Že dolgo nas na odru oddaje Slovenija ima talent ni nekdo tako očaral kot Moravška Mara in njene ljudske pevke.
Čeprav se je omenjeno ime drži že zadnjih nekaj desetletij, smo Maro, ki bo v prihodnjem mesecu dopolnila 84 častitljivih let, obiskali v Domžalah, kamor se je preselila po drugi svetovni vojni. Njena ljubezen do glasbe se je začela že v zgodnjem otroštvu. Kot nam je povedala, jo je za glasbo navdušil njen oče, ki je bil v Moravčah pod Limbarsko goro kar 50 let organist. "Ne samo organist, bil je velik kulturni delavec, saj je poleg igranja v cerkvi tudi poučeval glasbo, vodil je zbor, bil je sadjar, boril se na soški fronti ..." nam je spomine na svojega očeta opisala Mara in dodala, da je bila glasbeno usmerjena pravzaprav vsa njena družina. Kot prva med osmimi otroki v družini se je v glasbenem smislu najbolj povezala z bratom, ki je sledil očetovim stopinjam in tudi sam 22 let deloval kot organist. "Pri nas doma smo imeli v dnevni sobi velikokrat pevske vaje. Spomnim se, kako sem sedela na bregu in pela pesmi, vse od ljudskih, cerkvenih, otroških, pa tudi nemških in partizanskih. Spomnim se, kako sem se pod odejo učila partizanskih pesmi in kako mi je mama govorila, da naj bom tiho, ker me bodo slišali Nemci, jaz pa sem ji odgovorila, da me tako ali tako ne bodo razumeli," še opisuje. In ko se je leta 1949 odpravila s trebuhom za kruhom v Domžale, njena strast do glasbe ni pojenjala.
"V tistih časih nismo mogli nikamor študirat, ker nas je bilo pri hiši veliko. Zato sem šla takoj delat v tovarno, kjer sem delala kot delavka na normo. Tudi med delom sem rada kaj zapela, vendar so mi to prepovedali. V meni je gorel plamen in hotela sem peti," nam je povedala Mara, ki je hitro po prihodu v Domžale poiskala pevski zbor, h kateremu bi se lahko pridružila. "Našla sem antifašistični pevski zbor, v katerem so bile starejše gospe in jaz. Potem pa je direktor tovarne, v kateri sem delala, predlagal, da bi imeli kakšne kulturne dejavnosti, in sem se javila, da bom poskrbela za pevski zbor. Takrat sem bila že pri sindikatu in ker je v meni gorela ta želja po ustvarjanju glasbe, sem mu obljubila, da bom med zaposlenimi ustanovila zbor," nam je pojasnila in dodala, da je del svoje plače pošiljala tudi domov v Moravče, s prvo plačo, ki jo je prejela, pa je očetu kupila jopico.
In ko je pred leti tovarna Toko, v kateri je bila zaposlena, zaprla svoja vrata, je Mara svoji ljubezni do glasbe in petja še bolj odprla srce. "Zdaj že deseto leto v svoji dnevni sobi vodim pevske vaje. Nisem hotela, da bi ženske čepele za štirimi stenami, hotela sem, da gremo ven, da kaj lepega zapojemo. No, poleg tega pa sem v Domžalah že več kot petdeset let korska pevka," pojasnjuje.
"Zdaj sem že 30. leto vdova, sicer pa me je mož v glasbi podpiral. Na začetku je sicer mislil, da sem preveč navdušena in zagnana, ampak ko je videl, da gre za res, je bil ponosen name," nam je povedala in dodala, da ji je brez glasbe dolgčas. "Jaz ne morem bolj umirjeno živeti. Meni postane dolgčas, tudi na morju pojem. Letos sva bili s svakinjo na morju v Červarju in sva veliko peli, ena Zagrebčanka nama je rekla, da naju je tako lepo slišati," je še dodala Mara, ki v življenju ceni drobne stvari. Kot pravi, že od nekdaj živi skromno, saj so največji užitki v življenju brezplačni."Zakaj bi silila v Grčijo, Španijo ali kam drugam. Jaz še Slovenije nisem videla cele, zakaj bi potem silila v svet. Poglejte, poleg mene teče Kamniška Bistrica. Tako rada grem do nje, si sezujem čevlje in grem do kolen vanjo. Ljudje takšnih lepot ne vidijo, ker je dandanes vse slepo in vidijo samo trgovine," še dodaja.
Kaja Milanič
Foto: Goran Antlej, Pop tv