Želela je študirati klavir, pristala na arhitekturi, nato pa je svoj smisel našla v avtorskih slikanicah. Ker se z njimi ni mogla preživljati doma, je poskusila v tujini, in zaradi tekstilnih ilustracij uspela v svetovnem merilu.
Manica Klenovšek Musil je mojstrica ilustracij, a ne povsem običajnih, temveč tekstilnih. Čeprav je po poklicu arhitektka, je uspešno kariero postavila na stranski tir, rodila tri otroke, zdaj pa se preživlja kot ilustratorka. Da ji je uspelo, je morala v tujino in njena dela so takoj opazili na različnih koncih sveta. Lahko se pohvali s prestižnimi nagradami v New Yorku, uspel ji je tudi preboj na Kitajsko, zanimanje pa je vse večje tudi v drugih državah sveta, kjer se ji odpirajo nove poslovne priložnosti.
Bili ste uspešna arhitektka, a ste se raje posvetiti ustvarjanju tekstilnih ilustracij – zakaj?
Arhitektura ni enostaven poklic, je večplastna, združevati moraš ogromno kvalitet ali delati v dobrem timu, kjer se s sodelavci dopolnjuješ. Preveč ljudi je vpletenih in imeti moraš ogrom-no tehničnega znanja. Zato sem prešla k otroškim knjigam, kar se je zgodilo spontano. Po končani srednji šoli sem hotela najprej študirati klavir, potem pa sem se odločila za arhitekturo. In v vsem tem času sem iskala nekaj, kar lahko naredim od začetka do konca sama. Zato tudi knjige napišem, ilustriram in nazadnje tudi oblikujem. Nič ne prepustim naključju. Navadno se uredniki vtikajo v vse in hočejo klasiko, Milena Pivec, urednica Založbe Pivec iz Maribora, pa je imela posluh, mi zaupala in mi popolnoma prepustila tudi oblikovanje.
Od kod sploh ideja za tekstilne ilustracije?
Nekega dne sem z babico svojih otrok – da ne bo ravno taš-ča (smeh) – šivala torbico za srednjo hčer in od takrat naprej pričela vse ilustracije šivati. Študij arhitekture me je naučil, da na stvari gledam zelo odprto. V svetovnem merilu je ogromno zelo dobrih ilustratorjev, že v slovenskem jih je veliko, in pomembno je, da si v nečem poseben. Verjetno sem našla posebnost v tekstilnih ilustracijah, ki so bile do zdaj opažene in nagrajene že na več mednarodnih natečajih.
Vaša prva izdana slikanica Trije mucki in zmaj je sicer izšla že leta 2011, zakaj ste sklenili izdelati nove ilustracije?
Ja, moja prva slikanica je izšla pri Založbi Mladika in na ilustracije nisem več ponosna, prve tri slikanice imajo drugačno tehniko. Dobila sem namig, da bi bila to dobra lutkovna igrica, vendar kako lahko stojim za njo, če nisem zadovoljna z likovno podobo. In sem se odločila, da jo ponovno ilustriram. Prav ta slikanica oz. njene ilustracije so junija dobile zlato medaljo pri 3x3 Contemporary Illustration Magazinu iz New Yorka, tako da mi ni žal, da sem se ponovno lotila projekta. Mogoče se sliši, da je vse skupaj enostavno, toda tukaj so meseci, tudi leta, ko se nič ne zgodi in podvomiš o sebi. Vendar če ne vztrajaš, ni sadov. Trije mucki in zmaj bo izšla pri Založbi Pivec letos ali pa prihodnje leto, potem na Kitajskem pri Modern Press Co., v Pekingu, in mogoče že septembra v Turčiji. Vendar me tam zelo žalosti situacija. Agentka, ki me tam zastopa, mi je v enem izmed mailov pisala, da počasi izgublja vero v prihodnost, kar je izredno žalosten stavek. V Turčiji bosta v prihodnjih mesecih izšli še dve moji slikanici: Mravljinčar Franc in Čarobna školjka. Čarobna školjka je izšla letos pri Založbi Pivec in prejela nominacijo na tekmovanju Hiii Illustration 2015 na Kitajskem.
Tudi Pobalinska pujsa je bila lani opažena na Slovenskem knjižnem sejmu, kjer je bila proglašena za najlepšo slovensko knjigo na področju otroške in mladinske literature. Ob vaših uspehih po svetu se zdijo domače nagrade malenkost. Vam več pomenijo priznanja doma ali iz tujine?
Oboje je sladko, potrditev tvojega dela, da ne delaš nekaj zaman. Pri umetnosti nikoli ni takoj rezultatov in do potrditve so ogromna nihanja. Neprestano se sprašuješ: sem dovolj dober, je to prava stvar, ki jo delam, ali naj se raje vključim v sistem. Lahko so tudi meseci, ko nič ne zaslužiš. Zato lahko rečem, da so nagrade v tujini, sploh pa dve zlati, ki sem ju prejela v New Yorku, kjer so prejeli več kot 2.500 del z vsega sveta, velika potrditev. Tukaj veš, da ni nobenih zvez, nobenih poznanstev, nikogar, ki bi preferirali koga ... Ali vsaj mislim, da je tako.
Se vam zdi, da vam nagrade v tujini odpirajo nove možnosti za uspeh na domačem knjižnem trgu ali ste nad slovenskim trgom obupali?
Dobro vprašanje. Prav to se mi je zgodilo – nad slovenskim trgom sem pred dobrima dvema letoma obupala. Ogromno dela za skoraj nič plačila. To je tudi povezano z majhnostjo trga in enostavno spoznaš, da več kot toliko težko dosežeš. In zato sem se odločila, da bom počasi poskusila prodreti v tujino. Nagrade mi zagotovo pomagajo. Sem pa k sreči spoznala Mileno Pivec in od takrat naprej več ne iščem založb v Sloveniji. Enostavno mi je tudi zmanjkalo energije, preusmerila sem jo v tujino. Ravno danes sem bila zelo razočarana, ker nisem prejela sredstev za projekt v Mariboru. Ampak tako to pač je. Ne smemo jamrati, moramo se boriti naprej. Nagrade ti pomagajo, da postaneš za založbe toliko zanimiv, da se sploh uvrstiš na kupe predlogov, ki jih dobivajo z vsega sveta.
Ali po prejetih dveh zlatih nagradah ciljate tudi na izid kakšne slikanice v New Yorku?
Čez čas zagotovo, vendar gre v založništvu vse zelo počasi. Še zmeraj čakam na odgovor urednice Claudie Bedrick, Enchanted Lion Books – ta založba je dobila nagrado pri New York Times za najlepše ilustrirano knjigo v letih 2010, 2011, 2012 in 2013. Med sestankom se sploh nisem zavedala, kako vplivno urednico sem imela čast spoznati. Njena zanimiva pripomba je bila, da so evropske slikanice veliko bolj didaktične kot ameriške, celo za moja besedila je to pojasnila, kar se mi ni nikoli dozdevalo. Skoraj nemogoče je, da bom sprejeta, vendar če ne, se bom borila naprej. Eden izmed članov komisije pri podelitvi nagrad revije 3x3 Contemporary Illustration Magazine je bil tudi Paul Buckley, umetniški direktor založbe Penguin. Trenutno še zmeraj čakam na Claudio, in če ne bo nič, potem bom iskala naprej. Menim, da če v nekaj verjameš, se to tudi slej ko prej zgodi.
Takoj po prejemu nagrad v New Yorku vas je pot vodila na Kitajsko, saj so vaše ilustracije opazili v priznani založbi Jiangsu Fine Arts Publishing House, ki je sklenila izdati štiri slikanice naenkrat.
Slučajno se je poklopilo. S Kitajsko se dogovarjam že nekaj časa. Tukaj bi se zelo rada zahvalila Ministrstvu za kulturo, ki je podprlo projekt razstave mojih ilustracij. Mogoče je videti na zunaj, da sem uspešna, vendar umetniki v vseh branžah se komaj preživljamo. S pomočjo razstave sem končno odpotovala na Kitajsko. In nazadnje sem še ugotovila, da je Jiangsu Fine Arts Publishing House izredno dobra založba, prejela je nagrado za najlepšo knjigo na Kitajskem v letih 2013, 2014 in 2015, 2016 pa v Nemčiji nagrado za najlepšo knjigo na svetu. Toda to niso knjige za otroke, ta založba je izredno velika, samo en oddelek se ukvarja z otroškimi slikanicami.
V tujini je brez pomoči agencije skoraj nemogoče uspeti, koliko agentov vam pomaga navezovati stike z založbami?
Ni res, da ne moreš uspeti brez agentov, res pa je, da če imaš dobrega agenta, gre lahko hitreje. Lahko pa se tudi opečeš, ker imajo agenti veliko avtorjev in ne veš, koliko se točno posvečajo tebi.
V katerih državah se poskušate prebiti do pozornosti založb?
Imam agente oz. agencije za Kitajsko, Japonsko, Južno Korejo, Turčijo, Rusijo in nadalje rusko govoreče države. Čakam na odgovore založb iz Norveške, Švice, Severne Amerike, Mehike, Francije, Španije, Anglije, verjetno sem katero še pozabila. Nekaj zagotovo bo. In tudi potrebujem več držav, ker drugače še zmeraj ne morem preživeti od svojega dela. Razen če mogoče kje postanem uspešnica. (smeh)
Za katero državo lahko rečete, da je zanimanje za vaše ilustracije največje?
Do zdaj zagotovo na Kitajskem, tam so najhitrejši, sem pa dobila kar precej zanimanja iz Turčije, tako da je videti, da po mojih ilustracijah v Aziji veliko povprašujejo. Ampak kot sem že prej omenila, me situacija v Turčiji zelo žalosti. Zagotovo bi tudi v Istanbulu v prihodnosti imela razstavo, saj mi bo ena založba izdala kar tri slikanice, o tem sem se že pogovarjala z agentko, vendar – kdo bi si zdaj upal v Istanbul? To je žalostno.
Umetnica Samina Islam vas je povabila k zanimivemu projektu v Pakistanu, kjer boste decembra prihodnje leto skupaj s tekstilnimi umetniki razstavljali v umetnostni galeriji v Karačiju. Že veste, katere vaše ilustracije bodo na ogled na tej razstavi?
Razstavljalo nas bo deset umetnikov. Samina bi rada, da bi se vsi udeležili razstave, imeli govor in delavnice, vendar me je strah situacije v svetu. Še zmeraj ne vem, ali naj grem ali ne. Pakistan je zraven Afganistana in ponovno je problem financiranje ... Vendar bi srčno rada šla v Karači, ker so tja povabljeni zelo zanimivi tekstilni umetniki in ker bi zelo rada razstavo videla v živo. Za zdaj bom poslala ilustracije Slona Staneta, ki so prejele zlato nagrado v New Yorku, vendar delam novo slikanico, za katero se mi zdi, da bodo ilustracije še veliko boljše.
Omenjena umetnica vam je namignila, da kontaktirajte pakistansko založbo Oxford University Press Pakistan, oni pa so želeli, da ilustrirate njihove slikanice. Sprejemate take projekte ali ostajate zvesti izdelavi avtorskih slikanic?
Samina mi je predlagala to založbo, češ da je najboljša. In potem sem jih kontaktirala in tako se je razvilo, da bodo izdali Slona Staneta. Res so mi vmes ponudili tudi izdelavo ilustracij k besedilu, vendar sem zavrnila. Vzame mi preveč časa, življenje je prekratko. Tudi ena izmed kanadskih založb mi je že poslala ponudbo, da nekaj ilustriram, vendar za zdaj nisem še ničesar sprejela. Mogoče kdaj bom, ne vem. Za zdaj ostajam zvesta sebi.
Vaše zgodbe s slikanicami se ne zaključijo z izdajo, ampak jih vpeljujete tudi v prostor in jim s tem daste nov smisel – v Mariboru ste sodelovali že v nekaj zanimivih otroških projektih, kateri so vam bili blizu?
Zahvaljujoč lutkovnemu gledališču in Mojci Redjko otroški projekti živijo naprej. Mariborski vrtci po slikanici Pobalinska pujsa izdelujejo piščance oz. pišeke, kot sva projekt poimenovali s prijateljico Tejo Kovač Lozar, tudi arhitektko, razstavljeni pa bodo na odprtem mestnem prostoru. To nama je bil do zdaj s Tejo zmeraj cilj pri vseh otroških projektih, da so otroški izdelki razstavljeni na trgih, ulicah in niso skriti po raznoraznih institucijah, da so otroci vključeni v mestni prostor. V Mariboru se vsi spominjajo Malih arhitektov oz. 1.300 glinenih hišk, ki so bile razstavljene na Trgu Leona Štuklja kot projekt Maribor 2012, ko je bil Maribor prestolnica kulture. Vendar mariborska občina žal ne zmore peljati dobrih projektov naprej, a imamo k sreči lutkovno gledališče.
Lutkovno predstavo po slikanici Pobalinska pujsa v režiji Mihe Goloba bomo premierno videli oktobra, vas pa čaka realizacija njene likovne podobe – kako ste si vse skupaj zamislili?
Lutkovna predstava še nastaja, z Miho tesno sodelujeva in je odličen sogovornik, v slikanici je opazil stvari, ki jih do zdaj ni nihče. Likovna podoba bo močno podobna slikanici, liki bodo ostali dvodimenzionalni, tudi material bo enak. In otroci bodo močno vpleteni v predstavo. Kaj več pa mora ostati skrivnost.
Glede na vaše aktivnosti v zadnjem letu, številna potovanja in projekte me zanima, imate sploh še kaj časa za svoje tri otroke in kako kompenzirate odsotnost?
Mogoče je sreča, da se mi je vse začelo dogajati komaj zdaj, ko so otroci že malo večji, najmlajša je stara 7 let. In zaradi dela, ki ga imam, sem veliko doma – preden gredo v šolo in tudi, ko pridejo iz šole. Takrat že kuham in jih potem razvažam po popoldanskih opravkih, tako da popoldne nikoli nimam časa delati. Z otroki sem preživela ogrom-no časa. Moram pa poudariti, da imam tudi moža, ki me pri vsem podpira, stal mi je ob strani vsa leta, ko se ni zgodilo nič in je verjel vame.
Metka Pravst, fotografije: Miran Babič, osebni arhiv
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
