mozaik, ki sestavlja barve v pisano mandalo. Ko bom umrla, bo mandala v celoti pobarvana, saj pobarvam vsak listič. Številni pred smrtjo rečejo, da so živeli tako, kot so drugi od njih pričakovali. In to je najtežja smrt. Jaz sem izživela svoje sanje. Cena je bila visoka, predvsem za moji hčerki, pa tudi zame, saj njuna in moja bolečina nista ločeni. Toda bilo je vredno. Če merim in tehtam, je bilo v mojem življenju veliko več plusov kot minusov. Hvaležna sem za vse.

Tina, ste imeli podobno sliko o družinskem življenju kot Manca in Ladeja?

T: Ne. Pravzaprav se ne spomnim svojih otroških sanj. Spomnim pa se, da sem zelo rada zbirala drobce modrosti, citate iz različnih krajev in knjig. Imela sem zvezek modrosti, in ko so me vprašali, kaj bom, ko bom velika, sem rekla, da bom modra. Nisem pa imela jasne slike, kakšno naj bi bilo moje življenje. Všeč mi je citat Johna Lennona: Življenje je tisto, kar se zgodi, medtem ko delaš druge načrte. Imamo različne načrte in različne lastnosti. Nekateri so zelo dobri v načrtovanju in uresničevanju svojih načrtov, medtem ko mene načrtovanje ne veseli, saj verjamem, da je življenje večje od naših načrtov, in me bolj veseli, če se zmorem prepustiti življenju. V tem sta mi velik vzor Ladeja in Manca, ker znata biti sproščeno odprti za tok življenja.

M: V določenem smislu sva si podobni. Tudi jaz sem imela zvezek s citati v otroštvu. Še vedno se spomnim prvega citata v njem: Kdor ni nikoli sam, je večno sam (Ivan Cankar). Zelo rada sem sama, vendar nisem bila pogosto sama, ker sem živela z mamo do njenega stotega leta. Ko sem se preselila v lastno stanovanje, nisem mogla verjeti, da sem končno sama. Kakšna nepojmljiva sreča in blaženost! Ljudje sicer mislijo, da sem zelo družabna, vendar to ne drži. Toda kadar sem obdana z ljudmi, sem zelo družabna, ker dajem pri vsaki stvari vse od sebe. In to sem učila tudi svoji hčerki.

Očitno sta se Tina in Ladeja tega naučili, saj sta obe uspešni. So vajine uspehe kdaj povezovali s tem, da sta hčerki Mance Košir? Sta čutili breme priimka?

L: Izpostavila bi oba starša. Včasih, ko me kdo vpraša, ali sem Mančina hči, takoj pritrdim in dodam, da sem tudi hči Karpa Godine. Imam namreč oba priimka. Edini upor, ki se ga spomnim, je bil ob izbiri študija, ker me je zanimalo več stvari. V srednji šoli sem režirala uspešno predstavo Maček Muri in bila sem zelo ustvarjalna. Logični študijski smeri zame sta bili režija in komunikologija. Toda na režijo se nisem želela vpisati, ker je tam predaval oče, na komunikologijo pa ne zato, ker je na takratnem FSPN predavala mama. Izbrala sem torej ekonomijo, ker tam ni nihče predaval, pa tudi zato, ker sem želela delati v kreativnih industrijah, v marketingu. Nisem želela slediti mami in očetu, zato sem se odločila za drugačno pot. Na splošno pa me priimka nista ovirala. Včasih mi le kdo reče, da ga na nekoga spominjam. Najbolj sem vesela, ko me zamenjajo s Tino. To je zame kompliment, čeprav se mi ne zdi, da sva si fizično podobni. Najbrž imava podobno energijo.

T: Breme sem čutila le zaradi maminega priimka, ker nimam očetovega. Vedno sem si želela, da bi me ljudje dojemali kot mene, in ne bi name lepili predsodkov. Kar pa je nemogoče, če si Mančina hči. Morala bi se preseliti v tujino, da bi se temu izognila. Nekaj časa sem razmišljala o tem, zato sem se v srednji šoli vpisala na mednarodno maturo, vendar sem ostala tukaj, saj Slovenija ponuja veliko priložnosti. Zame je bilo breme predvsem to, da sem imela nalepko Mančina hči, ki je sovpadala s škatlo pričakovanj in vprašanj, kakšna je hči Mance Košir. Zelo dolgo me je to obremen­jevalo. Ta škatla me je nehala obremenjevati, ko sem ugotovila, da je odvisna od tega, kako me vidijo drugi. Ko sem se resnično naselila v sebi, je škatla odpadla. Začela sem čutiti sebe in zdaj me vprašanje, kako me vidijo drugi, ne obremenjuje več. Bistveno vprašanje je, kdo sem in kaj želim vnašati v prostor.

Ni naključje, da smo se srečale marca, ki je posvečen ženskam zaradi dneva žena in materinskega dne. V slovenski prostor namreč vnašate navdihujočo žensko energijo. Praznujete praznike, ki so namenjeni ženskam?

L: Ne, praznujemo pa rodilni dan.

Rodilni dan?

M: Kadar ima otrok rojstni dan, ima mati rodilni dan, oče pa obrodilni dan. To sem uvedla s kolumno, ko so ženske začele praznovati rodilni dan. Neka bralka mi je pisala, da se mož pritožuje, ker se počuti izločenega, saj rodilni dan praznujeta le ona in hči. Razmišljala sem, katera beseda bi bila primerna za očete, in izbrala sem obrodilni dan. Odlično se mi zdi, da praznujejo starši in otroci. Sicer pa se ob vsakem 8. marcu spomnim na to, da sem dedinja emancipiranih žensk, kot sta bili Rosa Luxemburg in Zofka Kvedrova. Zame je 8. marec eden od ključnih praznikov socialnega in političnega sveta, ki se je na žalost izrodil, ker se danes malo ljudi spomni na Claro Zetkin in proteste v Čikagu. Grozno se mi zdi, da ni kulturnega, političnega in zgodovinskega spomina.

T: Dan žena je eden od mojih najljubših praznikov, ker ga je Mančin oče zelo upošteval. Podpiral je idejo, da smo ženske inteligentne in sposobne. 8. marca nam je prinesel rože in nas ob tej priložnosti vikal. Bile smo spoštovane in imele smo občutek, da smo ženske sposoben in avtonomen subjekt. In to je velik blagoslov.

Besedilo: Danaja Lorenčič
Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Priporočamo