Kapetan Nogometnega kluba Maribor Marcos Tavarer ni zgolj strelski rekorder kluba, ampak tudi ljubljenec navijačev, ki spremljajo nogomet v štajerski prestolnici.
Te dni so ga v Mariboru počastili in mu izkazali veliko spoštovanje ter mu dodelili prav poseben naslov.
Marcos, januarja ste se vrnili s čudovite poroke iz Brazilije. Kako ste se imeli?
Pravkar sem dobil vse slike s poroke. Ponovno so prišli na dan prijetni občutki. Res zelo lepo. Čustveno sem podoživljal vse, kar se je dogajalo. Z ženino hčerko se vidimo le enkrat na leto. Takrat poskušamo čim bolje izkoristiti čas. Bili so posebni dnevi, ne samo zame, ampak tudi za mojo ženo. Vem, da ji ni lahko, ker živi tako daleč stran od hčere. Poroka je bila nepozabna. Pričarali smo najlepši dan, ki se ga bomo še dolgo spominjali.
V Brazilijo je odšla vsa vaša družina. Kako sprejemajo otroci Brazilijo, glede na to, da živijo v Sloveniji?
V Braziliji se počutijo, kot da so Brazilci. V Sloveniji se počutijo kot Slovenci. Tam vidijo bratrance, sestrične, dedke, babice. Ko gredo v Brazilijo, nimajo težav. Vsi govorijo portugalsko, zato jim ni težko. Ko gremo v Brazilijo, smo Brazilci. Tudi veliko jemo jedi z žara, ki so res odlične. Lahko bi rekel, da so otroci Polbrazilci in Polslovenci. Na koncu pa je naš dom vseeno tukaj v Sloveniji, ne glede na vse. Vedno se bom rad vračal na obiske v Brazilijo. To pa je tudi vse. Ve se, kje je moj dom.
Kaj vas je potem čakalo, ko ste prišli nazaj v Slovenijo? So se priprave na nogometno sezono že začele?
Mesec dni smo bili v Braziliji. Prišel sem dan pozneje kot drugi. Vendar ni bilo težko. Mesec dni od doma je bilo zame že skoraj preveč. Pogrešali smo Slovenijo, hišo, svoj prostor, ki ga imamo tukaj. Tam smo spali pol časa pri mojih starših, pol časa pri ženini hčerki. Vemo, da je naše življenje tukaj. Pogrešal sem vse. Od kluba, soigralcev, treninge, Maribor ... Komaj sem čakal, da se začnejo treningi in tekme. To je zame lep dopust, ampak vedno komaj čakam, da se vrnem v svoje mesto.
Kako pa se razumete s soigralci?
Super. V ekipi je zelo dobro vzdušje. V garderobi nimamo težav. Odlična atmosfera zunaj igrišča se kaže tudi potem na terenu. Ne glede na to, ali igraš v prvi ali drugi postavi, se med sabo vzpodbujamo in dihamo kot eno. Vse skupaj je pomembno, če hočemo zmagovati in na koncu dvigniti pokal najboljšega v državi.
Slišali smo, da ste dobili ulico z naslovom: Kapetanova cesta 9. Ali to pomeni, da so po vas poimenovali ulico?
Ulice niso poimenovali po meni. Mi je pa Pošta Slovenije omogočila, da sem dobil svoj naslov. To pomeni, da so mi odprli poseben poštni predal, kamor mi bodo navijači lahko pisali. To je nekaj neverjetnega. Kapetanova cesta 9. Sliši se res odlično. Kajne? To so stvari, za katere si nisem nikoli mislil, da se bodo zgodile. Vsak dan me presenečajo stvari, ki se mi dogajajo. V čast mi je in sem zelo vesel. Hvala Pošti Slovenije za tako lepo gesto.
Kam vam torej lahko pišejo navijači?
Lahko mi pišejo na: Marcos Tavares, Kapetanova cesta 9, 2002 Maribor.
Kaj vam to pomeni, da boste poslej lahko prejemali tudi pošto v fizični obliki?
Pričakujem dosti lepih pisem. Čeprav vem, da je tehnologija šla naprej in ljudje niso več navajeni pošiljati pisem. Vsa pisma bom prebral, čisto vsa. Imam pa za prve navijače, ki mi bodo pisali, tudi presenečenje. S tem, kar smo naredili, bo moj odnos z navijači tako še boljši. S tem jim bom bližje ali pa oni meni. Kakor želite. Vem, da bodo ljudje pisali dobre stvari. Že dolgo se zavedam, kaj pomeni biti vzornik. Tudi sam želim biti vzor mladim. Vem, koliko navijačem pomeni, da so mi blizu.
Omenili ste, da imate za prve navijače, ki vam bodo pisali, presenečenje. Nam lahko zaupate več?
Avtorje prvih 50 pisem bom nagradil s podpisano kartico Marcos Tavares. Na družbena omrežja namreč dobim ogromno sporočil in želja po podpisanih karticah. In prav je, da navijačem damo možnost, da te dobijo. Vesel bom tudi risb najmlajših. Tudi oni so moji navijači in prav je, da jim omogočimo, da mi lahko pišejo. Vi ne bi želeli kot majhni pisati svojemu vzorniku?
Pisma so z uporabo moderne tehnologije počasi izpodrinjena. Kaj menite?
Svet želi vse na hitro. Ljudje samo hitijo. Ogromno je tudi hitre prehrane. Vse je prehitro. Treba si je vzeti čas. V preteklosti so ljudje dolgo čakali na pisma. To je bilo nekaj normalnega in je imelo poseben čar. Ampak mislim, da imajo pisma še vedno neko privlačnost. Zame so zagotovo bolj osebna. Sploh tista, napisana z roko.
Ste sami kdaj pisali pisma?
Seveda. In še zdaj jih. Za ženo vsaj enkrat na leto, ko ima rojstni dan. Vzamem list papirja in svinčnik in pišem. Pišem, zakaj sem hvaležen. Tudi otroke učim tako. Za vsak rojstni dan v družini nekdo napiše pismo. In prav je tako. Je bolj osebno, čustveno.
Se spomnite, kdaj ste sami napisali prvo pismo?
Uf. Težko vprašanje. Mislim, da sem bil star 14 let. Bil sem v brazilski reprezentanci. Pisal sem mami. Bili smo v Rio de Janeiru. Nisem imel denarja za telefon in sem ji napisal pismo. Pisal sem ji, kako je v reprezentanci, kako se počutim, kako se razumemo med sabo in kako treniramo.
Dobili ste tudi svoje osebne poštne znamke.
Res je. Še ena stvar, zaradi katere sem presrečen. Navijači so na družbenih omrežjih izbirali naj osebno poštno znamko. Pošta Slovenije mi jo bo zdaj izdelala. Skozi kariero se mi dogajajo takšne lepe stvari. Kot majhen sem moral spati na tleh. Zdaj pa ... To so zame res posebni trenutki in sem vesel in hkrati hvaležen. Hvala bogu, da sem prišel v Slovenijo. Včasih se mi res zdi, kot da sanjam.
Imate pismo, ki ste ga poslali in vam je še posebej pri srcu?
Veliko pisem sem napisal ženi. Nimam posebnega. Dejstvo je, da brez žene nikoli ne bi bil Marcos Tavares, kot sem danes. Ko sem jo spoznal, je ona delala, bila je bolj izobražena ... Pomagala mi je, da sem postal oseba, ki jo poznate danes. In velikokrat sem ji to napisal in še vedno ji večkrat napišem. Zahvalim se ji za vse, kar mi je dala in kar mi še dandanes daje.
Želi si igrati do 38. leta
Profesionalna pot nogometaša je lahko različno dolga. Številni jo predčasno zaključijo zaradi poškodb, Marccos pa ima pogodbo s klubom do 37. leta. “Iskreno? Res si želim igrati leto dlje. Torej do 38. leta. Ko sem bil star 30 let, sem spremenil veliko stvari. Način treningov, prehrane ... Kmalu bom star 35. Seveda so fizične sposobnosti drugačne kot pred petimi, desetimi leti. Z načinom in s treningi, ki jih zdaj delamo, sem prepričan, da lahko na zelo visokem nivoju igram do 38. leta. S svojimi igrami in goli še vedno dokazujem, kaj zmorem. Po karieri bom delal v nogometu. Želim si ostati v svojem klubu. To je moja želja,” še pove Marcos.
Skromen
Marcos Tavares je pri navijačih in spremljevalcih nogometa zelo priljubljen in večkrat je že nanesel pogovor o tem, da bi moral dobiti v Ljudskem vrtu tudi svoj kip, po vzoru Christiana Ronalda. “Vesel sem, da se ljudje tolikokrat spomnijo name in da se pogovarjajo tudi o tem. To je zame pokazatelj, da delam stvari prav. Vendar veste, da sem veren. Biblija pravi, da ljudi ne smemo častiti. Če bi kdaj postavili kip, si ne želim, da častijo mene ali moj kip. Kipa bi bil seveda vesel, ampak mi vsi smo samo ljudje. Nisem več kot drugi. Sem samo človek. Nekdo, ki je vsak dan hvaležen. Hvala za vse.”
Besedilo: Mihaela M.Kocbek // Fotografije: Športna Agencija Proelium, Natalija Jelušič Babič