Marko Mandić in Lea Jurišić: Slovenci smo glede dotikanja zadržani

Marko Mandić in Lea Jurišić: Slovenci smo glede dotikanja zadržani (foto: Goran Antley) Goran Antley
Vir: Story
31. 1. 2018

Poznano koreografinjo in plesalko Lejo Jurišić in gledališkega ter filmskega igralca Marka Mandića čaka 27. januarja svojevrstni izziv: šesturni performans z imenom Skupaj.

Dotaknili smo se več tem in nastal je zanimiv pogovor.

Story: Čigava je bila ideja za tako obsežen performans?

Leja: Idejo za sodelovanje je dobila umetnostna zgodovinarka in piska Samira Osmanagić. Zdelo se ji je super, da bi midva z Markom končno skupaj stala, no, delala, na odru. Napisala je kratek izhodiščni tekst Moje telo. Takoj na začetku nama je bilo jasno, da bo stvar trajala šest ur. Čisto intuitivno. Zaradi najinih obveznosti in razvijanja koncepta je trajalo kar nekaj let, da smo dejansko začeli delati. In še vedno vztrajava pri telesu in šestih urah.

Marko: Rad bi dodal, da se je k projektu pozneje priključil še Bojan Jablanovec, tako da je naš performans producentsko sodelovanje Vie Negative in Pekinpaha v koprodukciji s Kinom Šiška.

Story: V kratki predstavitvi lahko preberemo, da se sklicujete zlasti na našega slavnega filozofa Mladena Dolarja, ki govori o tem, da sta za dotik potrebna dva.

Leja: Res je. Njegov tekst Touching ground je bil v začetni fazi vaj močna podpora praksi, ki smo jo razvijali. Ta esej mi je res všeč. Dolar vmes pravi, da se moramo oddaljiti od dotika, če hočemo filozofirati. Midva sva umetnika, zato sva nadaljevala ravno v nasprotni smeri. Vrgla sva se direktno v dotik(anje).

Marko: Lahko omeniva še enega avtorja, gledališčnika, Heinerja Müllerja in predvsem njegovo izjavo, da poskuša umetnik vedno doseči poetično raven svojih sanj. To pa je mogoče le, če ne interpretira, kar izvaja. Pravi, pišem več, kot vem.

Story: Je to vajin prvi projekt?

Leja: Ja, najin prvi skupni avtorski projekt. Prej sva le enkrat delala skupaj, in sicer v predstavi Pot v Jajce v SNG Drami Ljubljana. Tam je Marko igral, jaz pa sem bila koreografinja in plesalka. Tokrat delava skupaj na popolnoma novi ravni, zelo intenzivno sodelujeva kot avtorja in soigralca.

Story: V tej predstavi bode v oči, da traja šest ur. Zakaj ste se odločili za tako dolgo predstavo?

Leja: Vedno, ko delaš predstavo zares, kar nekako sama začne govoriti, koliko časa potrebuje. Imaš idejo, jo prakticiraš in vidiš, kakšno dolžino potrebuješ, da jo izvedeš. Ljudje imamo sicer zelo radi nadzor ter smo radi najboljši in najlepši. Šibke strani pa radi skrivamo. Trajanje te prisili v to, da začneš v nekem trenutku popuščati, zlasti pri stvareh, ki jih nisi predvideval in jih v eni uri ne bi hotel niti pokazati. Po drugi strani živimo v času, ko se nam ves čas mudi, službe nam jemljejo čedalje več časa, poleg tega bi radi čim hitreje čim več doživeli, pa še staramo se, zato si je treba čas vzeti in se v to morda prisiliti. Midva z Markom deliva interes, da to narediva.

Story: Če lahko pripomnim, je tudi za publiko predstava precej dolga.

Marko: Naša predstava omogoča odhod in prihod. Sedeže bomo namreč postavili tako, da ne bo moteče ne za naju ne za publiko, če se gledalec odloči, da mora, denimo, na svež zrak. Ali pa, če se nam kdo pridruži pozneje. Verjamem, da je to težko razumeti, saj gledamo klasične predstave praviloma od začetka do konca. Tudi midva si želiva imeti publiko, ki bi bila ves čas z nama. Bi pa na tem mestu bralce, potencialne gledalce, opogumil, naj kljub strahu pred dolžino pridejo na predstavo v Kino Šiška. Ne bodo prikovani na sedež.

Dolge predstave niso nič novega. V Drami smo pred leti igrali šesturne Brate Karamazove v režiji Mileta Koruna, prav v Katedrali Kina Šiške je gostovalo Novosadsko narodno pozorište s sedemurno uprizoritvijo Čehovega Galeba režiserja Tomija Janežiča, lani septembra pa je bilo na festivalu Bitef v Beogradu mogoče videti 24 ur trajajočo predstavo Mount Olympus režiserja Jana Fabra. Decembra sem v Berlinu gledal predstavo enega od režiserskih mojstrov dolgih predstav, Franka Castorfa, Les Miserables, ki je na premieri trajala sedem ur in pol. Ujel sem reprizo, ki je bila po šestih urah že končana, in bil sem razočaran, ker bi gledal še dlje. Obstajajo pa predstave, ki so ti že po 15 minutah dolgočasne.

Leja: Ja, ljudje naj pridejo sproščeni in radovedni.

Story: Kako so potekale priprave?

Leja: Priprave, ki so trajale od decembra 2016, pomenijo intenzivne vaje v studiu, pogovore, predelovanje različnih teorij in drugih umetniških praks. Ker smo startali iz intime, sva najprej za vsako leto svojega življenja izbrala en pop komad. Nato smo hitro našli princip, ki ustvarja vsebino za Skupaj. Prvič je trajalo uro in pol. Pa sva zlezla na dve uri, pa na tri in štiri. Vedeli smo, da potrebujemo še malo več časa, da bodo do izraza prišli odgovori na vprašanja, zakaj ljudje želimo biti skupaj, na kakšne načine smo lahko skupaj in kako lahko ostanemo skupaj. Šest ur je ravno prav.

Story: Bi lahko rekli, da je to vajin najzahtevnejši projekt?

Marko: Če govorim zase, še nisem nastopal šest ur v kosu. Torej, da, najzahtevnejši. Treba je biti odločen šest ur vztrajati, voditi svoja dejanja, se prilagajati nastali situaciji, biti maksimalno osredotočen in ves čas kot ostra britev.

Leja: Zame je Skupaj najzahtevnejši projekt do zdaj, kar je prav. Z vsakim novim projektom je treba napredovati. Morala se bova skrajno skoncentrirati in močno zaupati drug drugemu vseh šest ur. Že danes imam tremo. A to je le pozitivno. Očitno je, da mi projekt veliko pomeni. Kar se tiče časa, pa sem pred pol leta naredila svoj najdaljši projekt, osemurni performans Najlepši trenutki so najkrajši, ko sem se zalepila na steno avle Ministrstva za kulturo. Marko je pozabil povedati, da je tudi on v živo nepretrgoma osem ur bral.

Marko: Točno. V Mini teatru sem od začetka do konca prebral roman Josefa Winklerja Ko bo nekoč tako daleč.

Story: Se vam zdi, da smo Slovenci zadržani glede dotikanja?

Leja: Da, kar precej. Ne samo Slovenci, ves zahod, sever. Verjetno zato, ker dotik takoj povežemo s seksom. Še posebej, če se nas kdo prevečkrat dotakne. Zagotovo pa pri dotikanju ne gre zgolj za seksualni trenutek. Gre za čutnost v povezavi z drugim. Dotik je naša osnova že iz maminega trebuha naprej. Človek postane trd, fizično in psihično, če se premalo dotika. Seveda mi je v tej predstavi stalno rojilo v glavi, kje so meje, čeprav sem kot plesalka vajena dotikanja.

