Pevka Manca Špik trenutno preživlja najlepše obdobje, ki ga zaznamuje nosečnost. Materinstvo bo zanjo nekaj povsem novega, zato se vseh spoznanj, ki so z njim povezana, neizmerno veseli. In če bo šlo vse po načrtih, se bo njena družinica povečala na prvi pomladni dan.
Story: Manca, že nekaj časa živite na Obali pri partnerju Borutu. Kako ste doživljali selitev tja in kako ste si razporedili obveznosti?
Borut se je rodil in odraščal na Obali in vsak, ki je v malce tesnejši navezi s Primorcem, ve, da Primorca ne moreš 'zapreti' v Ljubljano, kajti njegova duša zagotovo 'umre' v letu dni. Primorci so zelo odprti, z veliko mero empatije in skrbjo za sočloveka, kar v velikih mestih težko najdeš, zato nisem niti pomislila, da bi Borutu predlagala, da bi se preselil v Ljubljano, pa tudi hčerko ima, do katere bi bilo zelo sebično, da bi jo poskušali premikati iz njenega naravnega okolja.
Story: Oder je vaše življenje, glasba vaše poslanstvo. Kaj vas v tem, kar počnete, najbolj pritegne, veseli?
Lepo ste povedali! Oder, glasba, publika, vse to je moja velika ljubezen, ki bi jo težko zamenjala za kakršnokoli drugo službo, saj imam res sanjsko službo. Velik privilegij je, da je moj hobi lahko moja služba, od katere lepo živim, za kar sem hvaležna vsak dan. Nastopanje me je zasvojilo že pred 12 leti in vedno, preden stopim na oder, pravim, da grem meditirat, saj mi je nastopanje čisti užitek. Glasba je moje poslanstvo in prepričana sem, da bo tudi moj otrok vesel, ker ima mamico, ki je srečna ne le doma, ampak tudi v svoji službi, in da si kruh služi s takšno strastjo, predanostjo in ljubeznijo.
Story: Zasebno življenje ste vedno radi držali v ozadju in izpostavljali le delo. Kljub vsemu ste javna osebnost. Vas je motilo, če so mediji preveč pritiskali na vas, in kako je zdaj, ko so razkrili novico o nosečnosti?
Priznam, da me je preveliko 'vtikanje' v zasebnost vedno precej motilo. Pogosto me zmoti, če so ljudje preveč zvedavi, saj sem introvertirana oseba in bi svoje stvari najraje imela samo zase. A ker sem na očeh javnosti, vem, da vsega pač ne morem imeti zase, sploh pa ne tako lepih stvari, kot je nosečnost, tako da sem bila, ko so novinarji izbrskali to novičko, pravzaprav zelo vesela! In tudi svoje poslušalce zelo spoštujem, tako da sem vesela, da je prišlo vse skupaj na plan, ker se veselijo z mano!
Story: Materinstvo ženske spremeni in naenkrat pride v življenje nova odgovornost. Kako se boste znašli v tej vlogi in česa se najbolj veselite?
Tega poslanstva se zelo veselim, saj menim, da sem dovolj zrela, da lahko svetu 'dodam' dobrega človeka. Na vlogo mamice se poskušam pripravljati čim manj stresno, 's tokom' in iz srca, in tako želim delovati tudi, ko se nam pridruži malo bitjece. Veselim se crkljanja, dojenja, dišeče in mehke otroške kože, prvega nasmeha, prvih korakov, prvih besed ... Vse to me navdaja z veliko motivacijo in upanjem, kajti vem, da bo moje življenje dobilo dokončni smisel.
Story: Kako ste izvedeli, da ste noseči? Komu ste najprej zaupali veselo novico?
Ko sem kakšno žensko slišala razlagati, da je takoj vedela, da je zanosila, sem se vedno le nasmehnila, ker se mi je to zdelo nemogoče ... Vse dokler se meni ni zgodilo enako. Ne vem, kako je to možno, a iz prve roke povem, da je. (smeh) Nekaj dni po zanositvi sem kupila test nosečnosti in ga v torbici nosila tri tedne, dokler me ni sestra, ko sem bila na obisku na Bohinjski Beli, prepričala, da ga naredim. Ko je pokazal plus, sva bili obe zelo veseli, in to hitro sporočili celotni družini. Najprej sem po telefonu poklicala Boruta in mu zaupala veselo novičko. Ker sem bila objokana, seveda od veselja, je mislil, da je test pokazal negativno, ko pa sem mu povedala, da bo drugič očka, se je zelo raznežil in razveselil, saj sva si oba že precej dolgo želela otroka. Sestra Mojca je zatem za mizo sklicala vse domače in kar ona naznanila veselo novico, saj sem pri takšnih stvareh zelo sramežljiva in takrat težko zberem besede. Mamica, ki je izredno čustvena, se je od veselja razjokala, saj si je že leta želela, da bi tudi jaz nekoč postala mamica, drugi pa so me objeli in začelo se je veselje, ki traja še danes. Nato sem poklicala še najboljšo prijateljico Nadjo, Raaya in Marjetko. Ostali so izvedeli pozneje.
Story: Nekatere ženske so precej radovedne, kar se tiče spola. Kako je pri vas? Vas je zanimalo, katerega spola je otrok?
Tudi sama sem bila zelo radovedna, tako da sem seveda vprašala, kaj nosim pod srcem. Ko sva z Borutom izvedela za spol, sva bila oba presrečna, saj sva si oba želela enako, in komaj čakava na otroka, ki se nama bo pridružil na prvi pomladni dan.
Story: Ste že pred tem razmišljali o imenu? Kakšno bosta izbrala?
Z Borutom sva pregledala vsa mogoča imena na internetu in v knjižicah in se strinjala le pri enem imenu za fantka in enem za punčko, tako da sva z izbiro zadovoljna oba. Izbrala sva ime, ki je slovanskega izvora, ni moderno, ni 'spakedranščina', je sestavljeno iz štirih črk in se začne na črko L.
Story: Večino mamic, ki prvič pričakujejo otroka, je strah poroda. Kako se vi pripravljate na ta trenutek?
No, ko pomislim na porod, nisem ravnodušna in me je malce strah, a verjamem, da bo to edinstvena in lepa izkušnja, ki si jo bom zapomnila za vse življenje. Med porodom bo prisoten tudi Borut, tako da vem, da bo vse v redu! Rodila bom v izolski porodnišnici, novega družinskega člana pa se bomo razveselili na prvi pomladni dan, torej 21. marca. No, vsaj takrat je določen rok poroda, kdaj pa se bo otrok odločil priti ven, pa ve samo on. (smeh) Ko bo, bomo vsi izredno veseli!
Story: Sta kupila že kakšne malenkosti, oblekice?
Še preden sem naredila test, sem kupila nogavičke v nevtralni sivi barvi, ki pa bodo najverjetneje ostale za vedno zapakirane in me bodo spominjale na prve trenutke evforije in veselja. Kupila sem nekaj bodijev in nogavičk, dudic, ostalo pa bom uredila še ta mesec. Nisem želela hiteti pri nakupovanju, ker vem, da imam še dovolj časa.
Story: Kako si v tem času razporejate delovne obveznosti? Ali kljub nosečnosti še nastopate?
Aktivno sem nehala nastopati konec decembra, v svoji šoli petja in nastopanja pa sem še vedno aktivna štiri dni v tednu in tako bo do konca nosečnosti oz. čim dlje, kot se bo le dalo, saj si ne predstavljam, da ne bi delala in da bi doma samo čakala, kdaj bo prišel dan D. (smeh)
Story: Kako pa gledate na delo po porodu? Veliko mamic se zapre med štiri stene in se smilijo same sebi. Kaj menite o tem?
Daljšega odmika z glasbenih odrov si ne morem privoščiti, saj te ljudje lahko kaj hitro pozabijo. Tudi novo pesem, ki jo snemam v teh dneh, bom na radijske postaje poslala v dneh okoli poroda. Prepričana sem, da bom lahko s partnerjevo pomočjo usklajevala skrb za otroka in nastope. Na glasbene odre po Sloveniji se vračam že v juliju, ko imam že potrjene nove nastope.
Story: Kaj menite o vzgoji otroka in kaj vam je pri tej pomembno?
Otroka si želim vzgajati v duhu, v katerem so mene in sestro vzgojili najini starši. Na otroka bom poskušala prenesti vse svoje vrednote, ki so mi najpomembnejše. Vzgojo bom usmerila v pridobivanje otrokove samozavesti, samospoštovanja pa tudi v razvoj občutka odgovornosti. Ker v naši družini ljubezni in dobrih odnosov ne primanjkuje, sem prepričana, da bo otrokovo okolje zdravo in veselo ter da se bo počutil varno in ljubljeno. Moj otrok bo čutil ljubezen in sprejemanje vseh njegovih dobrih in slabih lastnosti. Menim, da bo s temi smernicami zrasel v zrelega, sočutnega, samostojnega in odgovornega človeka.
Story: Veliko otrok odrašča v ločenih družinah. Kaj vam pomeni pomoč očeta, partnerja in kaj menite o enostarševski družini?
Ker izhajam iz urejene in ljubeče družine, si ne predstavljam, kako hudo bi mi bilo, če ne bi preživela otroštva v takšnem ljubečem okolju. Mislim, da morata oba starša ob prihodu novega člana enakovredno in resno zagrabiti vse konce in vleči v isto smer, zato se mi partnerjeva pomoč zdi neprecenljiva in nujno potrebna! Na žalost pa povsod ni tako rožnato in so deljena skrbništva ali celo enostarševske družine prepogosto kruta realnost. Če sta starša nesrečna drug ob drugem, se ne spoštujeta, se nenehno prepirata, je za otroka zagotovo najbolje, da se starša ločita. Menim, da je v takšnem primeru najboljše deljeno skrbništvo, pri katerem ima otrok še vedno občutek, da ima oba starša, ki ga imata rada, in da ni on kriv za njun razhod. Če pa eden od staršev nikakor ni sposoben prevzeti odgovornosti za otroka, pride do izjemno težke situacije, kjer otrok odrašča le ob enem staršu. Vsem takšnim otrokom iz srca privoščim, da starš najde novega, ljubečega partnerja, ki bo vsaj malo zapolnil praznino, ki jo ima otrok v srcu.
Story: Kaj potrebuje vsak otrok za socializacijo in odraščanje v današnjem svetu?
Primarna socializacija se nedvomno začne v otrokovih najzgodnejših letih v družinski celici, zato je zdravo družinsko okolje še kako pomembno. Pozneje se ta krog ljudi, na katere je otrok čustveno navezan, začne večati. Osnovna čustvena navezanost na starše se mi zdi zelo pomembna, saj se bo otrok počutil še bolj varnega, sprejetega ... Ker pa današnji tempo življenja tako močno pritiska na nas oz. starši nimajo možnosti, da bi jim kdo pomagal, so na žalost velikokrat prisiljeni otroka prezgodaj dati v vrtec, kjer jih vzgajajo vzgojiteljice in sovrstniki.
Story: Kako pa je s postavljanjem omejitev in duhovnimi vrednotami? Sta si ta dva pojma v današnjem svetu preveč tuja? Po eni strani ne znamo več postavljati meja, po drugi so duhovne vrednote razvrednotene. Kaj menite o tem?
Otrok nujno potrebuje omejitve, pravila in norme, otrok ima te rad! Čuti, da je pomemben, če se starši z njim ukvarjajo. Pomembno je, da starši vrednote tudi 'živimo', udejanjamo, in ne le besedičimo o njih. Le tako jih bo otrok lahko ponotranjil in v skladu z njimi tudi deloval.
Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del
