Manja Stević po rojstvu dvojčkov: "V neki različici se je pojavila poporodna depresija"

Manja Stević po rojstvu dvojčkov: "V neki različici se je pojavila poporodna depresija" (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
Vir: Story
24. 5. 2018

Nekdanja voditeljica Big Brotherja in modna poznavalka, danes pa predvsem mama. Manja Stević je pred časom televizijske kamere in blisk fotoaparatov zamenjala za sprehode z vozičkom in umazane pleničke.

Njeno največje veselje pa sta postala dvojčka Viktor in Filip, čeprav tedni po porodu niso bili vedno rožnati.

Story: Pred dvema mesecema sta na svet prijokala malčka, ki sta vašemu življenju dala povsem nov smisel. Ste v tem času že nekoliko strnili misli? Kakšni so spomini na porod? Občutki?

Na porod gojim zelo lepe občutke, spomnim se prav vsega, nisem mislila, da bom imela to srečo. Morda prav zato, ker sem se odločila za naravni porod brez epiduralne ali česarkoli, kar bi lajšalo bolečine. Le na koncu smo bili primorani malčkoma na svet pomagati z nekaj umetnimi popadki. Vse skupaj je spominjalo na dogajanje na železniški postaji, saj so ljudje nenehno prihajali in odhajali iz sobice. (smeh) Porod je sicer trajal devet ur, ne vem pa, ali je to veliko ali malo za dvojčka. Porod je bil krasen, a iskreno, nisem bila najbolj zadovoljna s celotnim postopkom, saj so bili mnenja ljudi in pritiski zdravnikov naporni. Ob koncu se je seveda vse uredilo in sčasoma sem pozabila na nevšečnosti, čeprav so mi kar zagrenile nosečnost in prvi mesec po porodu. Po porodu so se začele tudi druge težave, takoj naslednji dan sem dobila vročino, kar me je položilo v posteljo. Potem pa se je pojavila še težava z dojenjem in posledično sta imela malčka težave z izgubo telesne teže. Ko sta prišla do tistega odstotka, ki ga v tradicionalnem zdravstvu ne tolerirajo več, smo morali presedlati na umetno mleko, kar me je pretreslo, saj sem želela, da bi otročka hranila na kar se da naraven, prvinski način.

Načrt v moji glavi se je povsem porušil in način, kako so mi sestre vse skupaj predstavile, je bil dokaj neprijeten. Počutila sem se kot dekle, ki v šoli stoji pred tablo in zagovarja svojo domačo nalogo. To je tako čudovitemu trenutku v mojem življenju pustilo grenak priokus. Tudi to je verjetno razlog, da se je v neki različici pojavila poporodna depresija. Prepričevala sem se, da so le hormoni. Jokanje je bilo na sporedu vse od večernih ur naprej. Zdaj namreč vem tudi, da ni nič narobe s tem, da popolne izpolnitve ob rojstvu otrok ne začutiš nemudoma, temveč postopoma. Svoja fantka neizmerno ljubim, vendar sem si predstavljala, da bom ob porodu jokala od sreče in poletela. Bilo je dokaj drugače, saj je bila prva misel ob pogledu na prvorojenega Filipa ta, da je zelo lep otroček, da je majhen, topel, krasen in predvsem tako zelo krhek. Ob tem sta me spreletela strah in panika.

Story: Zakaj ste se odločili za naravni porod? Kako ste ga doživeli?

Verjamem, da je kaj takega nemogoče opisati, to moraš enostavno doživeti. Vesela sem, da sem se odločila za to možnost, saj sem želela občutiti pravo bolečino rojevanja. Želela sem, da bi mi porod ostal v lepem spominu, ne pa tragičnem. Brez sramu rečem, da sem bila prava bojevnica in da sem v življenju najbolj ponosna na ta dogodek. Ženske so tisočletja rojevale na naraven način, zakaj bi torej morala sama karkoli spreminjati, dodajati. Razumem določene ženske, ki se odločajo ubrati drugo pot, sploh pri dvojčkih, a sem sama želela roditi po naravni poti. Tveganje je sicer veliko, tudi nosečnost je v primeru dvojnega veselja povsem drugačna. Za vsako žensko je porod edinstvena izkušnja, a spodbujam čim večje število porodov po naravni poti. Verjamem, da je povsem drugače in da ostane porod v prelepem spominu, kljub bolečini. Pozabiš jo nemudoma in res ni nič v primerjavi s tem, kaj dobiš.

Story: V porodnišnici se z vašim porodnim načrtom torej niso strinjali. Kje je prišlo do kratkega stika?

Vsekakor spoštujem strokovnost osebja, vendar se glede marsičesa nismo povsem strinjali. Nisem želela, da porod pospešijo z umetnimi popadki. Oni pa so se odločili, da bom rodila na petek, ko je veliko osebja, s čimer se nisem strinjala. Morala bi podpisati goro papirjev, češ da se zavedam posledic svoje odločitve. Na dan, ko so mi predstavili to kot eno in edino možnost, sem doživela manjši živčni zlom, zaradi česar mi je zvečer tudi odtekla voda. Pred tem sva zaradi stresnega dopoldanskega dogodka v porodnišnici poskušala narediti vse, da bi dvignila hormon sreče. Pripravila sva kopel, jedla jagode in čokolado ter poskušala še kakšno tehniko spodbujanja. (smeh) Tako sploh nisem bila prepričana, da mi je odtekla voda, ker je bilo na vsake toliko malo vode, ko pa sem vstala, je kar pljusknilo po tleh in takrat sva se nekaj časa na vsa usta smejala.

Story: In porod se je tako začel. Se lahko ženska na to sploh pripravi?

Lahko, brez dvoma. Hodila sem na predporodni tečaj, v veliko pomoč pa mi je bila tudi moja doula Nina Jenšterle, ki mi je pomagala tudi glede psihične pripravljenosti in sproščenosti. Čeprav se devet ur morda sliši veliko, jih sama nisem doživljala tako, saj sem kar uspešno predihala bolečino, ki jo povzročijo popadki, in se poskušala kar se da sprostiti. Mislim, da je v tem primeru tudi organizem pripravljen na porod, tako da se je vse skupaj proti koncu hitro odvilo. Viktor, ki je na svet prijokal drugi, je prišel ven v pičlih osmih minutah. Veselja po porodu se ne da opisati. Občutek je bil nadvse hecen. Bolj to kot kaj drugega. Potem ko v rokah držiš ti dve štručki, počasi vzpostavljaš materinsko vlogo in nagon. Zaradi neuresničenih porodnih želja in pričakovanj pa sem bila hormonsko povsem izmučena, tudi to me je dodatno potrlo.

Manja Stević: “Nenehno ju ljubčkam”

Story: Je bil partner med porodom v porodni sobi?

Seveda, brez tega ne gre. Ves čas je bil ob meni. Držal me je za roko. Pri porodu mi je bil v veliko pomoč, na drugi strani pa sem lahko računala tudi na doulo Nino.

Story: Kljub temu pa ste dejali, da ste bili zelo ranljivi. Je bilo zato toliko težje?

Seveda, ženskam polagam na srce: ne vemo, v kaj se spuščamo, vse dokler tega ne izkusimo same. Na voljo so nam številne informacije, med njimi tudi veliko napačnih. Pogosto si tako prepuščen samemu sebi. Podpora partnerja je v teh trenutkih nezamenljiva, vendar tudi on lahko pomaga le toliko, kot lahko. Zdravstveno osebje mi ni bilo kaj dosti v pomoč, zaradi narave svojega poklica so dokaj flegmatični in tako včasih kar malo kruti do novopečenih mamic. Zdi se mi, da ne upoštevajo kaj prida podivjanih hormonov in takrat nujno potrebnega razumevanja. Na srečo sem se posvetovala s svojo doulo, ki mi je vlila pogum, da sem se jim nekajkrat postavila po robu. V porodnišnici sem se res počutila, kot da sem v zaporu in da se borim za svoje pravice.

Story: Po porodu pa so se pojavile nove težave. Filip je namreč že od samega začetka imel nemalo zdravstvenih težav.

Po porodu sem zaradi oslabljenega imunskega sistema dobila vročino, kljub temu pa sem cele noči z dojenčkoma, izmenično priklopljenima na dojki, hodila po sobi in si želela, da bi dobila dovolj mleka, s katerim bi lahko nahranila svoja fanta. Zaradi težav s hranjenjem je bil moj Filip še posebej občutljiv in tako bolj ranljiv. Pa tudi, ker ga je v trebuščku s prostorom omejeval Viktor, se je rodil s stopali navzven, zato je moral nekaj časa po rojstvu nositi opornice. Težav pa še ni bilo konec. Ko je dopolnil mesec dni, sem opazila, da ima vročino in da je bledoličen, nakar naju je pediatrinja poslala na preiskave. Ugotovili so, da ima vezikoureteralni refluks, kar smo morali zdraviti z antibiotiki, sama pa sem z malčkoma ostala v bolnišnici. Pozneje so ugotovili, da ima v krvi in urinu bakterijo E.coli, vendar pa se ta na srečo ni prenesla v možgane, kar so ugotovili z lumbalno punkcijo, tako da smo se počasi lahko vrnili domov. Počutila sem se, kot da je konec sveta, na srečo se je vse dobro izteklo. Danes mu težave povzročajo krči in izpuščaji na koži.

Story: Tudi to je brez dvoma vplivalo na vaše slabo počutje, žalost v prvih tednih po porodu?

Zagotovo. Od izkušnje v porodnišnici do Filipovih zdravstvenih težav. Bojevala sem se sama s seboj. Bilo je težko. V času najhujše stiske mi je pomagal preprost sprehod z vozičkom po mestnih ulicah in parkih. Mož me je venomer spodbujal, da si vzamem čas zase, da zadiham.

Story: Kaj ste doživljali?

Tesnoba, ki sem jo doživljala, ni pogojena z zunanjimi dejavniki, temveč se je sprožila nenadoma. Svoja malčka imam neizmerno rada, vendar sta me dušila skrb, strah. Devet mesecev se veseliš njunega prihoda, ko pokukata na svet, pa te preplavi skrb. Kaj naprej? Kako bom poskrbela zanju? Ostaneš ti, v mojem primeru samostojna, energična ženska, ki se spopada z novim izzivom - materinstvom. S tem sem se spoprijemala kar nekaj tednov. Zdaj vem, da je to povsem normalno. Vem, kako se počutijo druge ženske, ki o tem nikoli ne spregovorijo. Že ko o tem govorim, se počutim kot slaba mama. Ko vidiš novorojenčka, te popade strah. Bom dobra mama? Bosta preživela? Medtem ko gledaš to ljubko bitje ... strah ... vsak večer sem jokala.

Story: Se vam zdi, da je to danes še vedno tabu tema?

Ja, mame ne želijo spregovoriti o tem, saj imajo občutek, kot da nimajo rade svojih otrok. To ni pogojeno s tem. To je stanje, ki je večje od tebe. To nisi ti! V porodnišnici ti povedo, da se lahko pojavi depresija, če zavračaš otroka ali ti postane vseeno zase. V tem primeru ti svetujejo pomoč. Mislim pa, da je takrat že prepozno. Prepričana sem, da bi morali v bolnišnici imeti nekoga, ki bi se z novopečenimi mamami pogovarjal, prepoznal simptome, predvsem pa bi nas morali obravnavati individualno, in ne sistematsko. Potem bi se številke zelo hitro spremenile in tisto, kar je na papirju nemogoče, bi morda postalo mogoče in tako naprej. Škoda, da smo v takšnem rigoroznem sistemu, a seveda se morajo zdravniki tudi zavarovati, za individualen pristop pa seveda ni energije, niti časa.

Story: Tako bi bilo vsekakor lažje. Kaj pa, ko ste z malčkom prišli domov. Je bilo vse pripravljeno?

Dva meseca pred porodom me je zajela panika, saj nisva imela še čisto ničesar pripravljeno za prihod novih družinskih članov. Sicer ne komplicirava rada, zato sva se tudi tokrat zadeve lotila z veliko mero enostavnosti. Uredila sva sobico in pripravila vse, da bo v trenutku, ko bo treba hiteti v porodnišnico, vse nared. Ko pa mi je odtekla voda, je Daliborja zajela panika, ni vedel, ne kod ne kam. (smeh) Jaz pa sem bila povsem osredotočena, stala sem pri vratih in mirila situacijo. Res sem bila pridna, saj sem v enem mesecu poskrbela, da je bilo vse pripravljeno.

Manja Stević: “Nenehno ju ljubčkam”

Story: Kako pa ste se počutili, ko ste z njima prvič prestopili prag stanovanja?

Bila sem presrečna! Ker smo morali teden dni zaradi težav z nogicami preživeti v bolnišnici, je bil zame to beg na prostost. Svoboda. Čeprav sem se sprva še spopadala sama s sabo in zametki depresije, pa je sčasoma zbledelo tudi to. Po dveh mesecih je naravnost čudovito. Obožujem ju. Ves čas ju zasipavam s poljubčki. Do 18. leta imam to pravico. (smeh) Znorela bi od sreče. Tako sta pridna! Vesela sem, da sta dva, saj drug drugega napajata z energijo, tako sta bolj pridna, potrpežljiva. Verjamem, da bo s tedni le še lepše. Dneve preživljamo zunaj na sončku, zjutraj pa ju razvajam z masažo. To bi priporočila vsem mamicam. Na drugačen način te namreč poveže z malčkom, sama položim njuno kožo ob svojo, tako ju resnično čutim. Masiram ju s posebnimi prijemi, kar pozitivno vpliva na razvoj možgančkov, motorike.

Story: Kdo pa vam pomaga pri skrbi za malčka? Za dvojčke je namreč težko poskrbeti sam.

V veliko pomoč mi je moj dragi, ki ima na srečo službo, ki mu to omogoča. Sicer je vmes odšel tudi v Beograd, takrat mi je na pomoč priskočila njegova mama, ki je z menoj preživela teden dni. Sicer pa sem hvaležna tudi sestri, ki mi pomaga, in prijateljicam, ki so res fantastične. Prijateljica Nataša je celo prespala pri meni tri noči in mi pomagala pri hranjenju, ko sta se fanta še zbujala na dve uri. Sama bi le s težavo zmogla vse, saj niti vozička na začetku nisem smela nositi oziroma ga še vedno ne smem, ker je še dodatno težak z mojima fantkoma v njem.

Story: Torej ste že izkoristili lepo pomladno vreme in se odpravili na sonce?

Seveda. Kadar posije sonček, zunaj preživimo kar ves dan. Pred časom sem sicer naletela na članek o tem, kako bi morala malčka obleči za sprehod, in se nasmejala lastni lahkotnosti. Ko prvič pelješ otroka za deset minut na sprehod ... Kaj? Prvič smo se odpravili na sprehod in na svežem zraku preživeli kar tri ure. (smeh) Napaka številka ena! Berem naprej. Tri kapice. Kakšne tri? Moja dva fantka nosita bombažni pokrivali. Ne vem niti, zakaj tako komplicirajo z odejicami. S svojim vozičkom Uppababy Vista grem lahko kamorkoli, otrokoma je prijetno toplo in v njem lahko spita, tudi če kje prenočimo. Je lahek in vodljiv. Ko se bomo vrnili v Beograd, bo še dosti lažje, saj nas do stanovanja popelje ozko dvigalo in vozička ni treba nesti po stopnicah v šesto nadstropje, pa še tako vpadljiv je, da je vedno odličen 'pripomoček' za spoznavanje novih mamic. Pravim mu kar 'tripl deker', ker se v njem vozi tudi psička Dallas.

Story: Do kdaj pa nameravate ostati v Sloveniji? Kdaj se vračate v Srbijo?

Tukaj smo zato, ker se morata malčka cepiti proti tuberkulozi, kar je na žalost obvezno v Srbiji. Sicer sem si želela, da bi bilo teh cepljenj čim manj, le za tisto, kar je nujno, a očitno tuberkuloza očitno še ni 'iztrebljena' na jugu. Cepljenje bi že morali imeti, potem pa se je zaradi Filipove bolezni vse skupaj zamaknilo.

Story: Kako sicer usklajujete razpetost med dvema mestoma, Ljubljano in Beogradom?

Super bo! Malo bomo potovali, kar je krasno. V Beogradu imam kar nekaj prijateljic, ki so ravnokar postale mamice, in to v pol leta, ena celo z dvema tednoma zamika. To bo še zabavno! Tudi žene Daliborjevih prijateljev so pred časom rodile, tako imam okrog sebe same novopečene mamice. Veselo bomo pohajkovale z vozički in si delile nasvete.

Story: Vam uspe najti kaj časa zase?

Seveda, mislim, da je to nujno. Sama si vzamem kakšno uro za kavico, sprehod s psi. Kadar sem na sprehodu z vozičkom, fanta običajno zaspita, tako imam tudi takrat čas za prijatelje. Ker sta pridna tudi ponoči, me ne muči utrujenost. Komaj čakam, da začnem telovaditi!

Story: Kako pa skrbite za formo in kondicijo ob dveh malčkih?

Že zdaj sem začela delati počepe kar med pestovanjem sinčkov, ali pa dvigujem noge, na postelji izvajam vaje. Po vrnitvi v Beograd bi se rada vpisala na pilates z reformerji. Zaradi sindroma karpalnega kanala, ki sem ga sicer deloma odpravila z Bownovo terapijo, imam še vedno malo težav. Kadar hranim malčka, mi namreč zaspi roka.

Story: Kako opažate, da vas je materinstvo spremenilo?

Postala sem bolj mirna. Nič več mi ni težko, le dosti lažje. Potem ko ujameš ritem, ni nič več težko, sploh ko gre za tvoja otroka. Ker se rada veliko ukvarjam z njima, nimam časa razmišljati o čem drugem. Nenehno ju ljubčkam, jima pojem in se igram. To me je pozdravilo in mi zelo paše!

Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Helena Kermelj

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story11/2018

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 11/2018

Story 11/2018, od 10. 05. 2018

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri