Marko Hren je vodja Plesnega mesta, trener, sodnik, velik humanitarec, nekdanji vrhunski rokenrol plesalec in še kaj bi se našlo. Je vsekakor ime, ki je povezano s številnimi aktivnostmi, pa ne samo na plesnem področju, kjer ga poznajo vse generacije plesalcev. Zaupal nam je, kaj ga še veseli ob plesu in kako izkoristi čas, ki ga ima le zase.
Ali obstaja kakšna skrita želja, ki je še povezana s plesom in je niste uresničili?
Pravijo, da sem nor. (smeh) In ja, za kaj takega je treba biti nor ... pa kupiti je treba kako srečko. Če bom zadel na lotu, bi v Plesnem mestu naredil muzikal, za katerega bi se pripravljali vse leto. V njem bi sodelovali otroci, starši in plesni pedagogi Plesnega mesta, glasbeniki, kostumografi, scenografi, tonski mojstri ... Projekt pa bi bil brezplačen za vse udeležence (otoke, mladino in starše), še več, sodelujoči bi na koncu lahko dobili celo nagrado. Recimo nekaj dni v Londonu in ogled različnih muzikalov. V tem projektu bi omogočil ples vsaj 100 otrokom in mladini, z njimi bi bilo vključenih vsaj še 100 staršev in 20 plesnih pedagogov pa učiteljev petja, glasbena skupina ... Po celoletnem šolanju (ples, glasba, igra, izdelovanje, scene, kostumov ...) bi nastopali po vsej Sloveniji. In prepričan sem, da bi bili razprodani. Zdaj ni dovolj časa niti prostora za predstavitev takega projekta, pa še na lotu moram najprej zadeti kakšna dva milijončka. (smeh)
Zanimiva želja. Kaj pa kakšna, ki ni povezana s plesom?
Če bi imel (spet) veliko denarja ali pa bogatega strica v Ameriki, bi si omislil malo večji motor s prikolico in z ženo Romi šel na daljše potovanje po Sloveniji, za katero pravi, da je neodkrita lepotica. Kaj pa si želi Marko za eno mašino? To je starodobnik zundap.
Ni skrivnost, da ste ljubitelj starodobnikov. Zakaj vas tako navdušujejo?
V zadnjem času se pogosto udeležujem izletov s starodobniki, imam namreč dva skuterja: nsu prima pretis, letnik 1958, in tomos puch galeb, letnik 1959. Ne vem, ali je bilo ravno smešno – moja prima me je pustila na cedilu na oldtajmerskem izletu po zgornji Savinjski dolini. A pri starodobnikih ti vedno nekdo priskoči na pomoč in tako sva s primo potovala naprej, a v starodobnem avtodomu. Prav to so razlogi, zakaj so ti starodobniki nekaj posebnega. Govorijo o neki zgodovini, o nekem minulem času, ki še vedno brni v motorčku ... Dokler se ne ustavi (smeh) in vse to povezuje ljudi.
V bistvu delate prav to, v čemer najbolj uživate. Je to smisel življenja?
Vsekakor! Predvsem to, da vsako jutro vstanem in komaj čakam, da grem v službo. In to želim vsem vam, pa naj bo to služba, šola, trening ... karkoli, le da vas veseli tako kot mene Plesno mesto, psi in starodobniki.
Psi?
Ja, sem vzreditelj tibetanskih terierjev. S svojima psičkama sem obiskal tako rekoč vso Evropo in doma smo imeli tri legla, z lastniki pa se pogosto srečujemo še zdaj. In tudi pri vzreji in razstavljanju sem bil številnim trn v peti. Kaj pa morem, če se vsega lotim z ljubeznijo, in kot kaže, imam tudi srečo, saj sem na Finskem kupil odlično psičko, ki je bila nekaj let top tibetanski terier v Sloveniji in mi je dala odlične potomce.
Vse obveznosti od vas zahtevajo nenehno delo. Kdaj pa si potem privoščite počitek, dopust?
Dopust si običajno privoščimo julija. Letos sva nekaj dni preživela s hčerko, zetom in vnučkama v kampu Valkanela pri Vrsarju, kjer že 20 let z enim krajšim premorom postavljamo prikolico. Sicer pa si vsako poletje vzameva nekaj dni za Trento, kjer je zame kotiček popolne sprostitve. Nastaniva se na Kekčevi domačiji, za izlet pa vedno obiščem Zapotoške slapove, letos pa jo bova mahnila tudi na turo po bližnjih kočah.
Kdaj in kje ste bili na zadnjem potovanju?
Pravi izlet je bil na Dunaj, kjer smo si končno lahko ogledali tudi Schönbrunski dvorec in park. Žal zaradi pomanjkanja časa nismo šli v dvorec, torej nas je očaral le od zunaj, seveda pa smo prehodili vse parke, obiskali slapove ...
Imate morda že izbran cilj za naslednje potovanje?
Pripravljam se na Makedonijo. Obiskati, točneje presenetiti, nameravam sovojaka iz nekdanje JLA. To bo izlet z letalom do Skopja, nato sledijo Kavadarci v Tikvešu, torej obisk prijatelja, in potem jo skupaj za nekaj dni mahnemo na Ohridsko jezero in mogoče še kam.
Po naravi ste avanturist. Kakšne počitnice so za vas idealne?
Težko vprašanje ... Lepo vreme, prijeten kraj, kjer predvsem ni veliko hrupa, gneče ... In prijetna družba. Mogoče bi enkrat šel celo po naši nekdanji skupni domovini z avtodomom. Mikata me tudi Finska in njen sever v času hude zime, saj veste tišina, polarni sij (aurora borealis), vprega z jeleni, večeri v koči ob ognju. Načeloma ne maram prostranih plaž, kjer stoji na tisoče senčnikov in ležalnikov. Nisem ljubitelj industrijskega turizma, in to pove dovolj.
Bili ste tudi v Egiptu. Kako je bilo?
Na to potovanje imam lepe in nekoliko manj lepe spomine. Tisti slabši so bili, da je moja žena na koncu hudo zbolela na potovanju po Nilu. Nauk našega potovanja je bil: če je v skupini kdo vidno bolan že prvi dan, naj ga vodnik vljudno pošlje domov ali pa vsaj v hotel, še prej pa do zdravnika, ne pa da okuži še druge udeležence. Kljub vsemu pa je bilo to potovanje eno lepših, kar sem jih doživel.
Nam za konec zaupate še kako zanimivost s svojih nastopov?
Za promocijo rokenrola smo se povzpeli na Triglav, kjer sva z Anito naredila 'najvišjo salto na svetu', naši hiphoparji pa so na Kredarici nastopili ob spremljavi pevskega zbora, saj ni bilo na voljo dovolj dolgega električnega kabla, da bi dobili energijo iz koče. V veliko čast pa nam je bilo, da nas je na svetovnem pokalu obiskal Borut Pahor, in še bi lahko našteval ... Pravzaprav najraje rečem, da sem zelo zelo ponosen na vse meščane Plesnega mesta, in vsakomur želim, da najde sredino, v kateri se najbolje počuti.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču