Punce na M seveda ni treba predstavljati in tudi tale uvod je skorajda odveč. Naj v njem povemo le to, da ambasadorka še ne namerava postati, da vzorno misli na preventivo in da jo stik z otroki naredi bogatejšo. Kdaj bi se počutila osramočeno, pa naj na dolgo pove kar sama …
Tretji dobrodelni koncert je za vami. Ocena?
Glede na to da sem imela zaradi številnih obveznosti in nastopov letos trikrat manj časa za organizacijo koncerta, sem z njegovim razpletom nadvse zadovoljna. Dvorana je bila spet nabito polna, zbrali smo polovico več denarja kot predlani, koncert je potekal gladko, ljudje in moji gostje so bili zadovoljni, sama pa sem uživala kot še nikoli.
Omenili ste denar. Koliko ste ga nabrali v culo?
Z vstopnicami zbrali več kot tri tisoč evrov, natančen znesek pa bom izvedela, ko bo moja menedžerska agencija, ki je bila formalni organizator koncerta, izvedla obračun vseh stroškov.
Ste že doživeli, da vas je kdo poklical in vam v zameno za večerjo v vaši družbi ponudil denar?
Na srečo takšnega nespodobnega povabila še nisem prejela.
In kako bi se počutili, odzvali, če bi ga?
Ob takšnem povabilu bi se najbrž počutila osramočeno. Mislim pa, da pri ljudeh ne puščam vtisa, da me je mogoče kupiti. S svojim vedenjem in dejanji prej dajem jasno vedeti, da sem sama svoj gospodar. Če bi takšno povabilo vseeno dobila, bi ga prijazno, morda celo z nasmeškom na obrazu zavrnila, bi pa se vsekakor počutila zelo neprijetno.
Kaj pa konkretna povabila, ki bi vključevala vaše telo! So?
So, seveda so. Od povsem nedolžnih, iskrenih poskusov do prav direktnih ogovarjanj, ko včasih tudi preprost 'ne, hvala' ne zadošča in se moram prav fizično umakniti.
Kaj na vse to pravi vaš fant? Mu sploh poveste za tovrstna 'pecanja'?
Primožu sem na začetku kariere te stvari še razlagala, a se je samo smejal, saj se mu je zdelo smešno, da so nekateri moški tako obupani ali prepotentni. Zdaj mu tega ne omenjam več, saj se takrat, ko sva skupaj, pogovarjava o veliko pomembnejših stvareh. (smeh)
No, če se vrneva k izkupičku – z njim boste obdarili otroke iz socialno ogroženih družin. Iz katerih občin?
Iz radovljiške in blejske občine.
Koliko bo dobil vsak?
Odločitev o tem, kakšno bo merilo in koliko bo v obliki vrednostnih bonov dobil vsak izmed otrok, vsako leto prepuščam centru za socialno delo. Trudimo se, da obdarimo čim več otrok. Po navadi dobim tudi kakšnega pokrovitelja za igrače, in čeprav ga letos, žal, še nisem našla, še zdaleč nisem obupala! Morda pa vendarle …
Darila kupite vi osebno, ali kako je s tem?
Že tretje leto sodelujemo s trgovino Sonček z Bleda. Pri njih kupimo vrednostne bone v določenem znesku, ki jih nato v drugi polovici decembra osebno izročim otrokom.
Jih obiščete na domu, vsakega posebej?
Ne. Srečanje z njimi poteka v kriznem centru v Radovljici. Tam bom tudi letos vsakemu otroku posebej izročila vrednostni bon, s katerim si potem v že omenjeni trgovini lahko kupijo, kar potrebujejo; od oblačil, igrač, zvezkov ... To se mi zdi še najbolj praktično.
So vas otroci veseli, glede na to, da ste vi zanje tista Manca s televizije?
Seveda so veseli in tudi mene stik z njimi vedno razveseli in navduši … Otroci vedno pridejo v spremstvu staršev ali skrbnikov in se imamo zelo lepo. Včasih zapojemo tudi kakšno pesmico, se kaj pogovorimo, predvsem pa se veliko smejimo.
Toda vse otroške oči, ki ob obdarovanju stojijo pred vami, zagotovo niso srečne. Kaj občutite, ko vidite otroško bolečino?
Res je, pogosto zagledam tudi kakšne velike žalostne oči, včasih polne strahu, ki ga nič ne more pregnati. Po eni strani sem takrat žalostna, po drugi strani pa me to navda s še večjo voljo, da jim pomagam, kolikor le morem, in jim s tem vsaj malo popestrim kakšno minuto odraščanja.
Ali ob otrocih iz socialno ogroženih družin kdaj pomislite na to, da je življenje 'nefer'? Da imajo nekateri polno rit vsega, drugi pa niti osnovnega ne?
Zagotovo! Življenje je velikokrat nepravično, vendar je tako povsod po svetu in vprašanje je samo, ali si za to pripravljen kaj narediti ali ne. Jaz vsekakor sem!
Ko boste doštudirali, boste profesorica. Bi v tej vlogi otroke nezavedno ločevali na tiste, ki imajo premožnejše starše, in na tiste, ki so se rodili manj premožnim?
Vsekakor ne. Sama sem bila vzgojena v duhu enakopravnosti do vseh. Pri nas doma nikoli nismo ločevali ljudi na bolj ali manj premožne in ta vzorec sem ohranila tudi sama. Zame so vsi otroci, ki jih poznam, povsem enakovredni. In prav vsi se morajo truditi!
Nova bo izšla prav 1. decembra. Kakšna je vaša prva asociacija na ta dan?
Dan boja proti aidsu. Ta bolezen pri nas sicer ni tako razširjena kot na primer v Afriki, je pa vseeno pomembno, da se vsi zavedamo, kako umrljivi in dovzetni smo. Ne samo na ta dan, vsak dan … S seboj vedno nosim kondom za zaščito, ne glede na to, da imam stalnega partnerja že več let. Stvar navade najbrž … (smeh)
Ker pomagate otrokom, me zanima, ali ste kdaj razmišljali, da bi pomagali tudi tistim v Afriki, ki se velikokrat rodijo z aidsom kot glavno življenjsko popotnico svojih staršev?
Mislim, da je prej treba pomesti pred domačim pragom! Na žalost si velikokrat zatiskamo oči pred revščino in trpljenjem otrok okrog nas.
Bi torej sploh sprejeli povabilo, da postanete Unicefova ambasadorka?
Poziv za Unicefovo ambasadorko bi mi laskal, mislim pa, da v tem trenutku ne bi bila kos tej zahtevni in odgovorni nalogi, saj želim prej izpeljati še kak projekt tu, doma, v Sloveniji.
Napisala Maja Susman
Foto Primož Predalič