Manuela Ham: “O nasilju nad otroki se premalo govori”

Manuela Ham: “O nasilju nad otroki se premalo govori” (foto: Lea Press) Lea Press
Vir: Lea
11. 11. 2015

Manuela Ham je vodja Kriznega centra za otroke – Hiša zavetja Palčica, ki otrokom od 0 do 6 let v svojih prostorih zagotavlja zavetje, nego, igro in vsaj delček otroštva, ki so jim bili zaradi težkih življenjskih razmer vzeti. Skupaj z revijo Lea in nekaterimi znanimi obrazi smo jim tudi letos na pomoč priskočili pri zbiranju sredstev.

Kot vodja Kriznega centra Palčica se dnevno srečujete z žalostnimi zgodbami otrok. Katera se vas je do zdaj najbolj dotaknila?

Pri nas so nameščeni otroci, ki so staršem odvzeti zaradi fizičnih in spolnih zlorab ter hudega zanemarjanja, ki je večinoma posledica uživanja prepovedanih drog ali alkohola. Zgodba pa naj bo tokrat s srečnim koncem. Imeli smo dojenčico, ki je bila nameščena sedmi dan svojega življenja. Mama je zaradi hude poporodne depresije porodnišnico zapustila brez deklice. Deklico smo med bivanjem pri nas razvajali kot princesko. Po mesecu dni se je mama tako okrepila, da je prišla po deklico. Dojenčica je ležala v mojem naročju. Ko je slišala mamin glas, je oživela. Ko jo je mama vzela v naročje, sta se čisto zlili. Dojenčica se je nasmehnila in v trenutku blaženo zaspala. Vsi prisotni, od tega dva moška, smo jokali.

Ste skozi leta dobili 'tršo kožo' in vas te zgodbe ne prizadenejo več tako kot včasih?

Vsaka zgodba je zgodba zase in vsaka se te dotakne. Mogoče sem z leti poskušala narediti večjo distanco, da poskušam službo pustiti v službi. Je pa seveda težko.

Center sprejema otroke od rojstva do šestih let. Kako pogosto se zgodi, da v Hišo zavetja sprejmete novorojenčka?

Samo junija letos smo imeli pet novorojenčkov. Največkrat so nameščeni k nam, ker so starši uporabniki prepovedanih drog. Ti dojenčki se rodijo s hudim abstinenčnim sindromom in morajo že v prvih dneh življenja dobivati nadomestke drog, ki jih je mati uživala med nosečnostjo.

Koliko otrok pa je trenutno v Palčici?

Trenutno so v Palčici trije malčki. Najmlajši ima dve, najstarejša pa štiri leta.

Kako bi opisali vsakdanjik v centru? Kako potekajo delo, nega, druženje?

Zelo podobno kot doma. Je pa seveda dnevna aktivnost prilagojena starosti otroka. Po zajtrku se igramo, z večjimi ustvarjamo, radi smo veliko zunaj. Tudi danes, ko ni bilo najtopleje, smo raziskovali okolico in šli gledat vlake. Po kosilu je počitek. Po počitku spet polni energije uživamo naprej. Zelo radi gremo na izlete, živalski vrt je vedno znova krasno doživetje. Okrog 18. ure se začnemo počasi umirjati. Sledijo kopanje, večerja in obvezno dolgo crkljanje. Zanimivo je, da pri nas tudi ponoči vedno gorijo luči na hodnikih. Naše otročke je preveč strah zaradi travmatičnih izkušenj, ki so jih doživeli.

Vas je vaša služba ponesla kdaj tako daleč, da ste tudi sami že razmišljali o posvojitvi?

Ne, to ne. Se pa na nekatere otroke tako navadiš in jih tako vzljubiš, da sam pri sebi rečeš; tale sonček gre pa z mano domov. In to se mi zgodi velikokrat.

Kako se spočijete in odmislite zgodbe, ki jih vidite in slišite vsak dan? Kje najdete svojo sprostitev?

Po naravi sem hedonist. Rada imam šport, prijatelje, druženje. Moja družina mi daje neverjetno oporo. Včasih, ko je dan res težek, me začutijo že takoj pri vratih. Takrat mi moj sin David pove, da blagor njemu, ker ima tako fino mamo. In ja, lažje je.

Centru lahko daruje vsak. Kako sprejemate donacije? Česa pa vam najpogosteje primanjkuje?

Najraje imamo seveda denarna sredstva. Da lahko naše sončke odpeljemo na izlet, jih pocrkljamo s stvarmi, ki so za večino otrok samoumevne. Ker samo tako bodo vedeli, da jim lepe stvari pripadajo. Vedno smo veseli kakšnih priboljškov ali pijač. Na srečo imamo zaradi res srčnih ljudi oblek in igrač dovolj.

Priporočamo