Marko Hren, plesni pedagog, sodnik, plesalec in vodja Plesnega mesta, ni zahteven, ko gre za kulinariko. Predvsem obožuje izvirne jedi, ki mu jih pripravijo prijatelji po svetu.
Marko pravi, da ni zahteven, kar se tiče same hrane. "Pod pojmom kulinarika razumem to, da najprej potrebuješ kar nekaj časa, da vse skupaj nabaviš, nato pripraviš in takrat začenja lepo dišati, cedijo se sline, še preden daš v usta, in ko daš v usta, mnjam, kako je dobro! (smeh) To je zame kulinarika, čeprav se ne spoznam dobro na kuhanje. Sem pa v mladosti doktoriral iz palačink in puranjih zrezkov. Pozneje me je ta strast minila in danes se imam za strastnega degustatorja," je skromen Marko.
Seveda je z mamino in babičino pomočjo okusil čudovite dobrote, katerih okus mu še danes pričara skomine. "Kot vedno je prva mama in njena hrana je vedno preprosta, delavsko skromna ali pa po domače kmečka. Pri nas se nismo nikoli šli visoke kulinarike in še največ spretnosti je mama pokazala pri zavitkih, poticah in marmeladah. Stara mama pa je bila sploh mojster marmelad. Nam otrokom je vedno naredila izvrsten šmorn z rozinami in zraven jabolčni kompot."
Obiskuje kmeta
Glede na to, da se Marko vse življenje ukvarja s plesom, je temu primeren tudi ritem njegovega prehranjevanja. "Kot športniku so mi v mladosti svetovali strokovnjaki strokovnjakov in njihova navodila sem upošteval, tudi sam sem svetoval svojim plesalcem. Nikoli nisem imel težav s težo, pomanjkanjem moči, zaprtjem ... oziroma s čimerkoli, povezanim s prehrano. Zadnja leta pa se precej izogibam 'strokovnjakom', sploh tistim, ki ponujajo najrazličnejše preparate.
Mislim, da se moramo vrniti k zdravi prehrani in paziti, da jemo zdravo pridelano hrano. Izogibati bi se morali vsemu, kar je prišlo v našo kuhinjo pakirano, predelano, pobarvano, z ojačevalci okusa ali dodanimi sladkorji. Treba bo stopiti do kmeta (mi to že počnemo), najbolje zunaj urbanih in prenaseljenih okolji, tudi stran od industrijskih polj in sadovnjakov. Tam se dobi zdrava hrana.
Ko gre za športnike, pa strokovnjake zdaj bolj skrbno izbiramo in vsem, ki ponujajo najprej preparate, pokažemo vrata." Tudi pri njem velja načelo, da je hrana vir energije, s katero plesalec ustvarja čudovite koreografije: "Hrana je del našega vsakdana, saj kot pravijo, prazen žakelj ne stoji pokonci. Sicer pa je hrana lahko užitek ob spoznavanju novih in novih okusov, tudi kultur, ljudi ..."
Vsejedec
Od vseh kulinaričnih specialitet ima Marko najraje kaj preprostega na žlico. "Sicer pa zase pravim, da sem vsejedec, in težko boste našli kaj, kar bom odklonil. Če me vprašate, kaj bi rad jedel, bi rekel, da ne vem. Najbolj vesel sem, ko grem kam v svet in tam odkrijem domačo hrano, ki mi pričara okuse tistih krajev. Če pa moram kaj pripraviti, so to večerje, ki jih sestavlja vse, kar najdem v hladilniku. (smeh) Žena pravi, da imam prav neverjeten občutek, kaj vse gre skupaj, in vse to tudi izvirno naložim na krožnik. Ja, hrana je užitek!"
Na seznamu Markovih najljubših stvari pa se najdejo nadvse zanimive kombinacije. "V zadnjem času so me napadli kilogrami. Poskušam se jih ubraniti, pa nekako ne gre in ne gre. To ni posledica slabe hrane, to je posledica predobre hrane in premalo aktivnosti. No, bo že bolje, se trudim. (smeh) V vsakem obdobju je pri meni na jedilniku solata. Vsak dan jem mislije, ki mi jih sestavi žena. Sestavine zanje poskušava dobiti v trgovini z zdravo prehrano in seveda pri kmetih. Orehe nabiram sam, suho sadje mi priskrbi brat. Obožujem koline in zdaj je pravi čas zanje. Pa kislo zelje, repo, joto, pasulj ... Izogibam se sladkorju, jem pa očetov med, od maščob pa na solato dam le malo bučnega olja, za drugo pa se pri nas vse leto uporablja Duškovo prečiščeno maslo."
Preseneča
Marko si je nabavil že precej kuharskih knjig in z njimi spodbuja tudi domače. "Predvsem v tej smeri, da mi kaj dobrega in novega pripravijo. Največ pričakujem od prijateljev, ki živijo po svetu. Tam si želim nekaj novega. Včasih me presenetijo, včasih je bolj ... no, saj veste. Ampak jaz vse pojem. Lahko bi se imenoval kar kanta za smeti, a bi s tem koga užalil. (smeh) Skratka, želel sem povedati, da me lahko zadovoljite že z malimi rečmi. Še najbolj pa sem vesel, če so to lokalne jedi iz lokalnih sestavin. Nič mi ne pomeni dunajski zrezek v Franciji in špageti na Finskem, če pa mi kdo ponudi nekaj, kar za njegove kraje ni avtentično, potem mora biti nekaj posebnega, nekaj, da me vrže na rit. Ko jaz koga kam povabim v Sloveniji, ga vrže na rit!"