Delala je v banki, pustila službo in uresničila svoje sanje. Riše že, kot pravi sama, odkar ve zase. Ljubiteljsko je ličila od najstniških let. V tujini je uspešno zaključila izobraževanje za umetnico ličenja.
Bila je vizažistka, ki je zadovoljila stroga merila fotografa Štrausa. Ličila je za naslovnice različnih revij. Je tudi kiparka. Svoje poznavanje obrazne anatomije ter mimike spretno vključuje v ličenje. Ni jih veliko, je pa ena - Manca Maselj!
Story: Manca, ste ena izmed redkih vizažistk, ki so se izobraževale tudi v tujini. Kako ste začeli?
Takrat pri nas še ni bilo šol za izobraževanje na tem področju. Sama sem imela majhna otroka, to je bilo leta 1993, in takrat poklic vizažistka še ni obstajal. Kot mlada mamica z otrokoma si enostavno nisem mogla privoščiti, da ne bi bila zaposlena, zato sem delala v banki in tudi dohodek je bil dober. Vedno sem se držala načela najprej štal'ca, nato pa krav'ca. Ko se je ponudila priložnost za izobraževanje na tem področju, sem jo seveda takoj zagrabila. Hotenje je bilo enostavno premočno. Zavedala sem se, da ličiti že znam, a vseeno sem se hkrati tudi zavedala, da potrebujem diplomo, če želim na tem področju delati oziroma opravljati svoj hobi kot poklic. Pustila sem službo in se lotila študija v Trstu za make-up artista. Izobraževanje je trajalo leto dni.
Story: Kdaj ste začeli profesionalno ličiti?
Ravno med časom trajanja izobraževanje se je na tem področju začelo odpirati tudi v Sloveniji in takrat sem tudi sama začela delati pri modni fotografiji. V tistem obdobju so kraljevali fotografi, kot so Štraus, Virant in Dubokovič. Z njimi sem začela sodelovati že med šolanjem. Takrat je bilo pomembno, da si znal ličiti!
Story: Kateri dogodek vas je takrat 'izstrelil' v vrh slovenskih make-up artistov?
To se je zgodilo popolnoma po naključju. Poklicali so me iz foto agencije Bobo in me prosili za sodelovanje. Takrat smo ličili tudi politike, npr. Janeza Drnovška. Nekako sem 'padla' na politično sceno in takrat so o meni in o mojem delu objavili članek v reviji Lady. To je bil nekakšen preboj oziroma dvig iz anonimnosti.
Story: Sodelovali ste tudi s priznanim Janetom Štrausom. Kakšni so vaši spomini na sodelovanje z njim?
S Štrausom sem si vedno želela delati. Ko smo bili na neki zabavi, mi je Virant rekel: "Poglej, tam je Štraus! Naj te predstavim." Nikoli v življenju nisem imela treme, takrat pa sem jo imela! Pred nobenim politikom je nisem imela, pred Štrausom pa! Tisti večer sem imela oblečeno rdeče mini krilo, mrežaste nogavice, obute visoke pete, mislila sem si, Štraus bo mislil, da sem k...a! Ušla sem z zabave! (smeh) Čez čas mi zazvoni domači telefon, se oglasim in slišim glas: "Živijo! Štraus ..." Sprva sem mislila, da se nekdo šali. Dogovorila sva se, da pridem k njemu v studio. Tisto noč, ki je sledila, sem imela more. Najprej sem sanjala, da je bil tako navdušen nad menoj, da je želel delati le še z menoj. Nato so sledile more, kako me je nagnal iz studia. Zjutraj sem popolnoma prestrašena odšla v njegov studio in takrat sem prvič ličila zanj. Tisti dan sem imela največjo tremo v življenju. Z njim sem nato sodelovala vrsto let.
Story: Poleg modne fotografije ste delali tudi ostalo?
Delala sem za naslovnice mnogo revij, učila ličiti v verigi drogerij ...
Story: Ste ena od redkih, ki ličijo soročno. Pri nas morda ne, v tujini je to gotovo prednost, če ne zahteva?
Res je. V tujini moraš na različnih modnih revijah delati hitro in dobro. Če ne znaš ličiti soročno, ti enostavno vzame preveč časa in te odslovijo. V tujini te testirajo, preden te sprejmejo.
Story: Poznani ste tudi po kiparskih dosežkih. Od kod želja po kiparstvu?
Pri sinovih so v šoli ugotovili, da imata zelo razvit tridimenzionalen pogled, in svetovali so nam, da je smotrno to pri njima izkoristiti tako, da ju mogoče vključimo v kiparski tečaj. Z možem sva sinova vpisala na kiparski tečaj pri akademski kiparki Anji Šmajdek, ki je bila tudi Fulbrightova štipendistka. Ko sem ju nekoč čakala, da končata, je Anja predme postavila kup gline in rekla, naj se malo igram, medtem ko gre ona izdelke iz gline dat v peč. Ko je prišla nazaj, sem imela narejen majhen kipec Bude. Anja je debelo pogledala, bila navdušena nad mojim izdelkom in me povabila, naj hodim k njej na učenje kiparstva. Tako se je začelo moje ustvarjanje z glino. Nato sem svoje znanje deset let izpopolnjevala pri Anji.
Story: Trenutno je v Sloveniji trend, da se povsod varčuje, in na udaru ste tudi vi, dela je manj. Pri fotografiji je priljubljena postprodukcija in potreb po make-up artistih posledično ni, vsaj ne v tolikšni meri kot v preteklosti. Kaj počnete zdaj?
Izpopolnjevanje na tem področju je stalnica in zdaj imam še več časa za to. Ne nazadnje je čas, ki ga nameniš sebi, najdragocenejši. Čas zdaj namenjam tudi deljenju svojega znanja predstavnicam nežnega spola, ki si to želijo. Vedno sem želela postati učiteljica, končala sem pedagoško gimnazijo, saj sem želela poučevati angleščino.
Story: Kakšna so vaša opažanja glede trendov ličenja?
Samo eno stvar opazim. Ko sem začela, smo trende spremljali prek revij in sledili tistim smernicam, ki so takrat prevladovale v tujini. Vedelo se je, kaj je modno. Zdaj tega ni! Razvit je individualni slog, ni enega trenda. Vsaka kozmetična hiša ima svoj slog. Zdaj je najbolje, če razviješ svoj slog in ga nekako pelješ.
Story: Medtem ko delite svoje znanje z ostalimi, opazite tudi napake. Katere so najpogostejše, ki jih naredijo ženske pri ličenju?
Da želijo biti nekdo drug. Ne znajo poudariti svojih atributov. Pred dvema letoma jih je veliko želelo biti kot Kim Kardashian. Mlajše, ki še nimajo izoblikovane lastne podobe, imajo s tem velik problem.
Story: Ko pride do vas stranka in želi, da jo naličite, imate raje, da ima svoje želje že izoblikovane, da ve, kaj želi, ali raje vidite, da se prepusti vam, da naredite tisto, kar se vam zdi najprimernejše?
Ko pride k meni stranka, se z njo pogovarjam. Iz najinega pogovora razberem, kaj ji pristaja, in to je vodilo, ki se ga držim. Pri ličenju morava biti obe zadovoljni. Ne želim nekoga namazati kot maškaro, čeprav je takšna želja, povem, kaj posameznici pristaja, to moraš videti. Pomembna je komunikacija. Pri manekenkah je situacija drugačna, tam se usklajuje ekipa stilista, fotografa in vizažista.
Story: Kaj pa barve pri ličenju?
Pristajajo nam vse barve, štos je v odtenkih. To velja za vse, za obleko, barvo las, ličila ...
Story: Težava nemalokrat nastane tudi pri izbiri blagovne znamke kozmetike. Kaj svetujete?
Če kupuješ drago, praviloma ne boš 'falil'. Res pa je, da plačuješ tudi ime in embalažo. To je dejstvo. Kozmetike za 1 evro ni! Srednji razred je v redu za širšo uporabo. Osebno sem privrženka biokozmetike. Ima pa vsaka svoj plus in svoj minus. Včasih je bio, recimo, neobstojna.
Story: Kaj bi svetovali vsem, ki si želijo dober videz?
Človek mora biti zvest sebi. Ko najdeš svoj slog, ga pelji! Za svojim videzom moraš stati. Lahko se tudi spreminja, to je odvisno od značaja. V danem trenutku se moraš poslušati in navzven pokazati to, kar si! Če si zvest sebi, boš tudi drugim. Paziti je treba pri trajnih stvareh, kot so tetovaže in japonske obrvi ... Tega ne delam.
Besedilo: Aleš Rod // Foto: Aleksandra Saša Prelesnik
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
