Marcos Tavares: Srečen, da je njegovih pet otrok zdravih

Marcos Tavares: Srečen, da je njegovih pet otrok zdravih (foto: Mediaspeed, Primož Predalič) Mediaspeed, Primož Predalič
Vir: Story
15. 1. 2016

Ljubljenec mariborskih nogometašev, kapetan vijoličastih in odlični nogometaš Marcos Tavares je leta 2008 dobil priložnost, da se dokaže v vijoličastem dresu. Od takrat se mu je življenje obrnilo na glavo, česar si ni predstavljal, ko se je za žogo podil še v rojstni Braziliji. Po prihodu v Maribor si je ustvaril novo življenje skupaj z družino, ki je novo mesto in deželo sprejela kot svoj drugi dom.

Story: Marcos, ni skrivnost, da odlični nogometaši prihajajo iz Brazilije. Kakšni so bili vaši prvi stiki z nogometno žogo?

V Braziliji vsakemu dojenčku (predvsem fantku) ob rojstvu podarijo nogometno žogo. (smeh) Ni skrivnost, da sem že od malega spal z žogo in sanjal o tem, da bom postal profesionalni nogometaš. Danes sem srečen, da lahko živim v Mariboru, in predvsem to, da živim za svoje sanje!

Story: V Braziliji veliko dečkov igra nogomet. Ste tudi svoje otroke navdušili nad tem športom?

Seveda! (smeh) Moji otroci že od malega igrajo nogomet. Enajstletni Marcos in sedemletni Joshua igrata v klubu NK Maribor. Ampak pred tem sem ju poskušal navdušiti nad drugimi športi, kot je plavanje, gimnastika ali tenis. A želela sta si postati nogometaša. Zdaj imata redne treninge in morata veliko trenirati. Nisem si pa jaz tega želel, ker nočem biti eden od tistih staršev, ki svoje otroke postavljajo pod pritiske, kaj naj počnejo, samo da zadovoljijo lastne interese. Jaz sem se lahko odločil za nogomet, zato bom svoji družini večno hvaležen. In če si to želita sinova, naj bo tudi zanju tako.

Story: Tudi vaš oče je bil predan nogometu, medtem ko sta starejša brata zaplula v povsem druge vode. Ste zato stopili po očetovih stopinjah?

Ja, oče je želel, da bi vsaj eden od treh sinov šel po njegovih stopinjah. Prvi brat tega ni želel, drugi prav tako ne, jaz pa. Zato je bil navdušen. (smeh) Ko sem bil star devet let, sem začel igrati nogomet (no, igral sem prej), ampak bolj resno in zelo dobro. Nekako me je na to pot popeljal oče v želji, da bi me zaščitil. Vemo, da je Brazilija znana po tem, da je življenje na ulici nevarno, da je veliko nasilja in da številni najstniki brez ustrezne usmeritve skrenejo s prave poti. In da si ne bi iskal družbe na ulici, me je vpisal v nogometno šolo. Moj oče še danes spremlja vse, kar je povezano z nogometom.

Story: Vaše otroštvo je bilo zaznamovano s skromnostjo. Odraščali ste v skromnih razmerah, spali na tleh in živeli tudi ob pomanjkanju hrane. Kako je danes, ko se spomnite tistih časov?

Oh, zelo težki časi so bili. Spali smo na tleh v hiši, kjer je bila soba velika le nekaj kvadratov. Majhna. In veliko težav sem imel. Danes imam hvala bogu hišo in lahko svojim otrokom ponudim življenje, ki ga sam nikoli nisem imel. Rad jim dam vse to, kar lahko, ker si ne želim, da bi živeli v pomanjkanju. Naučil pa sem se tudi velike skromnosti. Po eni strani vem, kako je, ko nimaš nič. Ampak res nič. Zato razmišljam in delam drugače.

Story: Leta 2008 ste zajadrali z novim vetrom in prišli v Slovenijo. Kako se spomnite prvih začetkov v novi deželi, z novimi športnimi kolegi? Vam je bilo težko in kako ste doživljali vse skupaj?

Slovenija je čisto drugačna dežela kot Brazilija. Prej nisem vedel, kje je Slovenija, in brat mi je rekel, to je stara Jugoslavija. Na internetu sem poiskal vse o tej deželi in spoznal, da je zelo lepa država. Seveda je bila prva zima zame najhujša. Zdaj, ko vem, kako se moram pozimi obleči, mi je lažje. (smeh) In res zelo težko mi je bilo na začetku. Bil je nov svet in mislil sem, da bom ostal le za eno leto. A zdaj januarja bo že osmo. Z ženo Leticio sva se odločila, da ostaneva tukaj, kjer sva si ustvarila dom.

Story: Hitro ste postali vodilni nogometaš v klubu. So bili pritiski in pričakovanja zaradi tega še večji?

Seveda. Tudi zato ker sem tujec in prihajam Brazilije, kjer so odlični nogometaši. Vzporedno s tem se moram nenehno dokazovati. Pričakovanja so večja, tudi v vlogi kapetana ekipe nosim številne pritiske. Ko zmagamo ali ko izgubimo. Vsa vprašanja o tem, kaj je bilo, kaj je šlo narobe, letijo tudi name. Ampak meni je v čast, da sem kapetan, in ponosno opravljam svoje delo. Tudi vse te pritiske zdržim.

Story: Dejali ste, da si želite po končani karieri nadaljevati življenje tukaj, kjer ste si ustvarili dom. Kako ste sprejeli novo državo, mesto in kako so vas sprejeli domačini?

Odlično je. Ljubezen, ki jo imajo oboževalci kluba, vijoličasti, je nepojmljiva. Nikoli prej nisem tega doživel, zato imam rad Maribor in zato si želim tukaj delati in živeti. Ni le Slovenija lepa država, tudi ljudje imajo lepo srce. Zato si želim ostati.

Story: Pri 18 letih ste spoznali ženo Leticio, ki se je prav tako preselila v Slovenijo. Kakšen je vajin odnos? Kako se razumeta?

Brazilijo sem zapustil pri devetnajstih. Moja žena je bila tedaj že noseča. Imel sem njeno podporo in podporo staršev. Leticia je v ozadju. In lahko vam zaupam, da ima pravi moški ob sebi tudi pravo žensko, in ona je zagotovo prava ženska zame! Žena mi veliko pomaga in skupaj sva prestala tako slabe trenutke kot tiste lepe. Vedno me podpira in dobro se razumeva. Zato sem lahko tudi tukaj, kjer sem. Ker imam za sabo družino, ki me podpira. Žena mi je veliko pomagala, brez nje zagotovo ne bi bil tu, kjer sem danes. Brez nje tudi ne bi spoznal boga.

Story: Ste oče kar petih otrok. Nam zaupate, kako je, ko imaš doma tako veliko družino?

Res imam veliko družino in večkrat se pošalim, da imam doma celo malo vojsko: Natalijo (16), Marcosa (11), Joshuo (7) in dvojčici Hadaso in Ariello (5). Lahko pa si predstavljate, kako je, ko je treba kupiti hrano in oblačila ... Ampak srečen sem in molim vsak dan, da jih lahko nahranim in jim lahko dam zdravje. Kajti nič drugega ni bolj pomembno!

Story: Leta 2011 ste ustanovili dobrodelno društvo International Ministry Kairos Slovenija, nevladno organizacijo vernikov, katere člani so slovenski in tuji državljani. Kakšno je poslanstvo društva?

Zavzemamo se za socialno pravičnost in dobrodelnost z željo po izboljšanju socialnih kazalnikov skupnosti. Pomagamo ljudem v zaporih, saj menimo, da si vsak zasluži drugo priložnost. Izvajamo učne ure tujih jezikov, kot so angleščina, španščina in portugalščina. Pomagamo socialno ogroženim družinam, materinskim domovom in izvajamo otroške delavnice. V glavnem večino dela opravi moja žena Leticia, jaz pa ji pomagam. Moj fokus je nogomet in svoje moči usmerjam tja.

Story: Z družino vsako leto obiščete Izrael. Zakaj greste tja? Obiščete tudi Jeruzalem, kaj vam pomeni vera?

Pred prazniki sem odpotoval v Izrael, da molim, prosim za pomoč boga in da počivam. Letos je bilo zelo naporno leto in potreboval sem počitek. Z vero to dosežem. Molim k bogu ne samo zase, ampak za Maribor in vsako družino, ki je v Sloveniji.

Story: Za nami so prazniki. Kako ste jih preživeli in kaj vam pomeni božič?

Mi ne praznujemo božiča, ampak novo leto. Sicer pa z veseljem spremljamo vse, kar je povezano s tem praznikom. Mi se veselimo z vami in za novo leto naredimo veliko zabavo.

Napisala MIMA
Fotografije Mediaspeed, Primož Predalič

Značke: Marcos Tavares
Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story02/2016

Naročite se na revijo Story:

01 3000 780 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 02/2016

Story 02/2016, od 06. 01. 2016