Naša odlična športnica in ambasadorka Nikeja Marija Šestak ima letos skromne želje. Želi si ostati zdrava, predvsem zato, da bo konkurenčna najboljšim svetovnim tekmovalkam v troskoku na olimpijskih igrah v Londonu.
V življenju je premagala že marsikatero oviro, zato se zdil, da je njenih želja in sanj po uspehu preprosto ni moč ustaviti.
Story: Prihajate iz športne družine. Kdo je tisti, ki vas je navdušil za šport?
Vedno sem imela rada šport. Oče je profesionalni nogometaš v Jugoslaviji, starejši brat je bil v športu. Že pri šestih letih sem začela hoditi na različne športne krožke. Starši me nikoli niso forsirali, včasih so me morali ‘bremzati’, ker sem bila preveč zagnana. (smeh)
Story: Atletika pa ni edini šport, s katerim ste se spogledovali v najstniških letih. V čem vse ste se preizkusili in zakaj je na koncu zmagala ravno atletika?
Uh, poskusila sem skoraj vse! Ustavila sem se pri tenisu, plavanju in atletiki. Ko so mi starši rekli, da se bom morala odločiti za eno stvar, če se hočem bolj resno ukvarjati s športom, sem odgovorila, da želim resno igrati tenis! Ampak nekaj dni za tem sem prvič skočila državni rekord v skoku v daljino za deklice do 13. leta starosti in tako je atletika postala moj šport.
Story: Kljub številnim uspehom je bilo leto 2002 za vas velika prelomnica. Poškodovali ste si stopalo, kmalu še ahilovo tetivo. Kako ste se spopadli s tako velikim razočaranjem in kaj je tisto, kar vam je pomagalo, da ste prišli nazaj v formo?
Nisem imela izbire ... Od atletike nisem mogla živeti in sem morala končati kariero ter iskati službo. Seveda, tudi razočarana sem bila in prepričana, da nikoli več ne bom skakala. To je bilo malo po tem, ko sva z Matijo (mož, op. p.) postala par in ko sem se preselila v Slovenijo. Matija me je nekako prepričal, da poskusim še enkrat. To je bilo eno leto po poškodbi ahilove tetive. Bila sem zdrava in Matija mi je pomagal, da spet začnem skakati. Bila sem bolj zrela psihično in bolj pazljiva, da ne pride do nove poškodbe.
Story: Čeprav ste se odločili za življenje v Sloveniji, sta se z možem poročila v Srbiji. Kako to?
Hotela sva se poročiti v Ljubljani, a sva zaradi težav s slovenskim vizumom vse organizirala v Srbiji. To ni bila klasična srbska poroka. Naredila sva žur za družino in najbližje prijatelje.
Story: Se je bilo težko prilagoditi življenju v Sloveniji? Ste na začetku imeli težave z jezikom, iskanjem prijateljev, domotožnostjo?
Sem prilagodljiva in hitro sem se navadila na življenje v Sloveniji. Na začetku je bilo težko zaradi jezika, pogrešala sem družino in prijatelje iz Srbije. Zdaj ko govorim slovensko in Srbi ne potrebujejo vizuma, je vse veliko lažje, ker se večkrat lahko vidimo.
Story: Vi pa niste edina v družini, ki je zapustila rojstno Srbijo?
Oče in brat sta v Chicagu, mami je v Beogradu. Z bratom sem redno v stiku prek interneta, z mamo in očetom se redno slišim prek telefona. Z mamo se večkrat vidim, včasih ona pride v Ljubljano, včasih grem jaz v BG.
Story: Kaj vam je v Sloveniji najbolj všeč in kaj je tisto, kar pogrešate?
Všeč mi je narava, ljudje so prijazni ... Zelo všeč mi je, da je vse blizu ... morje, gore. Mala država, ki ima prav vse, kar potrebujem. Najbolj pogrešam bližnje in malo več odprtosti ter pristnosti v odnosih med ljudmi ...
Story: V katerem jeziku razmišljate in sanjate?
Moram priznati, da sem začela razmišljati in sanjati v slovenščini. (smeh) Dolgo časa sem potrebovala, ampak zadnja leta veliko več uporabljam slovenski jezik kot srbski in je normalno, da sem začela tudi sanjati v slovenščini. A ko sem jezna, takoj obrnem vse v srbščino. (smeh)
Story: Kakšen je vaš življenjski moto?
‘I can beat anyone! Even when I can’t I think I can!’ (Lahko premagam vsakogar. Tudi ko ne morem, mislim, da lahko, op. p.). Ne spomnim se, kje sem prebrala ta citat. Imam ga na zaslonu računalnika, tako da me vsak dan spomni, da moram verjeti vase.
Story: Ste tudi ena izmed ambasadork Nikove konvencije, ki bo v Ljubljani v začetku marca.
Že nekaj let me sponzorira blagovni gigant Nike. Na vse športne akcije, ki jih organizira Nike, se rada odzovem, ker podpiram vsak način ukvarjanja s športom. Nike je najboljša športna znamka, ki zadovoljuje potrebe tudi najbolj zahtevnih športnikov. Če že treniramo, zakaj ne bi bili tudi lepo in udobno oblečeni. (smeh) Nikova konvencija bo spojila lepo in koristno!
Story: Kako se pripravljate na olimpijske igre, ki bodo letos v Londonu?
Priprave za London smo začeli že oktobra. Decembra sem trenirala na Tenerifu, januarja v Južni Afriki. Zimska sezona se je začela in pred mano je svetovno prvenstvo v dvorani, kjer se želim uvrstiti v finale. Želim imeti čim boljši rezultat in z visokega nivoja nadaljevati priprave za sezono na prostem.
Story: Kaj želite doseči v Londonu?
Po skoraj treh letih sem končno spet zdrava. Pretekle mesece sem zelo dobro trenirala in sem dobro pripravljena. Vse je podrejeno Londonu. Predvsem želim ostati zdrava, saj bom tako konkurenčna najboljšim puncam. Želim se približati meji 15 m in uvrstiti v veliko finale (osem najboljših).
Story: Ste vraževerni?
Imam svoje ‘srečne nogavice’, ki jih uporabljam samo na tekmovanju. (smeh)
Story: Kaj si v življenju še želite?
Želim si veliko družino. Po končani karieri bi rada veliko potovala in spoznavala različne države in kulture ... Obožujem tudi tenis. Ko bom imela čas, bom zagotovo šla v živo na grand slam turnir. Wimbledon ... Mogoče kot novinarka, zakaj pa ne? (smeh)
Story: Boste kmalu imeli otroke?
Definitivno! Komaj čakam! (smeh)
Story: Kje, v kakšni službi se vidite po izteku športne kariere?
Študiram novinarstvo. Študij bo letos malce trpel zaradi olimpijske sezone, ampak počasi gre naprej ... (smeh) Športno novinarstvo je nekaj, kar me zanima. Želela bi ostati v športu, zato smo z Matijo, nekdanjima sprinterjema Jožetom Vrtačičem in Nežo Hafner ustanovili atletsko šolo ‘Neža&6ak’ v Škofji Loki. Trenutno se jaz posvečem karieri, oni delajo kot trenerji z otroki. Pozneje se jim bom priključila.