Njegov glas in način petja – prepoznavni tenor, ki ima svoje korenine v študiju opernega petja –, se razlikujeta od večine na slovenski glasbeni sceni. Prepeval je že najrazličnejše zvrsti, od opernih arij, napolitanskih in mehiških pesmi, narodno-zabavne glasbe do trenutno dalmatinskih pesmi.
Marjan Zgonc se je s petjem začel ukvarjati pozno, pri svojih 50 letih. Zdaj se ukvarja z glasbo že približno 20 let. Njegova pevska pot izhaja iz klasike, saj je študiral solopetje, vendar je splet okoliščin hotel, da profesionalne poti ni nadaljeval v operi. "Takrat sem se odločil, da posnamem skladbo Če je ljubezen iskrena, ki je bila med ljudmi dobro sprejeta. To mi je dalo pogum in nadaljeval sem novo glasbeno pot kot solist, ki prepeva različne popevke v nekakšnem opernem stilu." Sledile so napolitanske pesmi, spoznali so ga različni avtorji, s katerimi uspešno sodeluje.
Besedila pri skladbah mu veliko pomenijo, zato rad sodeluje tudi z Ivanom Sivcem, ki mu piše besedila. Idejno zasnovo za besedila da sam. Poje v načinu belcanto (lepo petje, poudarek na lepoti tona, op. a.) in tako sporočila svojih skladb na lep način pospremi v poslušalčevo uho. "Rad imam pesmi, v katerih se lahko razpoješ, da se sliši malo vokala." Sedaj ima za sabo že 14 albumov in 40 duetov. Duete je posnel z različnimi zvenečimi imeni na slovenski glasbeni sceni, kot so: Nuša Derenda, Helena Blagne, Jožica Svete, Werner, Boris Kopitar ... Z bratom, s katerim ne prepeva več, je posnel tri duete. "On je izrazit klasik, pel bi samo operne arije. Ne pojeva več skupaj, se pa slišiva vsak dan."
Prepeva na samem, v gozdu
Zadnji album, ki ga je izdal, nosi naslov Pjesma ostaje, na katerega je zelo ponosen. Na njem so skladbe, zapete v dalmatinščini, med njimi tudi dve Avsenikovi skladbi: Kadar bom vandral in Moj rodni kraj, ki sta prav tako odpeti v dalmatinščini. "To mi je v ponos." Na albumu sta tudi pesmi Hvala ti, mati Marija in Bel galeb. "Ko smo sestavljali program, sem prosil, ali lahko dam dve svoji pesmi gor." Na YouTubu ga je slišal Želimir Škarpona, hrvaški producent, ki je pisal tudi za pevca Vinka Coceja (trogirski slavček, op. a.), in ga povabil k sodelovanju. "V tem času sem bil že na dveh festivalih in dobil dve nagradi, eno sem dobil sam, drugo pa skupaj s pevko Marino Tomašević." Imel je tudi svojo klapo, s katero so nastopali pod imenom Marjan Zgonc in klapa Mediteran, vendar so nehali. "Vse sorte človek poskusi, danes je težko spraviti skupaj dobro klapo in jo obdržati, saj gre za veliko ljudi."
Veliko je nastopal tudi v tujini. "Do zdaj sem bil že v Avstraliji, petkrat v Kanadi in Ameriki. Nazadnje, pred tremi leti, sem bil tudi v Argentini." Sedaj je posnel pesem za kratkometražni film o fantu, ki postane gasilec. Vadi vsakodnevno med sprehodom s svojim psičkom Jošijem. "Malo momljam, tam po gozdu, te tehnične vaje. Saj ni nujno, da se dereš na glas. Z mislimi moraš biti pri tehniki petja. Včasih zapojem tudi bolj na glas, saj nikjer nikogar ni. Tudi ptičev potem tam ni kakšen teden." (smeh) O trenutnem dogajanju pravi, da je na žalost v Sloveniji tako, da glas ni pomemben. Sploh ga ni treba imeti. Štejejo samo poznanstva. "Mene tega ni strah povedati. Povem, kot mislim! Ko poslušam te narodno-zabavne ansamble, slišim veliko odličnih ženskih vokalov. Tako rad poslušam te ženske, kako lepo pojejo, prav uživam. Točna artikulacija! Pri moških tega ne slišim."
Pogreša kakovostne popevke
Najrazličnejših glasbenih festivalov ne spremlja. Vidno užaloščen pravi, da ni kaj spremljati. "Pri današnjih popevkah pogrešam to, da bi šle hitro v uho. Tega ni! Poslušajte popevke recimo Marjane Deržaj, Staneta Mancinija, Elde Viler ... To so bile popevke, ki so šle takoj v ušesa. Danes tega ni! Sam določenih radijskih postaj ne morem poslušati, kadar vrtijo recimo hiphop ali kaj podobnega, saj tudi to mora biti, vendar postanem živčen. Če bi to poslušal v avtu, bi se verjetno zaletel!" Ugotavlja, da so danes drugi časi, uredniki so se zamenjali in posledično se je spremenila uredniška politika. "Na radijskih postajah preprosto ne vrtijo pesmi za generacije nad 35 let." Pogreša lepe melodije z dobrimi besedili. "Sedaj se na odru samo nekaj zvijajo in kaj jaz vem ... To je izničenje slovenske popevke!"
Sam je prijavil pesem Bel galeb na festival Melodije morja in sonca, vendar so ga zavrnili. "Ne vem, zakaj so me zavrnili! Mene bi zavrnili vedno! Takoj, ko vidijo moje ime, me zavrnejo!" Tega sicer ne razume, a ugotavlja, da morda ne gre v koncept. Marsikomu se je zameril, ker pove, kar misli. S tem se ne obremenjuje. "Dokler me bodo ljudje poslušali in želeli poslušati, bom pel. Ko bom začutil, da me ne marajo, bom prenehal." Odzove se na najrazličnejša povabila in rad nastopa. Trenutno razmišlja, da bi v jesenskem času napravil nekaj z dalmatinskimi klapami. Kakorkoli se bo Marjan Zgonc odločil, je nekaj gotovo, imel bo svoj krog poslušalcev, pa če bodo na kakšen festival sprejeli njegovo pesem ali ne. In bo veliko skladb različnih avtorjev, sprejetih na najrazličnejše festivale, a ljudje jih ne bodo poslušali.
Besedilo: A. R.
