Marjana Brecelj - kot slovenska Meryl Streep

28. 12. 2017 | Vir: Jana
Deli
Marjana Brecelj - kot slovenska Meryl Streep (foto: Aleksandra Saša Prelesnik)
Aleksandra Saša Prelesnik

Živimo v svetu, kjer naj ne bi bilo veliko prostora za starejše, predvsem naj bi to veljalo za igralke. Marijana Brecelj je ena tistih izjem, ki potrjujejo pravilo.

Ljubljančanka in zdaj Notranjka je bila z gledališčem zastrupljena že od majhnega. Kot otrok je hodila k mami v Dramo, občudovala kostume in romantiko gledališča tistega časa, kjer njena otroška domišljija ni imela meja. Verjame, da človek na svet prinese ogromno zametkov nečesa, kar lahko vzcveti. Kot pravi, ji je bilo gledališče položeno v zibelko in se je v njej razvijalo v zelo ugodni klimi. Izjemno prijetna in duhovita igralka ima toliko energije, da se loti tudi najzahtevnejših filmskih in televizijskih projektov.

Ste tiste vrste igralka, ki z leti dobiva vse več filmskih in televizijskih vlog, nekateri za vas celo pravijo, da ste slovenska Meryl Streep. Se vam zdi to neverjetno?

Precej neverjetno, čeprav mi je ta primerjava všeč. Ne vem pa, kaj bi ona rekla, če bi to slišala, vendar mislim, da zagotovo ne bo.

V zrelih letih na platnu naravnost žarite. Zakaj menite, da si vas režiserji vedno bolj želijo pri svojih projektih?

Zakaj si me želijo, bi bilo bolje vprašati njih, vendar menim, da imam enega redkih poklicev, kjer potrebujejo tudi starejše. Igralcev mojega letnika ni več v izobilju. Z veseljem bom delala, dokler me bodo hoteli, vendar v mejah svojih sposobnosti. Ne bi si želela nakopati prevelikih zalogajev. Mislim, da na to gledam precej realno in precenim, koliko imam še ohranjene kapacitete za ta poklic.

V nasprotju z vami vaša mama, znamenita gledališka igralka Ančka Levar, po upokojitvi menda ni več stopila na oder ali pred kamero.

To je bila takrat njena dokončna odločitev, ki sem jo dojemala kot neko zamero. Tako je bilo včasih, ko so ljudje odhajali v pokoj. Ta njena zamera ali užaljenost do gledališča in predstav se je vlekla kar nekaj časa. Tudi časi so bili drugačni, saj poleg institucionalnih gledališč ni bilo drugih projektov, na primer filmskih in televizijskih, kjer bi potrebovali igralce. Konec osemdesetih let, ko je bila mama že nekaj časa upokojena, je Božo Šprajc delal neki film in pritiskal name, naj prepričam mamo, da bi sprejela vlogo v tem filmu. Zelo težko sem jo prepričala. Potem se je v montaži izkazalo, da je njena vloga popolnoma izvzeta iz konteksta celotne filmske zgodbe, saj je šlo za zgodbo zase. Njen del so izrezali. Neprimerno težje ji je bilo to razložiti, kot jo prepričati, da je spet stopila pred kamero. Bila je namreč prepričana, da je bila tako slaba in so njen prizor izločili zaradi tega. Pozneje sta jo obiskala režiser in glavni igralec Ivo Ban ter ji razložila, zakaj sta izrezala njen prizor. Še danes ne vem, ali je njuno razlago sprejela. Ta dvom, da ni bila dovolj dobra, jo je kar naprej spremljal. Tega posnetka nismo nikoli našli.

Pozneje so na vašo pobudo posneli dokumentarni film o njenem življenju.

Takrat sem se obrnila na televizijskega režiserja Slavka Hrena in mu povedala, da ima priložnost posneti oddajo o človeku, ki je tako rekoč gradil slovensko gledališče in ima veliko podatkov o nastajanju gledališča. Televizijski mlini meljejo zelo počasi in pravi čas se je počasi iztekal. Hvala bogu se je dobro izšlo in posneli so njen portret.

Kako pa se je vaše življenje spremenilo po upokojitvi?

Nič se ni spremenilo. To je velika razlika med mojo generacijo in generacijo moje mame. Njim se je življenje radikalno spremenilo, jaz delam naprej. Delala bom, dokler bom lahko in dokler me bodo režiserji želeli. Zdaj sem v privilegiranem položaju, lahko se odločim, kaj bom delala. Ni mi treba vsega početi. Ni se mi več treba dokazovati, materialno sem preskrbljena s pokojnino. Ne predstavljam si, skozi kaj morajo danes mladi kolegi. V mojih časih si po akademiji dobil službo v gledališču, kjer si dočakal upokojitev. Tega ni več. Za mlade je pot veliko bolj trnova, kot je bila naša.

Pri 71 letih ste se odločili posneti več kot 200 delov nadaljevanke Reka ljubezni, v kateri imate eno nosilnih vlog. Vam delo ni naporno?

Priznati moram, da sem bila v veliki dilemi. Tehtala sem argumente za in tiste proti. Zmagali so argumenti za. Skozi delo ohranjam kondicijo, srečujem mlade ljudi in ne nazadnje tudi zaslužim. Včasih je naporno, predvsem so naporne nerazumno zgodnje jutranje ure. Vstajam tudi ob 4.20, v maski moram biti ob 5.20. Lahko sem zgodi, da končam že ob 6.20. K sreči ni tako vsak dan. Takrat je pred mano še zelo dolg dan in tako si podaljšujem življenje. (smeh)

Menda vizažisti z vami nimajo veliko dela, saj ste se odločili, da boste vlogo odigrali brez maske. Lahko bi si privoščili popoln videz, vendar se niste. Zakaj?

Da vas popravim, vizažisti z menoj nimajo veliko dela, saj bi bilo to brezupno. (smeh) Predvidevam, da me ne zaposlujejo več zaradi lepote. K sreči dobivam vloge, primerne mojih letom, in to mi je v veliko veselje. Vloga Marije v Reki ljubezni mi je izredno ljuba, saj je precej drugačna od mene. Če igram staro mamo dvema odraslima fantoma, moram biti podobna stari mami. Kakšnih čudežev verjetno iz mene tako in tako ne bi mogli narediti. Tudi od ljudi ne pričakujem, da bi se čudili, da igram že kar staro mamo. (smeh) Marsikdaj mi kdo reče, kako so me postarali. Odgovorim jim, da me niso prav nič postarali, taka sem, le pomladiti me ne morejo več.

Videti ste odlično. Niste obremenjeni s staranjem obraza in telesa?

Nikogar ne poznam, ki bi se rad staral. Ne vem pa, ali sem s tem zelo obremenjena, lahko rečem, da se marsikdaj s seboj težko sprijaznim, še posebej takrat, ko se vidim na malem zaslonu ali velikem platnu. Takrat mi odzvanjajo besede velike igralke Judy Dench, ki je rekla, da jo, ko se zagleda, kar strese. Raje bi se videla kot vitko 40-letnico.

Zdi se, da tudi v svetu vse bolj cenijo starejše igralke.

To se mi zdi izredno dragoceno. Prebivalstvo se stara in starejši ljudje raje gledajo zgodbe svoje generacije. To je logično. Zato je to tudi velika priložnost za igralke v zrelih letih. Hollywood je bil še pred kratkim neizprosen. Po 30. letu so bile igralke že stare. Zelo mi je všeč, da predvsem v evropskem filmu vidim izjemne starejše igralke, na primer Charlotte Rampling v filmu 45 let. Ona igra sebe, igra svoja leta in ta leta se vidijo. In to mi je všeč. Takemu obrazu kot gledalka verjamem. To je bistveno.

Smo začeli sprejemati gube na platnu?

Mislim, da smo siti ameriških filmov, kjer gledamo večno mlade igralke. To je dolgčas. Ne veš več, kdo je mama, kdo stara mama, kdo hči in kdo vnukinja. Vse je enako poskočno in enako napeto. Meni to ni všeč.

Vas je kdaj zamikal kakšen lepotni popravek?

Nikoli zares, razen ene male avanture, ki je že postala anekdota. Od tega je že kar nekaj časa. Mislim, da se je to zgodilo nekje proti mojemu 50. letu, ko so se okoli mene, v naših krogih, začele dogajati te stvari. Rekla sem si, zakaj pa ne. Prijatelja sem vprašala, ali pozna kakšnega plastičnega kirurga, da bi mogoče malo ustavila staranje, in uredil mi je pregled. S kirurgom sva se malo pogovorila, tudi o ceni, s katero sem se strinjala, povedal mi je, da zelo podpira mojo odločitev, čeprav ne vem dobro, za kakšen poseg sva se dogovarjala. Predvidevam, da naj bi šlo za lifting, vendar svoje želje nisem jasno definirala. Nato me je povabil pred ogledalo nad umivalnikom v ordinaciji, stopil je za mano, me s svojima velikima rokama prijel za obraz, ga potegnil nazaj in me vprašal, ali mi je to všeč. Takrat sem zajecljala, da bom premislila. (smeh) Tudi prijatelj se je oddahnil in mislim, da sta se to dogovorila. Nič nimam proti lepotnim posegom. Moti me le to, da tak obraz postane brez izraza.

Predvsem igralci ste ves čas v stiku z različnimi generacijami. Vas to pomlajuje?

Odlično je, da imam možnost druženja z različnimi generacijami, da nisi vpet samo v svojo, ki se na nekako 'poslavlja', jo ves čas nekaj boli ali pa je v pričakovanju nečesa slabega. Z mladimi pridem v neki drug svet. Z njimi se zelo dobro razumem in včasih jih moram kar opomniti, da ne bi bilo nič narobe, če bi me kdaj tudi vikali. (smeh) Imam tudi dva krasna vnuka, pri katerih počasi žal izgubljam avtoriteto. Želela sem, da me kličeta stara mama, in ne babica. Babice so zame pravljična bitja. Želela sem imeti določeno avtoriteto, ki je seveda nimam, in ne vem, ali sem jo sploh kdaj imela. (smeh)

Kot slovenska Maryl Streep

Gotovo dobro vpliva tudi življenje na podeželju.

Večino časa preživljam v Grahovem ob Cerkniškem jezeru, v rojstni hiši moje mame. Pred dvema letoma, ob stoletnici njenega rojstva, smo na hiši odkrili tudi spominsko ploščo. Tam se družim s sosedi. Čeprav so potrebovali dolgo časa, da so me sprejeli, se z njimi zelo dobro počutim. Bili so previdni. Ves čas sem govorila, da nisem prišlek niti vikendaš. Sem na pol Notranjka. Življenje v majhnem kraju ima svoje prednosti. Kadarkoli potrebujem obrtnika ali pomoč, se oglasim v Debelem baru v Cerknici, povem svoje težave in mi vse uredijo. To je super. Vsa infrastruktura funkcionira. Po drugi strani pa smo v tako majhnem prostoru tudi veliko bolj na očeh.

Česa se bojite?

Starejši si, več strahov imaš. Želim si, da me možgani ne bi prehitro zapustili. Posnela sem namreč film, ki je obravnaval demenco, bolezen našega časa, saj se populacija stara. Ko sem pripravljala vlogo, sem se želela s to boleznijo seznaniti od blizu. Omogočili so mi, da sem v cerkniškem domu za upokojence spoznala gospo s to boleznijo in jo obiskovala.

Ste tudi ambasadorka za demenco v Centru za starejše Notranje Gorice.

Vodja oddelka za dementne bolnike v cerkniškem centru za starejše je postala vodja doma upokojencev v Notranjih Goricah in me povabila k sodelovanju. To sem z veseljem sprejela, saj tem bolnikom veliko pomeni, da se jim nekaj dogaja vsaj tistih deset minut, ko sem z njimi, pa čeprav potem to pozabijo.

Del mladosti ste preživeli v Beogradu. Kakšne spomine imate na to obdobje?

Moji najbolj živi spomini na Beograd so cvetoče lipe v ulici Strahinjića Bana. Ulica še vedno obstaja in te lipe imajo izredno omamni vonj. Kadarkoli grem mimo cvetoče lipe, me ta vonj vrne nazaj v obdobje, ko sem bila stara 14 let. Z družino smo se v Beograd preselili, ker je imel oče tam službo. Takrat sem bila stara 11 let in to so leta, ko te neko okolje najbolj posrka vase in se v tebi naživi. Bila sem del te mentalitete. Najbolj nesrečna sem bila, ko smo se pri mojih 18 letih vrnili v Ljubljano. Po vsej sili sem hotela nazaj v Beograd.

Kaj je bilo takrat tam drugače?

Spomnim se, da smo v Beogradu morali v šoli nositi črne halje. Ko sem v Ljubljani prišla na Šubičevo gimnazijo, sem v šolo hodila v črni halji. Precej čudno so me gledali. V Beogradu je bilo normalno nositi tudi strgane najlonke. Tudi tega sem se v Ljubljani hitro odvadila. (smeh) Tam je bila tudi navada, da si objel in poljubil prijatelje, ko si jih srečal. Ko sem prišla v Ljubljano, sem vlekla ljudi k sebi in jih poljubljala. Večina je to sprejemala z distanco. Kmalu sem nehala nositi črno haljo in strgane nogavice. (smeh) Sem zelo prilagodljiv človek. 

Besedilo: Ana Prezelj // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik