Manca Špik: Lana je najlepša punčka na svetu

Manca je poslanstvo mame zgrabila z vsemi močmi in pri tem izjemno uživa.

"Z njenim rojstvom sem si postavila čisto nova merila življenja, ki me peljejo naprej še višje in po pravi poti svoje osebnostne rasti. Lano sem si dolgo želela in presrečna sem, da jo imam. Je najlepša punčka na svetu, njen prelep obraz večino dneva krasi nasmešek in večino časa je dobre volje. Lana mi je dokončno osmislila življenje in hvaležna sem, da jo imam, kajti daje mi vero vase, samozavest in notranjo moč, da lahko uresničim vse, kar sem si zadala," prizna.

"Nisem si predstavljala, da bo tako, kot je, ker je še lepše! Vsak otrok je individuum, tako kot njegov starš, in vsaka mama z rojstvom začne pisati novo poglavje v življenju, ki naj izhaja iz njenega srca in brezpogojne ljubezni do otroka."

Čeprav je Manca ob materinski vlogi še polno zaposlena na glasbenem področju, se zaveda, da je današnji hiter življenjski tempo kriv, da starši ne najdejo pravega časa za vzgojo svojih otrok. "Ob misli na hiter tempo me kar strese, priznam! Življenje od nas na vseh področjih zahteva vse več in težko mi je ob misli, kaj vse bo življenje zahtevalo od mene in moje Lane čez nekaj let. Trudila se bom vzgajati iz srca, iz izkušenj in iz neke pramodrosti, ki jo imamo v sebi ženske za poslanstvo materinstva."

Vzgoja

Manca želi svojo Lano vzgajati v duhu, v katerem sta njo in sestro vzgojila njena starša.

"Na Lano bom poskušala prenesti vse svoje vrednote, ki so mi v življenju najbolj pomembne. Vzgojo bom usmerila v grajenje otrokove samozavesti, samospoštovanja pa tudi v razvoj občutka odgovornosti. Ker v naši družini ljubezni in dobrih odnosov ne primanjkuje, sem prepričana, da je Lanino okolje zdravo in veselo in da se počuti varno, ljubljeno in sprejeto. Lana čuti mojo ljubezen in trudila se bom, da bo čutila, da sprejemam vse njene dobre in slabe lastnosti. Menim, da bo s temi smernicami zrasla v zrelega, sočutnega, samostojnega in odgovornega človeka," doda. Seveda pa ob tem računa tudi na pomoč partnerja.

"Najpomembnejše se mi zdi, da sta otroku v zgodnjem otroštvu, torej v prvih letih, res na voljo oba starša. Bolj kot to, kateri starš ima kakšno vlogo, se mi zdi pomembno, da mati vse moči usmeri v to, da se oče poveže z otrokom in otrok z njim, kar pomeni, da pusti, da sta otrok in oče veliko časa skupaj, pogosto tudi sama. Le tako moškemu otrok zleze pod kožo. Oče mora biti otroku 'druga mama', in ne oče. Le tako bo oče lahko razvil intimno vez z otrokom, ki bo trajala vse življenje. Igranje nogometa ali učenje vožnje s kolesom sta tu drugotnega pomena. Primarna socializacija se nedvomno začne v otrokovih najzgodnejših letih v družinski celici, zato je zdravo družinsko okolje zelo pomembno. Pozneje se ta krog ljudi, na katere je otrok čustveno navezan, začne širiti. Osnovna čustvena navezanost na starše se mi zdi zelo pomembna, kajti otrok se bo počutil še bolj varnega, sprejetega ... Ker pa današnji tempo življenja tako močno pritiska na nas oz. starši nimajo možnosti, da bi jim kdo pomagal, so na žalost velikokrat prisiljeni otroka prezgodaj dati v vrtec, kjer jih vzgajajo vzgojiteljice in vrstniki."

Izpolnjena želja

Manca nam je zaupala, da je Lana težko pričakovan otrok. Zaveda se, da se veliko žensk obremenjuje s tem, ker preprosto ne morejo zanositi, ko si to želijo. Sama je spoznala te občutke, zato svojo srečo ceni še veliko bolj.

"Zelo sem hvaležna dr. Mili Lomšek, brez katere Lane danes najbrž ne bi bilo. Zadnja leta sem si namreč zelo prizadevala, da bi zanosila, pa se to na žalost ni zgodilo. Danes pa sem prepričana, da se vse zgodi, ko je dovolj zrelo in najbolje za človeka. Čeprav je bilo zelo težko, bi še enkrat šla čez vse žalostne trenutke, ker je danes ob meni tako nežno in prelepo bitje, ki je zraslo pod mojim srcem. Nikoli ne bom pozabila, koliko solz sem potočila ob vseh minusih na testu nosečnosti. Ob vztrajanju, hormonski terapiji in globoki veri v srcu, da bom nekoč mama, mi je uspelo. Biti mama je moj največji dosežek v življenju!" Danes je to za njo in Manca se ne obremenjuje, kaj je bilo krivo, da se ni zgodilo, ko si je želela, saj se je zgodilo v trenutku, ko se jo moralo.

"Prehiter tempo življenja zagotovo v nas pušča globoko zakoreninjen stres, ki se ga večina ljudi sploh ne zaveda in pogosto vpliva na bolezenska stanja. Stres je največji tihi ubijalec! Ljudje smo stalno pod stresom, nesproščeni, se pogosto nezdravo prehranjujemo, ne gibamo dovolj, si ne vzamemo dovolj časa zase in za partnerja, kar vse skupaj pripelje do toliko žalostnih zgodb. Verjetno se morajo stvari ob pravem času tudi postaviti na pravo mesto. Včasih 'vesolje' poskrbi, da pride pravi partner. Vesolje ve, kaj je najboljše za posameznika, zato v to tezo verjamem. Pri sebi pa vem, da je najbolj pomagalo, da sem se 'sprostila'. Ko sem maja 2015 že milijontič naredila test nosečnosti, ki je spet pokazal minus, sem si rekla, da mi materinstvo pač ni usojeno in da ima vesolje z menoj verjetno kakšne druge namene. Takrat se je v mojem telesu najbrž nekaj sprostilo in junija istega leta sem po dolgoletnih prizadevanjih zanosila. Vse, kar se dogaja, je za nas najbolje, četudi se ti v določenem trenutku podre svet in misliš, da je vesolje proti tebi. Vem, da je slaba tolažba, a v tistem trenutku je treba stisniti zobe in zaupati, da je to, kar se dogaja, najboljše zate! Vem, težko, a na žalost zelo resnično."

Pritiski družbe posegajo tudi v družinske sfere. Pričakovanja o povečanju družine prihajajo veliko pozneje, kot so včasih, in ženske se tudi v nekoliko bolj zrelejših letih odločajo za družino.

"Vse se zgodi, ko je pravi čas. Ženske smo se v zadnjih desetletjih močno dvignile in pridobile veljavo. V mnogo pogledih 'vodimo' svet, kar je za seboj potegnilo, da se za otroke odločamo pozneje, ko že nekaj naredimo iz sebe, predvsem na kariernem področju oz. na področju poslanstva, ki ga vsak nosi v sebi, prisluhnejo pa mu le redki. Vse skupaj je meje o odločitvi za družino postavilo na poznejši čas."

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču