Ob njem težko ostanemo ravnodušni. On je naravni talent za šale, zbadljivke, kletvice in še marsikaj ... Na 'žar' sva tokrat vrgla študentska leta, osvajanje deklet in sosedske odnose, skratka vse, kar nam z vlogo v seriji Dragi sosedje ponuja na dlani.
Vaša kariera sicer temelji na spletni senzaciji šaljivih videoposnetkov – je bila televizija dolgoletni interes ali ste na male zaslone prišli po naključju?
Težko rečem, da je bila televizija cilj oziroma interes. Videoposnetke smo začeli ustvarjati iz veselja do videa in komedije. Dobri odzivi so nas spodbudili, da smo snemali naprej, se ob tem učili, napredovali in s časoma bili povabljeni k prvemu sodelovanju v televizijski oddaji. Bolj kot interes se mi zdi, da je za preskok na televizijo poskrbel splet okoliščin, kotaljenje dogodkov v to smer. Podobno kot pri odločitvi, da posnamemo film. To se nam je zdel logičen korak in snemanje filma na lastno pest se je izkazalo za težko, a eno lepših in pomembnejših izkušenj do zdaj.
V seriji upodabljate študenta Luka Langerholza, ki v primerjavi s cimrom Borisom ostaja večni študent in brihtna glava za neskončno zalogo šaljivih podvigov. Poistoveti vloga vaša študentska leta?
Če odmislim njegovo ekstrovertiranost in nagnjenost k brezglavemu osvajanju, sva si na nekaterih področjih dokaj podobna. Moj cimer iz študentskih let me vedno rad spomni na dogodek, ko sem po prekrokani noči navsezgodaj zjutraj očetu iz postelje v telefon šepetal, da ne morem govoriti, češ da sem v knjižnici.
Torej, staršem ste delali preglavice in v sebi imeli kanček uporništva.
Prevelikih preglavic jim nisem povzročal, vsaj tako pravita. Študentska leta sem si tudi financiral skorajda povsem sam, tako da so z menoj imeli bolj malo dela.
Vas nanj vežejo lepi spomini?
Študentska leta bom imel vedno v lepem spominu. Doživetega je bilo veliko dobrega in lepega in kar je najpomembnejše, dokončno sem dojel, kaj želim početi v življenju. Tudi s cimrom sva se 'poštekala' in ostala cimra vsa študentska leta, kljub kar nekaj zamenjanim stanovanjem.
Zasledila sem, da bo vaš lik mojstrsko spravljal Borisa v nerodne situacije, povezane z zapeljivo sosedo. Vam gre osvajanje deklet tudi sicer dobro od rok?
Ne. Nikoli nisem bil Don Juan.
Torej ste že bili 'žrtev' ponesrečenega zmenka ...
Kdo pa ni bil? (smeh)
Komičnih zapletov med sostanovalci v tipični slovenski soseski bo kar mrgolelo. Je to asociacija na lastne soseske prigode, ste jim kdaj zagodli s preglasno glasbo in razvratno zabavo do poznih jutranjih ur?
Ja, večinoma je bil za nejevoljo pri sosedih razlog ravno preglasna glasba oziroma zabava, z izjemo enkrat, ko je na vrata potrkala policija zaradi preglasnega tolčenja po mizi ob igranju 'osla.' To seveda govorim za študentska leta. Zdaj sem nekoliko vzornejši sosed. (smeh)
Dobro sprejemajo vašo prepoznavnost?
To boste morali vprašati njih. Zdi se mi, da prepoznavnost ni prinesla drastičnih sprememb, morda le toliko, da spregovorimo kakšen stavek več, kot bi ga sicer.
Brez dlake na jeziku povem, da občudujemvašo preprostost in skromnost, navkljub vašemu spanju na lovorikah velikih razsežnosti. Kako vam ju uspe ohranjati?
Nočem zaspati na lovorikah. Rad bi ustvarjal naprej, najsi bo to na televiziji, internetu, filmu ali morda kje drugje. Ne maram prevzetnosti in vzvišenosti. Vsi smo ljudje, vsak se bori za svoj kos kruha in mesto na Zemlji. Zavedam se, da brez ljudi in njihove podpore ne bi bilo našega uspeha, vsebino vašega vprašanja pa si štejem v čast in ga jemljem kot pohvalo. Morda mi pa zato uspeva.
PODIRAJO REKORDE
Sicer pa je film Pr'Hostar, katerega član produkcijske ekipe je tudi Mario, dosegel zavidljivih 200.000 ogledov v kinematografih, do rekorda, najbolj gledanega slovenskega filma vseh časov, s katerim se ponaša film Gremo mi po svoje, pa jim manjka le še pičlih 8 tisoč obiskovalcev.
Neja Drozg