Marko: Se strinjam. Vsaka kultura ima svojstven odnos do bližine, dotika. Na Balkanu so objemi in poljubi, ko prideš na obisk, ko se srečaš, nekaj popolnoma običajnega. V srednji šoli pa me je zelo presenetilo, ko smo bili s pevskim zborom na izmenjavi v Franciji, in so se tam ob prihodu v šolo sošolci poljubili na lica. To se mi je zdela lepa navada, ki bi se v naših srednjih šolah težko obnesla. Kot je omenila Leja, se srečujemo z mejami in porajajoča vprašanja so za našo predstavo produktivna. Neprestano se ukvarjaš z lastnimi omejitvami, dovoljenji in omejitvami, dovoljenji ter privoljenji drugega. Med vajo so ti procesi drugačni kot pred publiko, ki (lahko) omogoči korak več in dlje. Gibalci, plesalci so neposrednejši, svobodnejši v stiku, dotiku, saj igralci kljub vsemu skoraj vedno prvi stik iščemo prek besede, vsebine, pa čeprav pozneje, ko vsebino, zgodbo prevedemo v akcije, ugotovimo, da bi morali biti telesni.

Story: Ali se ukvarjata z jogo oziroma sta vnesla tudi takšne elemente v to predstavo?

Leja: Ne vem, od kod vam je prišla na misel prav joga. Ali mislite na tantrično jogo? (smeh) Ne, tantrične joge nisva prakticirala. Sicer pa ja, del sodobnih plesnih tehnik na katerih temelji moja plesna praksa, ki jo uporabljam tudi v tej predstavi, med mnogo drugimi principi zajema tudi jogo oziroma načine gibanja in dela s telesom ter duhom, ki jih predlagajo različne vrste joge. Sicer se sodobni ples ne omejuje. Uporablja vsa znanja, ki nam pomagajo razumeti, kako deluje telo in kakšna je povezava med telesom, čustvi in intelektom.

Marko: Jaz se z jogo ne ukvarjam. Včasih naredim tibetanske vaje. Gibalni material sva črpala iz najrazličnejših virov. Med vajami sva tako rekoč pregledovala in potem skupaj testirala najini zasebni ropotarnici gibov, ritmov, impulzov, dihanj, jih razvijala, parodirala in kombinirala z gibalnim materialom, ki je vseprisoten, ki ga imamo v sebi shranjenega kot spomin na vse videno.

Glede dotikanja  smo zadržani

Story: Sta družabna ali imata raje zasebnost in samoto?

Leja: Ja, zelo rada se družim. Rada sem med ljudmi, zato rada delam v središču Ljubljane, kjer vedno nekdo nekam šiba, ima nekaj za opraviti. Rada sem z ljudmi, zato grem rada ven, na pijačo, na žur, plesat, če mi le uspe najti čas. Družina je zame izjemna kvaliteta, z njo rastem, dozorevam. A kot ženska in mamica potrebujem tudi čas zase. Če sem zadovoljna, sem boljša partnerica in mama. Najraje sem v krogu dobrih prijateljev, s katerimi se veliko smejimo. Sam se težje smeješ. Rada se veliko in glasno smejim. Tudi po predstavah grem skoraj vedno na pijačo in debato s soustvarjalci. Sicer predstavi kar nekaj manjka. Biti na odru je težko, čeprav včasih ni videti tako. Po statistiki se ljudje najbolj bojimo smrti in javnega nastopanja. Javno nastopanje je celo na prvem mestu.

Marko: Tudi pri meni je podobno. Naš poklic zahteva druženje. Ustvarjanje gledališča je skupinsko delo. Družina je druženje. Skupnost je druženje. Je seštevek ednin, sodelovanje posameznikov. Sem pa rad tudi sam.

Story: Kakšne načrte imata v prihodnosti?

Leja: Februarja me čaka prijavljanje najinega performansa na mednarodne festivale. Nato začnem pripravljati svoj naslednji veliki projekt s še enim izjemnim umetnikom, skladateljem Milkom Lazarjem.

Marko: Po premieri najinega performansa Skupaj 27. januarja in ponovitvi 4. februarja naj bi imeli v Drami februarja kar nekaj izvedb Hlapcev, celo en MandićStroj je na vidiku. Začenjamo pa tudi vaje za nove uprizoritve iz repertoarja, a dokler zasedbe ne visijo uradno na oglasni deski, ne morem povedati nič bolj določnega, saj se vedno lahko še kaj spremeni. Mi pa ne bo dolgčas.

Besedilo: Tomo Ravbar // Fotografije: Goran Antley

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story3/2018

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 3/2018

Story 3/2018, od 18. 01. 2018

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri