Manja Plešnar o težki poti do zanositve

"Že od vsega začetka sva si tudi želela imeti družino, za kar sva se trudila ter si rekla, da se bo že zgodilo, ko bo čas primeren. Še dobro, da sem tako lahkotno naravnana, saj drugače ne bi mogla iti čez določene stvari, ki se v življenju izkažejo za izjemno težavne. To, kar se je meni dogajalo v zadnjem letu ..." nam v čustvenem intervjuju o težki poti do zanositve zaupa Manja.

Story: Pred poroko si mi zaupala, da si točno vedela, da je Dalibor tisti pravi?

Res je tako, kot pravijo, da začutiš, kdo je pravi. Res nisem bila neki optimist, niti nisem bila s tem preveč obremenjena. A pri njem sem res vedela že prvi trenutek. Ko sva se enkrat o tem pogovarjala, mi je zaupal, da je tudi sam čutil enako. Na začetku sem hodila k njemu v Beograd, on pa k meni v Ljubljano in me nekaj mesecev kasneje presenetil z zvito izjavo. Napol v šali je rekel, kako se je že sprijaznil z dejstvom, da ne bom prišla živet k njemu (smeh). Naslednji dan sem mu sporočila, da bi se z veseljem preselila k njemu v Beograd, vendar pod dvema pogojema:  da mi kupi omaro za obleke (smeh) in da lahko moji prijatelji prespijo na kavču, kadarkoli bi želeli priti na obisk (smeh).

Story: In?

No, omaro sem dobila tri leta kasneje, ampak 'v redu' (smeh). Prijatelji pa so seveda vedno dobrodošli pri nama (smeh).

Story: Kako si potem usklajevala službo v Sloveniji? Vse si delala iz Beograda, kdaj si se pa tudi vrnila za vodenje prireditev?

V tistem času sem res veliko delala, ampak mi je to ustrezalo, saj sem lahko delala od doma preko računalnika ali v Slovenijo prišla vodit kakšno prireditev. Potem pa se mi je ponudila priložnost vodenja oddaje Big Brother, kar me je neizmerno razveselilo. Pričakovala sem, da bo vsakodnevno vodenje oddaje zame velik stres, in res je bil. Vendar jaz sem takšna, da nikoli ne rečem ne izzivu in zelo rada testiram, koliko zmorem in do katere meje gre. Živim za ta izziv, ker mi končni rezultat pove veliko. Konec koncev rada presenetim samo sebe.

Story: Vmes pa si pozabila nase ...

Da, nekje med vsem tem dokazovanjem, da zmorem, sem pozabila nase. Pozabila sem na svoje zdravje. Ker je najina zveza vedno bolj cvetela in se je vse odvijalo zelo organsko, je to jasno pomenilo, da sva si dokaj hitro želela razširiti družino. Vedela sva, kam gre najina zveza, in vprašanja "ali si želiva otroke" sploh ni bilo. Z veseljem sva poskušala in poskušala ... In se je zgodilo!

Story: Zanosila si ravno med vodenjem resničnostnega šova Big brother ...

Da, po treh letih 'poskusov' sem zanosila ravno med vodenjem Big Brotherja. Takrat so za to vedeli moji bližnji in seveda sem pri produkciji povedala tudi ožji ekipi. Nosečnost ni šla po planu, kar me je takrat močno pretreslo, a sem se zaradi vseh žensk, ki gredo čez podobno izkušnjo, pa so zavite v žalost, vseeno odločila, da o tem spregovorim. Upam, da bo s tem tudi drugim lažje sprejeti, ko bodo slišale mojo izkušnjo. Imela sem zunajmaternično nosečnost.

Story: Vsak dan si imela veliko odgovornost, bilo je zelo stresno, kajne?

Meni je bil to še čisto poseben stres,  saj sem imela veliko odgovornost. Vsakodnevno pojavljanje na televiziji, dolgotrajne priprave in hkrati želja, da ne bi nikogar razočarala, vodstva ali publike, saj nisem imela zamenjave. Bili so izredno razumevajoči, ampak takrat sem tudi sama sebe malo preveč gnala in za vsako ceno mislila, da moram zdržati, da moram stisniti zobe. Vsi dnevi so se vrteli okoli šova in tako sem pozabila nase, tudi ko sem zanosila. Bila sem v neki evforični fazi in tako vesela, ker se mi je dogajalo toliko lepega, a ko se je začelo vse sesuvati, to nikakor nisem mogla nikomur povedati, zaupati ... zgolj bližnjim. Pa tudi nisem želela velikega pompa okoli tega, ali da bi se komu smilila.

Story: Šla si čez težko preizkušnjo, dobesedno pred vsemi gledalci. Takrat nisi imela niti časa sprejeti vsega, kar se ti je zgodilo.

Ko sem izvedela, da sem noseča, sem hodila na redne preglede. In že od vsega začetka je zdravnica sumila, da je nekaj narobe. Tolažila sem se, da smo mogoče zamešali datum spočetja. Ko je vedno bolj ponavljala, da ne vidi ploda, sem se ustrašila. Nato so sledili še drugi pregledi in popolnoma me je sesulo, ko so mi povedali, da imam zunajmaternično nosečnost, da je plod v jajcevodu. Bilo je zelo nevarno.

Story: In še vedno se nisi ustavila? Še vedno si kar delala?

Tako je. Pred to diagnozo sem imela hude krče in s temi krči sem še vodila oddaje. Ker zanimivo, kako telo poskrbi ko sem bila pod stresom in med vodenjem oddaje, me je vse nehalo boleti. Neverjetno, kaj telo zmore. Takrat sem se še tolažila, da to ni nič. Ko pa so mi to povedali ... takrat si pa v zelo specifični situaciji. Hotela sem kar zakričati, pa nisem mogla. Tik pred operacijo sem odvodila še sobotno oddajo, kar grozljivo, vsa glamurozna, nasmejana in v prelepi obleki ter z groznimi bolečinami med reklamami in v zaodrju. Kmalu zatem sem šla na operacijo v bolnišnico. Takrat me je nato le zamenjal Emi in en teden sem imela časa, da se zavem, da pridem k sebi, da se nekaj naučim iz te situacije. Šele takrat sem res ugotovila, kako nevarno je bilo vse skupaj. Nisem si mislila, da je v bistvu tako nekako nevarno biti noseč, saj nam govorijo, da je to nekaj najlepšega in da je takoj, ko zanosiš, vse v najlepšem redu.

Story: Kako si šla čez to preizkušnjo? Takrat nisi imela niti časa zase ...

Vse se je odvilo zelo hitro in takrat me je to res sesulo, šokiralo. A morala sem se sprijazniti. Rekla sem si, da saj imam ljubljene ob sebi, imam moža, ki me podpira, ki je pozitiven, in da se moram osredotočiti nase. Šele takrat sem prvič ugotovila, da stres vodi moje življenje. To je vodilo do odločitve, da naredim pavzo in da se poglobim vase in se vprašam, kaj si pravzaprav želim od življenja. Hitro sem pod stresom, saj sem zelo občutljiva oseba, čeprav morda ni videti tako. Sem pa tudi perfekcionist v stvareh, ki jih delam, in zato hočem sebi in drugim dokazati, da zmorem. In tako me ta stres pokoplje. Takrat mi je oddaja na neki način tudi pomagala, da sem se nato malo zamotila od prevelikega premišljevanja o tem in onem, na neki način sem tako tudi celila rane.

Story: Kdaj pa si se nato odločila, da spremeniš svoj način življenja?

Rekla sem si, da moram stvar sprejeti tako, kot je. Da se moram odločiti, ali bom žalovala in bila nesrečna ali pa bom izboljšala svoje stanje, zaključila delo in se posvetovala z zdravniki, kako naprej. Zdravnik, ki je izvajal lapraskopijo, mi je bil zelo všeč, saj je bil direkten. Rekel mi je, da imam še vedno lahko otroke, vendar da je zaradi odstranitve  jajcevoda še vedno možnost ponovitve zunajmaternične nosečnosti. To je bilo kar šokantno, a sva šla hitro naprej.

