Marjan Zgonc je 70-letnik, ki mu lahko zavidamo izredno živahno energijo. Svojo vitalnost ohranja s fizičnim delom in glasbenim udejstvovanjem po vsem svetu. Glasilke redno razgibava v samotnih kotičkih neokrnjene narave v bližini počitniške hiše na Zaplani, kamor nas je konec avgusta povabil na obisk, da bi nam zaupal vse o nastajanju novega albuma.
Preden je spoznal, da je petje lahko njegova služba, je bil 20 let zaposlen kot vodja vzdrževalcev v vzdrževalni službi na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, nato pa je odprl dve trgovini z avtodeli. Šele ko je srečal abrahama, je začel graditi pevsko kariero. Njegova ljubezen do glasbe je bila tako iskrena, da so poslušalci to začutili, in njegova prva pesem Če je ljubezen iskrena se je začela vrteti na radijskih postajah. Takrat je Marjana potegnilo v glasbeni vrtinec in v njem se je obdržal vse do danes. Trenutno – čeprav je v pokoju – svoj čas posveča pripravi nove zgoščenke, ki jo bo v celoti zapel v hrvaškem jeziku. »Izdati zgoščenko na Hrvaškem, ni kar tako,« nam je zaupal že v telefonskem pogovoru in skromno povedal, da ima srečo, da ga je hrvaški producent našel na spletu in zaradi kakovosti glasu povabil k sodelovanju.
»Hrvati pevce izvažajo, ne pa uvažajo! Vesel sem, da bo moj album izšel pri Croatia Records, ker ima Hrvaška veliko dobrih pevcev,« je poudaril, ko smo ga obiskali v njegovem raju na Zaplani, kjer si je ob počitniški hišici zgradil čudovit ribnik z majhnim mlinom.
Ste ljubitelj morja, a ste si ustvarili raj na Zaplani. Zakaj?
Čeprav sem iz Ljubljane, sem se večkrat vozil po teh krajih in občudoval naravo, bila mi je zelo všeč. Ko sva z ženo dobila priložnost, sva kupila parcelo in jo počasi začela urejati. Hodila pa sva tudi na morje. Res sem ljubitelj morja in že 47 let hodim na otok Silba, odkar poznam ženo ...
Ste jo tam spoznali?
Ne, ne, tam je imel njen oče hišo in tja sem začel zahajati, ko sva se spoznala. Silba mi je všeč, ker tam ni prometa in je vse sproščeno. Na morju sem rad zunaj sezone, ko ni gneče, v kopalni sezoni pa sem raje tukaj.
Letos ste že bili na morju?
Sem, ampak samo nekaj dni. Letos nimam časa! Pred dobrim letom dni me je priznani dalmatinski producent Želimir Škarpona povabil k sodelovanju. Slišal me je peti na YouTubu, in ker imam določene nianse glasu, ki so podobne legendarnemu pevcu Vinku Coceju, to je bil dalmatinski Pavarotti, mi je rekel, da bi z mano radi naredili album, ki bi ga izdala Croatia Records. To se dogaja zdaj! Dve pesmi moram še posneti, pa bo album narejen. Tega se izredno veselim.
Snemate pesmi v Sloveniji ali se morate voziti na Hrvaško?
Split je daleč in na srečo lahko kakšno pesem posnamem v studiu pri Dušanu Zoretu, potem pa vokal pošljemo njim, da naredijo aranžma. Tako da mi ni treba hoditi tako daleč na snemanja.
Ste v zadnjem času tudi kaj nastopali?
Vabijo me na praznovanja rojstnih dni in na poroke, ampak zdaj sem se posvetil predvsem albumu. Šele ko bo album izšel, bom razmišljal, kje vse bomo nastopali s klapo Mediteran. Sem pa izredno vesel, da sem bil na dveh festivalih. Nastopil sem v Trogirju na festivalu Slavuji Kamerlenga, ki je posvečen Vinku Coceju. Tam se je pelo samo njegove pesmi v živo z orkestrom in nastopal sem med samimi znanimi imeni, kot sta Oliver Dragojevič in Goran Karan. To je bilo julija, konec avgusta pa sem se vrnil iz Opuzena, kjer je vsako leto Festival hrvatskog juga Opuzen. Tam sem pel z Marino Tomašević in dobila sva nagrado za najboljši duet.
Lani ste na tem festivalu dobili nagrado žirije?
Tako je. Se trudim in sem ponosen na te dosežke. Počaščen sem, da mi je Založba Avsenik dovolila prepesniti dve pesmi 'Kadar bom vandral' in 'Moj rodni kraj, moj rodni dom' v dalmatinski slog. Tega sem res zelo vesel, ker tako lepo zvenijo.
Kdo pa vam je napisal besedila za najnovejši album?
Producent ima svojo ekipo tekstopiscev, jaz sem samo izvajalec. Dalmatinski pevec mi zapoje, jaz poslušam izgovarjavo in potem zapojem ...
Pa imate kaj težav z izgovarjavo?
Pravijo, da jih nimam. V Trogirju so mi celo rekli, da se mi ne pozna, da sem Slovenec. Mogoče se na kakšni pesmi pozna, ampak se trudim, da se ne bi. Komaj čakam, da bo album zunaj in ga bom lahko predstavil. Album bo izšel pri Croatia Records, v Sloveniji pa ga bo distribuirala Nika Records. Sam se bom potrudil in ga lepo predstavil. To bo moj že 15. album in lahko rečem, da takšnega še nisem naredil – na njem so skrbno izbrane pesmi.
Kdaj bo album zunaj?
Eno pesem smo zamenjali – 'Dalmacija in Slovenija' –, ker bom vse pesmi na albumu zapel v hrvaškem jeziku, tako da računam, da bomo album izdali do 10. septembra.
Kako mislite, da bodo Slovenci sprejeli vaš album v hrvaškem jeziku?
Dalmatinske pesmi sem že pel in so jih pri nas zelo lepo sprejeli. Upam, da ga bodo, ker bo res dober. To je zelo dobro vprašanje, ampak enako bi me lahko vprašali tudi za pesmi v italijanskem jeziku. Pesem nima meja, zato je tudi naslov albuma 'Pjesma ostaje'. Mene zanima glasba in dobre pesmi rad pojem in poslušam, pa naj bodo v slovenščini, italijanščini ali angleščini. Zato mislim, da bo album dobro sprejet, navsezadnje imajo Slovenci radi dalmatinsko glasbo. Bolj težavno je to peti – stil, ki je značilen za Vinka Coceja, je zahteven za petje, ampak jaz sem se izuril, navsezadnje sem šest let študiral solo petje in pojem tudi z opernim glasom.
Ampak peti ste začeli zelo pozno, kajne?
Peti sem začel šele pri 50 letih in v 20 letih sem naredil 14 duetov – s Heleno Blagne, Nušo Derenda, Wernerjem, Jožico Svete, Borisom Kopitarjem, s pokojno Simono Weiss ... Lahko se pohvalim s krasnimi dueti.
To so odlične reference, ki so vas popeljale tudi po svetu. Kje vse ste gostovali v tujini?
Štirikrat sem bil v Kanadi in štirikrat v Ameriki, pa v Argentini, bil sem tudi v Avstraliji in prihodnje leto grem spet tja.
Kje vam je bilo najljubše nastopati?
Težko bi se odločil, ker je bilo povsod lepo, je bilo pa v Avstraliji na neki način najbolj posebno. Tam je narava drugačna. Ker imam tako rad živali, mi je veliko pomenilo, da sem dobil koalo v naročje. V tem pogledu me je Avstralija najbolj prevzela, mogoče tudi zato, ker je tako daleč (smeh).
Kariera glasbenika zna biti naporna, vi ste začeli šele pri 50 letih, z nastopov se vračate ponoči ...
Če z veseljem delaš, ni težko. Ker sem spoznal, kakšno petje mi leži, v tem uživam. Zelo rad pojem napolitanske pesmi, teh pa pri nas ne poje nihče, tudi operni solisti, ki bi jih lahko peli, jih ne. Jaz pa v tem petju uživam, in če bom delal še kakšen album, bom zagotovo dodal še kakšno napolitansko pesem.
Katera glasba vam je še blizu?
Pri srcu mi je klasika in dalmatinski melos mi je zelo všeč. Sam pa rad pojem stil 'belcanto', Italijani mu pravijo lepo petje in po tem me tudi najbolj poznajo.
Radi ste tudi med ljudmi, ali kdaj potrebujete umik od vsega glasbenega živžava?
Rad sem v družbi, ampak ne predolgo, ker sem tudi zelo rad sam. Umaknem se v samoto na Zaplani ali na morje. Zelo mi je pomembno, da imam ob sebi svojega kužka ...
Kaj pa ženo?
Tudi, seveda (smeh), pa z vnuki sem tudi zelo rad.
Koliko jih imate?
Dva vnuka, 16- in 14-letnika. Tudi onadva rada prideta na Zaplano, starejši bo šel delat izpit za čoln, ima rad morje kot jaz.
Mu boste posodili svojo barko?
Otrokom jo bom kar dal. Zdaj jo bom moral ponovno pripeljati na Zaplano, ker je sonce naredilo svoje. Moral jo bom malo renovirati, da bodo na njej lahko uživali tudi vnuki.
Omenili ste, da ste barko tukaj sestavljali kar sami ...
Tako je, pet let sem jo delal. Ženi, ko je bila še moja punca, sem med opazovanjem jadrnic na Silbi rekel, da bova nekoč imela takšno, pa mi ni verjela. Rekla je, da je predraga za naju, pa sem ji odgovoril, da jo bom naredil sam. In sem jo.
Zdaj je zasidrana v Portorožu in čaka na ...
Čaka name! (smeh) Letos je bolj malo časa, album me je res okupiral, ampak bom, bom ... Vam jo pokažem na slikah, ki jih imam na telefonu. Poglejte ... (pobrska po svojem pametnem telefonu in pokaže jadrnico in njeno notranjost)
Ste pa pravi mojster!
Mojster postaneš, če si jo tako želiš imeti! Z njo sem se zelo namučil.
Tudi s sodobno tehnologijo se dobro znajdete ...
Toliko, kolikor jo potrebujem. Ne bi pa igral igric in lovil tistih, kaj so že ...
Pokemoni ...
Tako, ja (smeh). Jaz sem raje v naravi, morje mi veliko pomeni, pa moje ribice v ribniku. Ustreza mi bližina vode.
Ali ob ribniku tudi kaj prepevate?
Ne, samo kaj zabrundam. Če se pripravljam na nastop, se umaknem na samo. Navadno grem v gozd, da slišim, kako zveni moj glas, včasih se tudi zapeljem na kakšno polje in izkoristim samoto. To naredim pred nastopom, da vidim, ali mi gre dobro.
Kaj storite, če s svojim petjem niste zadovoljni?
Prilagodim program in zapojem kakšno lažjo pesem.
Vas žena spremlja na koncertih?
Ah, kje pa, me ima že doma dovolj, ko ves čas kaj momljam. (smeh)
Kako pa ohranjate vitalnost?
S športnim življenjem. Ne kadim in ne pijem alkohola, pa veliko fizično delam in se sprehajam s psom. Če bi bil zdravnik, bi marsikomu predpisal psa na recept. Zame je moj pes Joši terapevt.
Kdaj pa zjutraj vstajate?
Ob šestih zjutraj, saj me pes zbudi za na sprehod, pa naj bo dež, mraz ali vročina.
Kaj pa ob jutrih, ko se vrnete z nastopa sredi noči?
Takrat se najin jutranji sprehod zamakne za kakšne pol ure. Jaz imam tri ure spanja dovolj. Če se sredi noči predramim, začnem razmišljati in potem ne morem več zaspati.
O čem pa razmišljate?
Kaj vse bom še naredil. Vedno sem poln idej, nekateri mi pravijo, da sanjarim. Trdim, da je človek, ki nima sanj, prazen. A je sploh vredno živeti, če nimaš sanj, idej in ciljev? Moje sanje se uresničujejo, kakšne se tudi ne, ampak jaz vanje verjamem in tudi naredim vse za to, da se mi uresničujejo. Nekaj svojih idej bi tudi še rad uresničil ...
Zaupate kakšno tudi nam?
Ob ribniku bi rad zgradil majhno dalmatinsko hiško iz kamnov, ki jih bom pripeljal iz Benkovca blizu Zadra. To je spet ena moja nora ideja ...
Kaj pa vaša žena pravi na te ideje?
Meta mi ni verjela, da bom postavil ribnik, pa sem se ga lotil in ga tudi naredil, kamne pa sem nanosil od vsepovsod. Pa poglejte, kako lepo je zdaj tu!
Besedilo: Metka Pravst // Fotografije: Helena Kermelj
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del