Story: Pa si takrat iskala o tem kakšne informacije? S kom si se sploh lahko o tem pogovorila?

Vedeli so moji bližnji in prijateljice. Zdravniki so mi drugače veliko povedali, oziroma lahko rečem raje, da so me zelo prestrašili. Kakor mi je šlo to sprva bolj na živce, sem nato sprejela, da so izbrali takšen način komunikacije, saj greš že na začetku čez to, da ti morda ne bo uspelo, in je bolje poznati vse negativne vidike. Tudi recimo zdaj med nosečnostjo, ko nosim dvojčka, je bilo veliko negativnih vplivov od povsod, tako od zdravnikov, ki so skeptični, saj gre avtomatično za tvegano nosečnost, kot tudi ljudi, ki te ob prvem srečanju želijo prestrašiti in ti hočeš nočeš govorijo, kaj vse gre lahko narobe in kaj vse so že slišali ...

Story: Kako pa sta se nato odločila, kako naprej?

Najprej sva se sprijaznila s tem in si rekla, da sem zdrava in da še vedno lahko zanosim. Ker je takrat zdravnik rekel, da lahko pridem na vrsto za IVF, sva kmalu tudi odšla na prvi posvet in pregled. Nato sta minilo dva meseca in imela sva že prvi poskus. Jaz sem bila čisto prepričana, da mi bo uspelo.

Story: Vendar ni šlo vse tako, kot sta si želela ...

Tam sem spoznala toliko dobrih deklet, žensk in ugotovila, da gre skoraj vsaka druga že na IVF. Tam sem srečala celo tri svoje prijateljice! Zdi se mi, da se o tem premalo govori. Res imamo ženske veliko problemov z zanositvijo in o tem se še premalo govori, predvsem o vseh teh postopkih, ki te čakajo. Mislim, da nekaj zagotovo naredi stres, je psihološko, in ko sem prvič šla na IVF, sem bila pozitivna, uspelo mi bo, sem si rekla. Pa ni. Mislim, da to ni prava pozitivnost. Prava pozitivnost je ta, ko si čisto sproščen in ko si rečeš, kar bo pa bo. Vse bom sprejela, to je moja pot, če ne pride, bom sprejela tudi to. Ne bom šla z glavo skozi zid, bom imela pač drugačno življenje. Saj če ne bi imela otrok, to še ne pomeni, da je konec življenja ...

Story: Rekla si, da se je nato vse hitro odvilo, v drugo pa vama je uspelo.

Da, malo me je bilo strah na začetku, ker se nekatere ženske dolgo časa mučijo. In tudi v čakalnici, ko slišiš vse te zgodbe, te kar streznijo ... Na srečo me ni tudi nihče od domačih obremenjeval.

Story: Si prej kaj vedela, kako poteka postopek IVF?

Ne, nisem vedela skoraj nič, ker ti tudi ne povedo preveč. Mogoče celo zato, da se ne bi potem preveč obremenjevala s tem.  Saj po drugi strani si želiš kaj vedeti, po drugi je pa morda tudi bolje, da ti je kaj prizaneseno. Vseeno bi bilo bolje, da ti več pove zdravnik, kot da dekleta brskamo nato po internetu in iščemo informacije. Najprej sva šla na posvet in nato oba na pregled. Ko je zdravnik potrdil, da je vse v redu, so bile naslednji korak injekcije, hormoni, ki si jih sama apliciraš. To res nič ne boli, lepo poslušaš navodila in jim slediš. Medtem sem imela tudi ultrazvoke, in ko ugotovijo, da je pravi čas, te naročijo na punkcijo. No, to pa je kar zoprno. Iskreno, je boleče, a traja pet minut in tudi to zdržiš. Takoj ti povedo, ali so uspeli dobiti dovolj veliko število potencialnih embriov oziroma foliklov. Nato greš domov počivat in čakaš, da te obvestijo, koliko jih je preživelo spoj. Pri prvem poskusu so se oplodili, a niso preživeli zamrznitve. Priznam, bila sem zelo razočarana. Nato sem si vzela poleti malo odmora in si rekla, da o tem ne bom premišljevala in da moram najprej narediti nekaj zase.

Story: Šele nato si res spremenila svoje življenje?

Res sem spremenila življenje, ker sem šele takrat videla, kaj mi povzroča stres in kakšno življenje živim. Do takrat se sploh nisem obremenjevala s stresom. Po teh izkušnjah pa sem dobro premislila. Če hočem zanositi, moram pri sebi nekaj drastičnega spremeniti. In ena izmed teh stvari je bila tudi ta, da pustim službo ... Tisto, kar mi povzroča stres. Ker se vedela, da me to ovira pri napredku, in nisem bila čisto zadovoljna, saj se nisem počutila cenjeno. Če se ne počutiš cenjen, potem tudi sebe ne moreš ceniti. Ker je bilo to zelo pomembno obdobje, sem si za to tudi vzela čas. Tudi če je bila to zame težka odločitev v življenju, navsezadnje sva ostala brez delnih dohodkov, sem se za to odločila, saj se bo prej ali slej vse postavilo na svoje mesto. Za sebe in za naju sem naredila največjo stvar in nič ni bolj pomembno od tega. Priznam, najbolj sem se bala pustiti službo, tega me je bilo najbolj strah. A vse se postavi na svoje mesto, če si dovolj pogumen.

Story: Vzela si si nekaj mesecev odmora ...

Takrat sem si rekla, jaz hočem malo odmora od vse norišnice z delom, vodenjem Big Brotherja ...  Mislim, da je najbolje, da se malo izklopiš od teh misli in se ponovno najdeš. Začela sem uživati sama s seboj. Začela sem telovaditi. Hodila sem na res dobre treninge. Delala sem zase in si rekla, vse bo v redu. In sem šla na drugi poskus oploditve. In ker sem imela zaradi let priložnost, da mi vstavijo dva embria, sva se strinjala in res je uspelo! Dvojna sreča!

Story: A vseeno so te na začetku še malo streznili.

Da, bila sem čisto iz sebe, kar jokala sem od sreče. A potem se šele začne totalen strah ... Mogoče je to dobro, da te tako prestrašijo, ti povedo naravnost, da ni nujno, da bo vse v redu. Naučila sem se pogledati tudi iz druge perspektive, se umiriti, premisliti. Na začetku so me šokirali, ko sem se želela naročiti na prvi pregled in mi je sestra rekla, da naj počakam, ali bom čez nekaj tednov sploh še noseča ... Bum! Ko ti povejo, da vseeno lahko to še izgubiš.

Story: Zdaj si že v sedmem mesecu nosečnosti, tvoja fantka pridno rasteta ...

Da, sta dvojajčna, tako da poteka nosečnost lepo, na srečo sem se zredila tudi samo za 10 kilogramov (smeh). Res sem zelo vesela, da sta dva fantka, sem si ju potihoma tudi želela. Zdaj grem počasi že v osmi mesec. Preglede imam na 14 dni in poslušam svoje telo. Sem aktivna, ker sem ugotovila, da se bolje počutim, če sem v pogonu. In zanimivo, nekako lažje hodim v petah (smeh). Vse poteka v redu, čeprav je prisotnega tudi malo strahu predčasnega poroda. Želim si naravni porod, želim si te izkušnje.

Story: Mogoče si boš tik pred tem premislila ...

Ne, ne bom si premislila, res ne. Sem si rekla, pa tudi če se razpočim (smeh). Ker mi je tako pomembno, da to doživim kot ženska in da razumem bolečino poroda. Dajem si toliko pozitivnih afirmacij in poskušam se izogniti stresu v času nosečnosti, zato sem si vzela res čas zase, ne delam nič. Zdaj sem še na bolniški, ker imam rizično nosečnost, tako da enostavno uživam. Tudi jem manj kot pred nosečnostjo (smeh). Če kdaj preveč pojem, mi je slabo. Trikrat sem skoraj padla v nezavest, ker sem postala bleda kot stena. Tako da sem našla pravo mero (smeh).

Story: Nič ne gledaš spletnih strani, nič ne spremljaš informacij, kako kaj poteka porod?

Malo gledam, imam aplikacijo, The bump se imenuje, mi je všeč, saj spremlja, na kakšni stopnji razvoja je tvoj otrok, kaj se dogaja. Berem recimo članke, ki so mi zanimivi. Jasno, šla sva tudi v šolo za starše, tam te tudi tako prestrašijo, moj je kar 'švical'. Je rekel po uri, da mora it kar na pivo, da je bilo preveč (smeh).

Story: Kaj pa priprave?

Nič ne komplicirava z možem, prepuščava se toku, 'hecna' sva, ker ne veva, kaj naju čaka (smeh). Nekateri so res predani, opremljajo sobice že od prvega dne. Jaz sem pa preklicala prijateljice, kaj mi lahko posodijo, in sem dobila veliko krasnih oblekic in stvari.

Story: Sta na začetku vseeno kaj kupila?

Res je, čisto na začetku sva pa šla v eno od trgovin z otroškimi oblačili in vsakemu kupila luštkan kompletek. Ampak ne bosta enako oblečena, sem kupila različne barve (smeh). Rekla sva si, dajva jima nekaj kupit, en 'bombonček'. Nato sem kompletka obesila, da ju lahko vsak dan gledam, ko se zbudim.

Story: Se že kaj pogovarjata o tem, bosta fantka kaj razvajena?

Veš, kaj mi je dobro, ker ne bom imela razvajenih otrok, ker bosta vedno morala drug na drugega počakati (smeh). "Počakaj, tvoj brat je na vrsti." Oh, kako mi je to všeč. Sama sem kar malo razvajena, Dalibor pa tudi (smeh). Najina otroka ne bosta imela časa biti razvajena. No, mogoče s strani starih staršev (smeh).

Story: Si si že kaj uredila dom v Ljubljani in Beogradu? Najprej bosta seveda nekaj časa še tukaj ...

Imela bosta samo eno posteljico in vsak svoje gnezdece, v katerem bosta spala. Imam gnezdece iz Malih zakladov, v katerem se dojenček počuti, kot da je v trebuščku. V tem so zelo varni, so bolj mirni in lažje jih tudi vzameš k sebi v posteljo.  Zagovarjam tudi naravno kozmetiko Sophie la girafe iz Malih zakladov. Stvari sem se lotila nakupovat pa šele zdaj pri sedmih mesecih. Ja, to so ti hormoni, sem imela kar malo panični napad (smeh). Pripravljeno imam tudi že svojo torbico za v porodnišnico, ki sem jo prav tako našla v Malih zakladih, imenuje se Jujube, v kateri imam osnovne stvari. No, sem še kar nekaj ekstra stvari pripravila, ki jih ni na spisku (smeh).

Story: Kaj pa sobice?

Ne pretiravam. Želim veliko narediti kar sama. Pomagala mi je Jana Koteska, tu v Ljubljani sva prebarvali sobico. Narisala pa sem jima tudi slikice živalic, ki sem jih obesila v sobico. Rada imam osebno noto, da sam nekaj narediš, ne da je vse kupljeno ... Tukaj bova še nekaj časa, potem pa čim prej upam, da gremo v Beograd, da gremo domov, tam je naš drugi dom.

Story: Ti je težko govoriti o svojih preizkušnjah?

Vsi me že zdaj sprašujejo, ali imate v družini dvojčke, potem pa ne moreš dati odgovora, ampak poveš, zakaj sta dvojčka. Zdaj že rada govorim o tem, zelo sproščeno in odkrito. Še posebno, ker so to za nekatere grozljive preizkušnje. Nekatere gredo čez to trnjevo pot tudi večkrat. Ne smeš obupati, res se moraš predati. In ne glede na rezultat ne misliti, da je konec sveta. Mislim, da se o tem premalo pogovarjamo in preveč obremenjujemo z nepotrebnimi stvarmi v življenju. Najtežje je to udejanjiti, te spremembe na sebi. Ni ti treba brati knjig o tem, kako se spremeniti. Samo odločiti se moraš. Odločiti. In narediti prvi korak.

Besedilo: Ilona Penzeš // Fotografije Primož Predalič, osebni arhiv

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču